Sveti Mihel

← Prazniku posvečuj!

Sveti Mihel Slovenske legende Anton Medved

Vital →

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

  Sveti Mihel


Zunaj rjove sapa vihafno,
mraz je, da ude pretresa,
blagor mu, komur hišico varno
dala so blaga nebesa!

Mihel pa nema, kam da priteče,
spokali so ga iz službe,
usmiliti se nihče ga neče,
ljudske oropan je družbe.

Zadela ga je roka nesreče,
huda ga stiska nadloga,
pa tarna, zdiše in milo veče:
"Kaj sem zagrešil, za Boga?"

Tako zdihuje, da zdih prevpije
obok nebeške palače,
zdihanje dojde tja do Marije,
ki se zastonj ji ne plače.

Marija vselej mati je blaga,
kdor jo zazava, ga sliši.
vernemu sinu rada pomaga,
Srčni nemir mu potiši.

Prijazno vpraša: "Mladenič ljubi!
zakaj zdihuješ premilo?
Kaj te zatira? V čem si na zgubi?
Kaj ti srce je pobilo?"

"Kaj bi ne zdihal, tarnal in jokal,
ker se mi zlega je bati:
Iz službe gazdar me je izpokal,
nifi plače neče mi dati.

Da bi vsaj nekaj dal mi plačila,
potrpel me pred ognjiiščem,
dokler največja prešla bi sila,
da druge službe poiščem.

Kam hodil zdaj bom tik pred božičem,
kako prebijem te tri dni?
Brez hiše že je zverju in ptičem,
a meni nič kaj na prid ni . . ."

Marija njemu milostno reče:
"Poslovi, Miha, se s tugo!
Ta skrb naj ves te dalje ne peče,
dobim jaz službo ti drugo.

Ako bi k meni hotel iti v službo,
pred sveti raj te postavim,
odvagoval boš duše za družbo,
al levim ali pa pravim."

"Jaz bi že hotel vagati duše,
jaz ti dobre že vagam,
ali ko pride red na grebuše,
bojim se, da v službi omagam.

Ah kaj bom storil, ko zmanjka vage,
ko greh skodelo mi zniža,
in vidim z dalje v nasmehu vrage,
in črnec duši se, bliža?"

"Ne boj se tega!" reče Marija,
"tačas na strani bom stala:
ce stlači zdelo k tlom hudobija,
dusi bom vage dodala . . . ."

Šel je z Marijo služit pred nebo,
in prec se duša približa,
ta hip začuti v srcu zazebo:
skodele duša ne zniža.

Mihel prebledi, toda priskoči
Marija ter mu pomaga:
solze tri v zdelo k duši potoči,
brz potegnila je vaga.

In Miha vzklikne: "Češčema bodi,
bodi češčena, Devica!
Tebe bo klical, ki v grehu blodi,
ti pa boš njemu rešnica."