Tekmovalca in pes
| ← Zavržene črke | Tekmovalca in pes Branka Jurca |
Vesela pesem → |
| |||||||||||
Tadej in Vinko sta se nenehoma drug pred drugim pete- linila, še in še sta se postavljala. Otroci so čakali, da se bosta nekega dne do kraja, to je do zmage in poraza pomerila ter so se te predstave že vnaprej veselili.
Tisto jutro, ko je prišlo do tekme med Tadejem in Vin¬kom, je bilo rosno pomladno jutro, brez oblačka na nebu, z lahko pomladno sapo in s ptičjim petjem, in bilo je nedelj¬sko jutro.
Tadejeva mama je sinka na novo oblekla. Tadej se je po¬gledal v ogledalu, si bil znenada všeč in že je postal tudi bo¬jevit — Vinko prav gotovo ne bo imel danes, to jutro, tako lepe in nove obleke. Pogledal je skozi okno in na dvorišče, kjer je že bil Vinko, ko da bi prav njega pričakoval. Tadej ni nič več zdržal doma, butnil je v vrata in stekel po stopnicah na dvo¬rišče in do Vinka.
»No Vinko,« mu je rekel Tadej in začel: »Ti pa nimaš nove obleke! Jaz jo pa imam! Ti je pa nimaš!«
Vinko ga je radovedno pogledal od pet do glave. Videl je, da je imel Tadej res novo, lepo temnomodro obleko z belimi robčki okoli velikega ovratnika — toda čevlji na nogah so bili stari in zrabljeni in prav nič lepi.
»Ti pa nimaš novih čevljev! Nimaš jih, Tadej! Jaz jih pa imam! Poglej!«
Tadej je presenečeno pogledal Vinkove čevlje: lepe, nizke čevlje je imel in s svetlimi ubodi okoli podplatov.
»Ti pa nimaš nove puščice, Vinko! Nimaš je! Nimaš je! Nimaš je! Jaz jo pa imam!«
»Ti pa nimaš nove torbice, jaz jo pa imam! Imam jo! Jaz jo imam, ti je pa nimaš!«
Pes, ki se je pred pasjo hišico raztegnil, da bi užival mi¬lino nedeljskega jutra, je zdaj pa zdaj zastrigel z ušesi, zatem pa pogledal z enim očesom Tadeja in z drugim Vinka.
Tadej in Vinko pa za psa še vedela nista, brusila sta si pogum. Tadej je nestrpno pogledal okoli sebe ter zagledal grič in kamnite stopnice. Postavil se je pred Vinka, se razkoračil in pokazal proti griču.
»Vinko, s katere stopnice skočiš? Poglej, jaz skočim s tretje!«
Tadej je stekel po potki in po kamnitih stopnicah in skočil s tretje, ko da ni vse to nič. Zmagoslavno je pogledal, Vinko pa je prezirljivo zamahnil in rekel:
»Prava reč! Jaz skočim s četrte!«
Skočil je s četrte stopnice, z lahkoto, ko da tudi njemu ni to nič.
Tako se ni moglo končati. Tadej je znova pogledal okoli sebe in pogled se mu je zapičil v streho nad hišo, v streho, na' kateri so posedali golobje.
»Vinko, kaj pa s strehe? Bi skočil?«
»Upam se, upam se, upam se! No, pa skočiva!«
Otroci, ki so pojužinali in gledali z oken, so si začeli klicati:
»Pridite na dvorišče! Na dvorišču je tekma! Tadej in Vinko!«
Stekli so po stopnicah in na dvorišče.
Vinko jim je zaklical:
»Kličite: eden, dva, tri — zdaj!«
Otroci so posedli tik žive meje in se napeto zagledali v sivo hišo, v sprano rdečkasto streho, a ko so ju zagledali zares na strehi, so onemeli. Tadej in Vinko sta se sklanjala, oprijemala sta se opeke in se ritenski spuščala do samega roba, do žleba. Golobje so vzprhutali in odleteli, otroci izpred žive meje pa so že zaklicali:
»Eden, dva, tri — zdaj!«
Vinko in Tadej sta se po strani pogledala, se ozrla dol, na črno zemljo in na mačehe, upognila kolena in se odbila. Priletela sta na črno zemljo in na mačehe. Pomendrala sta jih — a prava reč, saj sta skočila s strehe!
