Sv. Martin.

Sto narodnih legend
Anton Kosi

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Kakor je znano, je bil sv. Martin vojak, in sicer pobožen mladenič zelo usmiljenega srca.

Bila je huda zima, debel sneg je pokrival zmrzelo zemljo, ostra burja je brila. Sv. Martin, ki je imel opravilo v bližnjem mestu, je jezdil na istem konjiču, da se je razlegel udar konjskih podkov po trdi poti daleč na okrog.

Topli plašč, v katerega se je zavijal jezdec čimdalje bolj, ni nič izdal; mrzla sapa mu je prešinjala vse ude. Kar tresel se je.

Toda glej! Kdo sedi ondu za grmom na ledeni zemlji? Ubog starček v raztrgani platneni obleki vzdihuje tamkaj in prosi boga, naj bi ga vendar otel bede ter ga vzel iz te solzne doline.

Suho, premrlo roko je berač že od daleč iztezal proti vojaku; s solznimi očmi in hripavim glasom ga je prosil miloščine.

Jezdec takoj ustavi konja, izdere svoj meč, kakor bi trenil, prereže plašč na dvoje ter vrže siromaku eno polovico. »Vzemi starček in skrbno se ovij, da te ne bode konec od mrazu. Kako rad bi ti dal tudi nekaj novcev; a žal, žep moj je prazen, niti vinarja nimam!«

Solza sočutja je zaigrala v očeh blagemu mladeniču. Zavil se je v ostalo polovico in naglo zdirjal odtod, da ga starček še zahvaliti ni utegnil. Zelo se je namreč v prvem hipu prestrašil izdrtega orožja.

Ko je Martin tako samo s polovico plašča ogrnjen prijahal do vojašnice, ga je obkolila cela tolpa vojaških tovarišev ter se šalila ž njim, češ: »Glejte ga no, Martina, zblaznel je, na poti je prodal polovico plašča ter zapravil novce.«

Mladenič se ni menil za te besede, temveč je v svoji celici poiskal toli potrebnega počitka. Skoro je sladko zaspal.

Imel je lepe, lepe sanje.

Prikazal se mu je sam nebeški Vzveličar v nebeškem svitu. Zdelo se mu je, da je v raju in da sliši petje angeljskih zborov. Strme je gledal Martin nebeško obličje; zavzel se je, od radosti se mu je topilo srce, ko je zapazil, da je nebeški kralj ogrnjen z onim koscem plašča, katerega je bil podaril siromaku.

»S tem plaščem me je ogrnil mladenič«, je govoril Gospod nebeškim trumam, »zato pa tudi prejme obilo plačilo, ko mu poteče življenj! Zakaj kdor vzprejme siromaka in mu stori dobro, je vzprejel mene in je storil dobro meni.«

Ta pogled je Martina zelo razveselil. Sklenil je, da bode odslej služil Boga še gorečneje.

A. Kosi.