Svojemu ptiču
| ← Otroku | Svojemu ptiču Pesmi 1 Anton Medved |
Vrbsko jezero → |
| |||||||
(V Bohinju)
I
Preljubi moj ptiček, kako se počutiš,
kako ti kaj drobence bije srce
na oknu neznane te sobe? Mar slutiš,
da zopet drugje sva, oh, daleč drugje?
V samotnem Bohinju, kjer beli snežniki
dotikajo skoro se modrih nebes,
pastirjev planinskih odmevajo kliki,
zvonovi od črede pozvanjajo vmes.
Kjer Bistrice vali se penijo čili,
kjer jezera temno počiva oko — —
A kaj bi te govori moji bodrili!
Ti poješ kot nekdaj, glasno in lepo.
Ti poješ ob meni, kot pel si pred leti,
ko zrla pred sabo sva vinske gore,
le redko zelenje na skalnatem sveti,
šumôta nobenega bistre vode.
Ti poješ ob meni, kot pel si ob časi,
ko v Vlahinjo nama pogled je strmel;
na njenem pobrežju so slavčevi glasi
zveneli, ko sončni je žarek zašel.
Ti poješ ob meni, kot pel si za dobe,
ko gledala cerkev sred belih sva hiš,
ob hramu cerkvenem ovenčane grobe,
na grobih ovenčanih kamen in križ.
Ti pel si, jaz s tabo mladosten sem peval,
kar vselej mi vêlel nemirni je duh;
in kakor jaz tvojega nisem umeval.
ni mojega petja umeval tvoj sluh.
A naj mladoletje sijalo je z neba,
naj ljuto je vršal jesenski vihar,
naj cvetje morila je strupna ozeba —
vir pesmi ni nama usahnil nikdar.
In pela še bodeva v glasu nekdanjem,
še pela, da v smrti zajameva mir,
ne v lepi prirodi, ne v svetu zunanjem,
v najnótranjih prsih kipi na ma vir.
II
(V pozni jeseni)
Tiho še, pretrgoma, počasi,
vendar zopet poješ, ljubi ptič.
Dolgo so molčali tvoji glasi,
dolgo sta venela dol in grič.
Mrtvonem strmi otrok za ladjo,
ki podi očeta v svet neznan;
mrtvonem strmel si za pomladjo
tudi ti, ko je minil srpan.
Zdaj, ko vsa priroda je umrla,
pevski zbor odletel z mrzlih mest,
zdaj ti vrejo pesmice iz grla,
kakor da prebolel si bolest.
Kakor da bi dvignila te vera:
Zopet vzraste zemlji prejšnji kras.
Ali je na zemlji žal katera,
da nikdar je ne ozdravi čas?
Žalosten sem tudi jaz izvedel:
Iz življenja mojega dejanj
zlobni svet je sto krivic napredel,
strastno klical: »Kamenja zdaj nanj!«
Dolgo v sobi svoji, v mirnem koti
tešil sem srce, hladil obraz;
sam sodnik pravičen svoji zmoti
kaj trpel sem — vedi Bog in jaz!
Tiho — ! Dokler ti mi bodeš žgôlel,
jaz naj tožim? Ne, nikomur nič!
Kakor ti, sem jaz bolest prebolel —
le veselo zopet pojva, ptič!