Zavržene črke
| ← Majski sneg | Zavržene črke Branka Jurca |
Tekmovalca in pes → |
| |||||||||||
Otroci iz prvega a razreda na Levstikovi šoli so bili pač otro¬ci: podili so vrabce, nagajali so otrokom, takšnim majhnim, ki še v šolo niso hodili, vlekli so mačko za rep in jahali so na psu — a tudi v šolo so radi hodili.
Samo, ko ne bi bilo črk!
Prizadevale so jim toliko težav, da bi bili najraje ostali spet doma, pri mamah in pri igračah. Toda prav to ni bilo več mogoče — bili so.že šolarji!
»No, lepo pišite, otroci, da bodo še črke vesele!« jim je govorila učiteljica dan za dnem.
A kaj ko roka otrok ni ubogala!
In tudi radirke niso smeli imeti!
Prav zato so imeli dečki in deklice iz prvega a razreda samo to željo, da bi dobili takšno gobo, da bi lahko z njo izbrisali vse črke, ki jim niso bile pogodu.
Nekega dne so, že čisto obupani, sklenili, da bodo pisali za gobo dedku Mrazu.
Pisal je Branko, ki je poznal vse črke, in otroci so mu narekovali.
DRAGI DEDEK MRAZ!
MI, OTROCI, IZ PRVEGA A RAZREDA NA LEVSTIKOVI ŠOLI, ŠE VEDNO NE ZNAMO IN NE ZNAMO LEPO PISATI. PROSIMO TE, DA NAM ČIMPREJ POŠLJEŠ GOBO, KI NAM BO ZBRISALA GRDE, ZANIKRNE IN POLOM¬LJENE ČRKE.
DRAGI DEDEK, NE ČAKAJ NA NOVO LETO! POŠLJI NAM JO ŠE TA TEDEN, V SOBOTO ALI PA ŽE KAR JUTRI!
PRISRČNO TE POZDRAVLJAMO VSI DO ZADNJEGA — DEČKI IN DEKLICE.
In dedek Mraz jim je gobo tudi v resnici poslal, še isti teden, že naslednji dan.
Branko, ki je stopil prvi v razred, je butnil s čelom v majhno gobo. Goba se je odbila. Tisti hip, ko jo je zagledal pred svojim nosom, se je domislil dedka Mraza in gobe.
Obrnil se je k otrokom in jim zaklicali
»Gobo smo dobili, otroci!«
Gobo, ki je visela na pajčevinasti niti, je Branko strgal, stekel z njo v svojo klop, odprl zvezek in brž potegnil po črki N, ki je bila takšnale H. Branko in otroci, ki so stali kot jagode v grozdu okoli klopi, so gledali, kaj bo v resnici — in v resnici, črke ni bilo več v zvezku!
Še tisti hip je hotel vsak izmed otrok gobo videti in otipati. Tako je goba romala iz rok v roke in brisala nezaželene črke. Otroci so pa napisali počasi in zbrano tiste črke, ki so zdaj manjkale.
Učiteljica, ki je pregledovala naloge, se kar ni mogla dov načuditi: tako lepe naloge so imeli in to vsi, do zadnjega!
Tisti dan so dobili vsi tiskane čebelice.
A prvošolčki iz prvega a razreda so imeli zdaj veliko skri nost, ki je niso prav nikomur zaupali. Kakor da bi se bili ba da bi jim gobe kdo ne ukradel.
A goba je romala po šoli z enega konca mesta na drug danes so jo imeli na Žabjaku, jutri na Mirju, tretji dan n Starem trgu.
Vsi tisti, ki so bili doma s konca, kjer je bila ta goba, s se obiskovali z zvezki in z nalogami, in starši, ki niso nič vedel o kakšni gobi, se niso mogli načuditi, kako dobri tovariši s( čez noč postali.
Tisti otrok, ki je imel gobo, je moral biti naslednje jutrc med prvimi v šoli, zakaj nanj so čakali otroci iz drugih koncev mesta.
Stekli so po stopnicah, sedli na stolčke, odprli zvezke in brisali črke, ki jim niso bile pogodu.
A črke so še vedno živele — bile so siedi sivega šolskega zraka in ne otroci in ne učiteljica in ne šolski ravnatelj, nihče jih ni opazil.
Toda črke so bile nesrečne — niso in niso mogle razumeti, kako da so jih otroci zavrgli, ko so jih naredili sami, po svoji želji!
Prvi, ki je zapazil zavržene črke v prvem a razredu, je bil pes, ki so ga otroci pred šolo dostikrat zajahali. Zavohal jih je že od daleč; odrinil je vrata in vstopil v razred; črke pa so, vse vesele, da jih je nekdo le zapazil, priletele k psu.
»Kdo pa ste? Kaj pa ste?« jih je povprašal ves za¬čuden.
