Temrazbov
| ← Baronesa Tintengern | Temrazbov Svetlana Makarovič |
Bavbav → |
| |||||||||
<poem>
Temrazbov
Bom vse razbov, vse pomendrov, uniču, zdrobu in pobov, use dol sesul, bo vse drobno, kar bom pograbu s to roko! Se boste vsi še zlo kesal, da se me niste še bol bal, lohka b to fletn blo! Zakva pa zjaš ke vame, jest tega ne trpim, ne maram, da me zjajo, ker tremo pol dobim, ker mi je pol neroden, te bom zabov ke u poden, ke v poden tem zabov, pol bom pa kar odšou! Sej ste mi ves vesele uzel, k ste vame bulil pa strmel, ne vem, kaj naj sploh z vam počnem, zato pa raj kar grem!
Pesnika na smrt prestrašil je divjaški Temrazbov, ko ob steni mu raztreščil je njegov najljubši stol, potlej je le odlomastil. Pesnik pa še zdaj drhti pod odejo. Komaj komaj se utolaži in zaspi.
– Kdo pa zdaj loputa z vrati? Kdo uganja rompompom? Le čigava je ta punčka, ki vrešči: Ne bom, ne bom?! Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stoj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!
Zdajle se izpod smetišča plazi, zmršen in kosmat, z dolgim, mahajočim repom, ves okrogel in špehat, s kosi žaltave slanine – zavaljen strah Bavbav! Ali veste, komu žuga, veste, kam se bo podal? K tistim cmevkajočim punčkam, ki vreščijo: Nočem jesti, že tako sem predebela, sram me iti je po cesti! Joj, ti svojeglava punčka, zdaj bo pa prišel Bavbav in te z mastnim črnim krempljem bo pod brado požgečkal! Pa bo v postelji preplah: Mama, mama, tu je strah – strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da!
Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem gre nagajat pesniku!