Otroci so bili navdušeni, ploskali so, da so se prestrašili vrabci, in že so vzklikali:
»Živel Vinko!«
»Živel Tadej!«
A že so bili razočarani — nihče ni zmagal, ne Vinko in ne Tadej. Tekmovalca sta se spogledala, a že se je Tadej do¬mislil nove tekme.
»Se upaš vzleteti? Vinko: više in še više?«
»Če se upaš ti, se upam tudi jaz!«
Potegnil je sever in mehko brstje se je vzgibalo.
Tadej in Vinko sta stekla kot na ukaz, vsak po svoj balon: Vinko je prinesel rdečega, Tadej modrega. Zapihal je močan veter in dvignil isti čas Vinka in Tadeja z balonoma. Dvigala sta se više in više in bilo je imenitno, otroci so navdušeno vpili in ploskali.
Pes, ki je spet zadremal, se je predramil, pogledal proti nebu, samkrat zalajal, zatem pa pogledal po gledalcih ob živi meji in znova položil glavo na prednjo taco, sonce je tako toplo grelo.
Otroci so še in še kričali:
»Živel Tadej!«
»Živel Vinko!«
Toda veter je oplazil veter in tako sta bila Tadej in Vinko z modrim in rdečim balonom naenkrat sredi vrtinca, balona sta se vedno bolj bližala in otroci, ki so z odprtimi usti gledali, so prestrašeno vzklikali:
»Joj! Joj!«
Oba balona sta se kar gnala drug proti drugemu, trčila sta in se odbila, a samo zato, da sta še z večjo silo trčila. No, in potem sta počila.
Otroci so zaslišali pok, zagledali so v zraku rdečo in modro krpo — in zamižali.
Zbali so se, niso marali za nesrečo, a že so postali radovedni in se znova ozrli proti nebu; lahko so videli, kako naglo sta padala Vinko in Tadej.
Toda ves strah je bil prazen — Vinko in Tadej sta se z lahkoto pognala na vrt, na gredo solate in na črno zemljo. Pomendrala sta solato — a kaj, ko sta priletela z višine, kakor ni še nihče!
A skočila sta oba isti čas! Zmagal ni ne Tadej in ne Vinko!
Obstala sta na gredi solate in se razočarano pogledala. To je bilo zdaj že od sile; nobeden ni zmagal!
»Tekmujva, še tekmujva!« je rekel Vinko. »Tekmujva pač! S skirojem — si zato?«
»S skirojem, vsak s svojim skirojem! Otroci, pripeljite dva skiroja!« je rekel Tadej otrokom.
Otroci so stekli po skiroja, po Tadejevo in po Vinkovo, in zatem sta se Tadej in Vinko, tekmovalca, pripravila na novo ' tekmo. Stopila sta vsak z desno na skiro in čakala, da so otroci zaklicali:
»Eden, dva, tri — zdaj!«
Poganjala sta skiroja in vozila hitreje in še hitreje.
Otroci so postali navdušeni, a tudi nestrpni —- želeli so si zmagovalca in vzklikali:
»Živel Vinko!«
»Živel Tadej!«
A kaj, ko sta bila vedno vštric!
»Neodlooočeno! Ustavita se!« so zaklicali otroci že vsi nestrpni.
Tadej in Vinko sta zadihana obstala, pogledala sta se in bila sta znova razočarana — še vedno nista zmagala!
»Tekmujva s kolesi! Tadej, s kolesom boš premagan!«
»Nič se ne bojim, dajva, s kolesi, kar dajva, dajva čimprej!«
Otroci so stekli po črno Tadejevo kolo in po belo Vinkovo. Tadej in Vinko sta prijela za balansi, se vzpela in pritisnila na pedale.
