Svedra
| ← O muli, ki se je napila žganja | Švedra Mule Tone Seliškar |
Čopka → |
| |||||||||
ŠVEDRA
Švedra ni lepo ime ne za človeka ne za žival. Pa vendar je bilo tako ime neki partizanski muli. To ime ji je dal mulovodec Lipe. Lipe je bil sicer hraber partizan, le to grdo lastnost je imel, da je bil vedno lačen. Če je le mogel, je šel v hišo in si naprosil v tej hiši kruha, v drugi mesa, v tretji vina. Hrana iz skupnega partizanskega kotla mu ni prijala. Za kazen so ga določili za mulovodca.
Mula, ki jo je dobil Lipe v oskrbo, je na eno zadnjih nog malo šepala. V nekem hudem boju je bila ranjena, a ne toliko, da ne bi mogla potem, ko so jo ozdravili, opravljati partizanske službe. Ko jo je Lipe zagledal, je dejal jezne: »Namesto poštene mule so mi dali švedro.« To ni bilo lepo. Namesto da bi bil mulo spoštoval, ker se je pohabila v boju, ji je dal zasmehljivo ime.
Mula pa je bila drugače krepka in krotka. Na hrbtu je nosila železen kotel, vrečo moke, sol, mast, stegno zaklanega vola — skratka vso kuharsko ropotijo. Čeprav ni nikoli videla ne abecednika ne računice, je bila bolj pametna kot Lipe. Natanko je vedela, koliko ji lahko naložijo na tovorno sedlo, in natanko je znala izračunati, koliko obrokov hrane ji pripada. A Lipe tega ni znal. Zato si je mula mislila:
»Čeprav sem Švedra, sem bolj pametna kot Lipe, ki je hodil v šolo.«
Kadar je prišla partizanska četa v vas, je Lipe privezal mulo pod kozolec, sam pa se je odpravil na lov za kruhom in mesom. Potlej se je ulegel v senco in jedel, mula pa je zaman stegovala jezik po travi, ker je bila na kratko privezana; in zato se je zgodilo, da se je Lipe zredil, mula pa je hujšala. Komandir je to videl, pa je zagrozil Lipetu:
»Lipe, če bo mula obnemogla, boš sam nosil kotel na hrbtu!«
»Pametno govori,« je v mislih pohvalila mula komandirja.
Zgodilo se je, da je navalilo na partizane od sile sovražnikov. Partizani so se umikali daleč noter v gozdove in hrane je bilo manj in manj. Lipe je gonil mulo v hribe in v doline in je mislil zmeraj samo na svoj trebuh. Vedno je kaj staknil za pod zob, nikoli pa ni pomislil, da je tudi mula lahko lačna. Lahko bi bil dobil tudi zanjo malo sena ali ovsa, toda za mulo ni imel nikoli časa. Zato je mula vedno teže nosila težko breme. Noge so ji klecale in bila je žalostna. Lipe pa jo je s šibo priganjal in si tlačil kruh v usta. Četa je bila že onstran hriba, mula, reva, pa ni mogla nikamor več. Zgrudila se je. In ker so zapokale puške, je pustil Lipe mulo, kjer je obležala, in jo ucvrl za četo.
Onkraj hriba so partizani zakurili ogenj. Bili so utrujeni in lačni. Nestrpno so čakali na kotel in na stegno, da bi si kuhali vročo juho. Prišel je Lipe — a sam, brez mule in brez kotla in brez mesa.
»Švedra ni mula, ampak lena mrha!« se je hudoval Lipe. »Spodaj leži in se ne gane!«
»A kaj sem ti zagrozil, če bo mula obnemogla ?« ga je vprašal komandir jezno, ker je vedel, da je mula obnemogla zaradi Lipetove malomarnosti. »Takoj se mi poberi v dolino in nam prinesi kotel in meso!«
Povelje je povelje in Lipe je odracal nazaj k nesrečni muli. Mula je ležala na tleh, ker je bila sestradana. Lipe pa je zdaj postal ponižen in je skakal okoli mule in jo prosil:
»Mula draga, tak vstani in pojdi! Lepo te prosim!«
Mula pa ni mogla. In tako si je moral Lipe naložiti na svoj hrbet kotel in meso in teža je bila tolikšna, da mu je hrbet kar pokal in škripal. In ko ga je mula videla, kako se Lipe muči, se je, kljub temu da je bila tako strašno zdelana, nasmehnila. A človek se ji je vendarle zasmilil. Z največjo muko je vstala in odšepala za Lipetom. Dohitela ga je prav tedaj, ko je Lipe pod težkim bremenom telebnil na nos. Ko pa je Lipe zagledal zvesto mulo, se mu je v srcu nekaj obrnilo. Objel jo je, privlekel izza srajce krajec kruha in ga dal muli. Jokal je od veselja, naložil je kotel in meso spet na mulo in govoril:
»Če sem ti rekel Švedra, pa mi ti reci za kazen trapa! Od zdaj naprej ti bom rekel srček moj!«
In potlej je Lipe tako lepo skrbel za mulo, da je kmalu spet poslala krepka in vesela. Nikoli več ji ni rekel Švedra.