Sveti Senan

← Nebeška procesija

Sveti Senan Nezbrane balade in romance France Prešeren

Nuna →

Viri:	ff.uni-lj.si
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Zato, de b’ od ženskih ne bil zapelján,
podal na otòk se je sveti Senán;
valovi šumêjo okrog in okrog,
otòk ni dotaknjen od ženskih bil nog.

Na mórji se vzdigne prav velik vihar,
vse kliče svetnike na pomoč mornar;
strašnó se valóvi, vetrovi tepó
in strele letijo, grom trese nebó.

Tje barko k otoku vihar pridrví,
z nje deklica stopi z nebeškim’ očmi; —
dve skal’ci vzdiguje strah prsi mokré,
Senánus je zmóten, se djat’ kam ne vé.

»Vihár me pridŕvil je sèmkej do vas,
pod streho vzemite me, oče! ta čas,
de se posušim, in prosite Boga,
de pošlje drug veter, de vreme nam da.« —

»Za vreme,« ji reče, »jaz hočem molít’,
na tem pa otoku ne smeš se mudít’;
menih sta in ženska nasprotne stvarí;
le hitro od tod proč, ker se že mračí!«

Poklekne in prosi za vreme Boga,
poležejo koj se valóvi morjá,
in luna zasije, zvedrí se nebó; —
preč deklico mokro vetróvi nesó.

Senánu se sanja potem vse noči
od deklice nedrij, od njenih oči,
de v smrtno bolezen pogreznil jo mraz,
in de jo spovédat’ zamudil je čas.

In kádar vihar spet na morji bučí,
po barki ozira se s skrbnim’ očmí;
ak žensko pridŕvil vihar bi tje v stran,
pod streho bi vzel jo, spovedal Senán.

Tam čaka zastonj in zastonj se kesá;
nazaj med ljudi se Senánus podá.
Od tod se menihi ženstvà ne bojé,
za dušo in truplo njih radi skrbé.