»Zavržene črke!«
»Kdo vas je zavrgel?«
»Kdo? Otroci! Naredili so nas in zavrgli!«
Pes je stekel z novico v klet k mački.
»Kaj pa naj bi midva s črkami?« je vprašal mačko.
»Pisala bova z njimi, za naju bodo tudi te črke dobre!« je odgovorila mačka.
»Ampak, kaj naj pa piševa?« »Kaj? Pismo! Otrokom!« je rekla mačka. Stekla sta v razred in ko sta rekla črkam, da bi jima napi¬sale pismo za prvošolčke, so bile črke takoj za to.
Izbezala sta papir — mačka odtrgane liste s poličk pod klopmi in pes risalne liste s koša za smeti.
Izbrala sta največji in najbolj čist papir, položila sta ga na klop, na stolček je sedla mačka.
»Zdaj pa, narekuj!« je rekla mačka psu. Pes je narekoval. Zavržene črke so legale druga za drugo na papir.
DRAGI OTROCI IZ PRVEGA A RAZREDA !
PIŠEVA VAM MAČKA IN PES. PIŠEVA VAM Z VAŠIMI ZAVRŽENIMI ČRKAMI! TAKO BOSTE ČRNO NA BELEM ZVEDELI, KAJ BI RADA... PES VAS PROSI, DA GA NE BI JAHALI, DA MU NE BI VEČ NATEGOVALI UŠES! MENE, MAČKE, PA NIKAR NE VLA¬ČITE ZA REP, KER VAM BOM... — DOSTI!
PREPRIČANA SVA, DA BOSTE PISMO PRE¬BRALI !
LAHKO BI BILI SPET PRIJATELJI, PRVOŠOLCI IZ PRVEGA A RAZREDA IN —
MAČKA IN PES.
Nato sta oba, pes in mačka, pomočila prednji taci v čr¬nilnik in odtisnila odtisa nog pod napisano.
Pismo sta odnesla na učiteljičino mizo, nanj pa sta po¬stavila vazo z rožami.
Pes in mačka sta odšla. V razred je zdaj vstopila snažilka.
Odprla je okna, zaprla vrata za seboj in odšla drugam po razredih, da bi se prvi a razred medtem dodobra prezračil.
Vtem pa je priletel na okno prvega a razreda vrabec, za¬gledal tiste črke pod vazo in takoj odletel na bezgov grm pod Gradom. Razglasil je o črkah vrabcem. Vrabci pa, ki so imeli neporavnane račune s prvošolci, so odleteli v razred, na uči- teljičino mizo. Zagledali so pisanje z zavrženimi črkami in sklenili, da bodo tudi oni pisali otrokom. V zboru so narekovali:
DRAGI OTROCI!
PIŠEMO VAM GRAJSKI VRABCI!
PROSIMO VAS,
DA NAS NE OBMETAVATE S KAMENJEM, DA NAM NE RAZDIRATE GNEZD, DA NE LAZITE ZA MLADIČI IN DA NAS NE STRELJATE S FRAČAMI!
PUSTITE NAS ŽIVETI, NAS IN NAŠE OTROKE!
TUDI MI VAS PUSTIMO PRI MIRU!
VRABEC Z VRABČEVKO Z VRABČKI
IZ ROŽNEGA GRMA VRABČEVKA Z GOLEGA KOSTANJA VRABEC Z NAJVIŠJE BUKVE
Pomočili so krempeljce v črnilo in jih odtisnili na koncu pisma.
Toda o zavrženih črkah so zvedeli tudi otroci, takšni, ki še niso znali pisati in brati.
Odšli so po stopnicah v prvo nadstropje, v prvi a razred in tudi oni narekovali zavrženim črkam:
DRAGI PRVOŠOLCI!
ČE HOČETE, DA SE BOMO IMELI RADI, VAS
MI, OTROCI S PLOČNIKOV, S CEST IN Z
DVORIŠČ, PROSIMO:
DA NAS NE CUKATE ZA LASE, DA NAS NE ŠČIPATE, DA NAS NE TEPETE, DA NAS NE KLOFUTATE, DA NE RAZDIRATE NAŠIH IGER, PAČ PA NAM POKAŽITE ZVEZKE IN VAŠI RISBE. — VAŠI
PEPKA IN PEPEK DOLFKA IN DOLFEK CENČKA IN CENČEK.
Pritisnili so palce na pečatne blazinice in se tako zapovrstjo podpisali.
Odšli so.
Pod vazo z rožami je bilo zdaj troje pisem.
Skrivnost prvega a razreda o gobi in o brisanju črk se je tako razvedela. Prva je zanjo zvedela snažilka, za njo učiteljica, za njo hišnik in za hišnikom še ravnatelj in nazadnje vsa šola.
Otroci so prebrali pisma.
Potem so vrnili dedku Mrazu gobo.
Odtlej niso nobene črke več zavrgli — pišejo pa, kakor zmorejo.