Zmaj Baronesa Tintengern
Svetlana Makarovič
Temrazbov
Spisano: Uredila Maja Vtič
Dovoljenje: To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


<poem>

Baronesa Tintengern


Kako sem žejna, kako sem žejna, kako bi rada kaj popila, kako sem žejna, kako sem žejna, imate zame kaj črnila? Ko sem živela, sem rada pila, sem včasih lokala močno in vinskih sodov v grajski kleti izpraznila sem kakih sto. In ker v življenju pred tristo leti pijanka huda sem bila, karkoli najdem, vam vse popijem, samo da teče in kaplja, najraje pila, gospod moj dragi, francoski konjak sem takrat, sem se napila, sem ga lomila, da se je tresel stari grad. Moj grob na grajskem pokopališču že zdavnaj je prerasel mah, zdaj v tihi noči strašim otroke, postala sem kar čeden strah. Ko iščem, kje je še kaj pijače, dokler ne sine sivi svit, si rečem: No, če pa ni drugače, se pa odpravim tinto pit. Imela sem lakaja v livreji, ki me je stregel spred in zad, natakal mi je zmeraj znova, tako zapila sem ves grad, nekoč sem se ga tako nažgala, da sem že trojno videla, po gradu tango sem plesala do zadnjega delirija ...

In zdaj nazdravim na srečno večnost, že vidim, da sem prav prišla, žeja je večna kot poezija, kolega pesnik – dajva ga!

Med strašenjem je odkrila steklenico konjaka, jo popila in razbila ... Šele potlej je odšla. Pesnik neha trepetati, spet poskusil bo zaspati.

Zdaj pa v spodnjem stanovanju bum in trest in rompompom! Pesnik krikne: – Mir! Drugače bom dobil še živčni zlom! Ves togoten pesnik vstane, sede za pisalni stroj, pa že niza strašne verze o strahovih ... Ojojoj!


Kdor frnikole raztresa, cepeta in topota in razbija po klavirju in z igračami rožlja, ko bi drugi radi spali, – ker so delali ves dan, ta se mora pokoriti, mora biti kaznovan: K njemu bo prišel razbojnik, neizprosen in surov, vse igrače mu potrl bo razbojnik Temrazbov! Z okna bo zavese strgal in ga vanje zavozlal in potem ga kakor žogo bo vso noč pod strop metal! Pa bo v postelji preplah, mama, mama, tu je strah, strah pa gode in hohnja, odpoditi se ne da!

Komaj verze te napiše, glej no, pa je strah že tu, a namesto tečnim pamžem, gre nagajat pesniku.