»Eden, dva, tri — zdaj!« so zakričali otroci in kolesarja sta začela z vožnjo. Vozila sta v krogu in vedno hitreje, s takšno vnemo sta vozila, da nista niti opazila, kako sta se kroga njune vožnje vedno bolj manjšala in znenada sta trčila. Zableščalo se je in že sta se kolesi zasukali: enkrat, dvakrat, trikrat, šti¬rikrat, petkrat...
»Joj! Joj!« so vzklikali otroci, a ker niso marali nesreče, so zamižali, toda že drugi trenutek so postali spet radovedni: pogledali so proti kraju nesreče — Vinko in Tadej sta prav ta hip skočila vsak s svojega uničenega kolesa. Kolesi sta bili razbiti — a kaj zato, ko sta se vozila tako, kakor svet do zdaj še ni videl!
Toda kaj, še vedno ni bilo zmagovalca!
»Tekmujta z avtomobili!« so zakričali otroci.
Tadej in Vinko sta se spogledala in se navdušila — avto¬mobila bosta prinesla zmago!
»Si za to, Tadej?« je vprašal Vinko.
»Dajva! Pripeljite avtomobila!« je zaklical Tadej.
Otroci so odnesli polomljeni kolesi v klet, pripeljali pa dva avtomobilčka, sivega za Tadeja in rjavega za Vinka.
Zatem so se otroci potisnili ob živo mejo in od tam 2 klicali:
»Eden, dva, tri — zdaj!«
Tekmovalca sta sedla na sedež in vžgala, motorja sta z brnela, kazalca na uri sta se dvignila in iz izpušnikov se pokadil modrikast dim.
Avtomobilčka sta se pognala, drvela sta vedno bolj in tak nista opazila, da se je krog, po katerem sta vozila, bolj in bc manjšal.
»Vinko! Tadej!« so zakričali otroci, toda vtem sta že avte mobilčka trčila, karoseriji sta zahreščali in šipe zažvenketale. avtomobilčka pa sta se zasukala enkrat, dvakrat, trikrat, št: rikrat, petkrat, šestkrat, sedemkrat...
Otroci so se prestrašili, zamižali so, a že so postali rade vedni, odprli so oči in pogledali proti kraju nezgode — Vinki in Tadej pa sta stopila iz avtomobilčkov in na dvoriščna tli živa in zdrava. Bleda, brez kaplje krvi sta stala drug prot drugemu in — bila sta razočarana. Tudi zdaj ni bilo zmago valca!
»Če je tako, naj zmaga močnejši!« je zaklical Tadej.
»Sem za to! Pa se dajva!«
Zavihala sta si rokave, razkoračila sta se, napela sta mišice in se pogledala izpod čela kot dva bikca, ki čakata na boj.
Otroci so stopili od žive meje in zaploskali, metanje jih je veselilo.
Tadej in Vinko sta se zagnala drug v drugega, odločena, da ne popustita, pa četudi bosta tekmo izgubila: spoprijela sta se na življenje in smrt.
»Živel Tadej!« so zdaj zaklicali otroci — zakaj Vinko je bil ta čas skoraj že na tleh, takoj zatem pa so zaklicali: »Živel' Vinko!« — zakaj zdaj je Vinko premagal Tadeja.
Toliko časa sta se metala, da sta se nevarno približala psu, ki je leno dremal. Še hip, in Vinko je stopil na pasjo taco in Tadej na pasji rep. Pes je zarenčal, zatem pa vstal in stopil počasi in mogočno proti Tadeju in Vinku, ki sta se začel; zadenski umikati. Obrnila sta se, stekla skozi dvoriščna vrat* in na cesto, zajokala in zakričala.
Otroci so onemeli.
Pes pa si je na sredi ceste znenada premislil in se vrnil počasi na dvorišče.
Otroci so stekli domov in prinesli psu kosti, da bi jih do kraja obral — saj je zmagal pes!