Telo in gladina
| ← Po barvi določamo kamne v Višarjah | Telo in gladina Morje Tomaž Šalamun |
Če lažem glede brčic → |
| |||||||
Vzdihuješ kot meh, ampak iz meha je že vse
izletelo. Hot air. Sam utrujen, razžarjen
žar praznega. Se uliže, če pride slamica
v tanke prostore, zgori? Ali v rdeči črti
pozdravi, pozdravi, preden zgori? Kaj te je
čuvalo? So te močili z gobami?
vrtel vse tvoje življenje svojo tovarno
morja okrog tvoje glave? In papk in
rdečih lisic, ki si jih odpeljal zraven?
Preveč prostora zasedaš? Si predstavljaš,
koliko prostora naenkrat, kaki ugrezi,
kake divje skale, kanjoni v pesku,
alge in čevlji, ogromno štamacov in
čevljev ljudi, ki so si jih pustili
poplaviti, bi se odprlo za nas? Ves zrak
pod gladino, ki ga še nihče ni preletel.
in če bi se ulegel na kamen s patkami gor,
prvič bi bil hrbet na kamnu, prvič rumene
forme v zraku. Zdaj si kot zaledenel
kegelj, hot air, ležeš, čez Loarno ni
gričkov, rima ti usta pači. Je to, ko
celo moji prijatelji rečejo mladim
pesnikom, da sem nevaren. Naj se me pazijo.
Da sem nevaren. Da sem žrec. Da sem
objektivno naraven. Da ni važen moj
značaj, namen – relativno velika
odgovornost, krvoločnost dobro držana črta
med duhom in mesom (skušnja) – amapak
to ne spremeni dejstva, da sem nevaren.
V šop slame lahko spremenim cele narode.