Tihe noči I–VI
| ← Črne noči I—IV | Tihe noči (Poezije) Dragotin Kette |
Slovo I—V → |
| |||||||||
I
Zakaj li pojem ? Morda da gospém
se laskam, svoji ljubi morebiti?
Hm, morda hočem kam visoko priti?
Hm, morda pa še sam tegà ne vem?
O vem, da pojem le zato, ker smem
povedati v besedi tajno-skriti,
kar bi ne smel drugače sporočiti
ni ljubici kedaj in ne ljudem.
»Kar poješ, to je vse lepo in dično« —
vi govorite — »ali ni resnično!
To sladke, gladke so laži vse skupaj!« ...
No, kaj vi pravite, ni mar mi dosti!
Če ti ne ver'ješ, pa ti Bog oprosti,
o ljubica, a srce, ti obupaj!
II
Kaj more biti bolj resničnega,
ko naše duše glasni zdihi so?
Kaj veš, da vsi, ki proč od ničnega
sveta gredo, da vsi menihi so?
Kaj veš, da blizu res kaj mičnega
glasovi iz daljave tihi so?
Lahko, da modreci sveta odličnega
doma sorodniki Pavlihi so ...
A duša naša — ta nikdar ne laže!
In če se v govoru drugačna kaže,
pove ti vso resnico en zdihljaj!
In pesmi moje niso ne besede,
zdihljaji so iz srca tajne srede,
kipeči k luči tja v visoki raj.
III
Zdihljaji so samotne duše cveti,
ki se odpró tedaj, kedàr zasveti
nebeško solnce v čašo tenkozomo,
oko nebeško v moje srce borno.
Daj, ljuba, duše tajni vrt odpreti,
približaj rožicam obraz razvneti!
Oko približaj svoje čudotvorno,
da solncu nagnejo se mu pokorno,
in spleti liste nade zeleneče
in rožice ljubezni pregoreče
in lilije srca očitega! ...
Dve rožici pa ti daruj mi tudi
obraza ljubega, zakritega,
dve liliji pa svojih belih grudi! ...
IV
Kedàr zagledam tvoje zorno lice,
se duše moje čuden strah poloti;
podobe se spominjam mučenice,
ki zrl sem jo v svetišča temnem koti.
Bile so vse krvave ji nožice,
in lice bledo je biló siroti,
ki sta po trnju v noči brez zvezdice
ob brezdnih po brezkončni, strmi poti
samá ... Ah, kaj! Saj to so puhle sanje
in fantazije! Kdo se méni zanje!
In brez pomena je podoba taka.
Mogoče je, mogoče tudi ni.
Ej, kolikrat samotna duša plaka,
ko v strastnih radostih telo drhti.
V
Ej, kolikrat samotna duša plaka,
ko v burnih radostih telo drhti;
in čaka reva, vse življenje čaka,
telesnih radosti le konca ni ...
Ob Bramaputri Ganga se pretaka,
a večni Himalaja ju deli,
in šele v morju drugo drug namaka;
v njej on in ona v njem se izgubi ...
Tako se hrepené zediniti
duhovi, skoz in skoz prešiniti
in v drugem drug želé izginiti!
A kdaj živita dobri duši skupno?
Ah, zamori ji to življenje hrupno —
in duši sami plakata obupno.
VI
Zato veruj, ni strastno poželenje,
o draga, ki mi v duši zdaj gori!
To je le duše moje hrepenenje,
da s tvojo se kedaj združila bi.
Kako tvoj duh je blag, kako iskren je,
pokazale so mehke mi oči.
Če loči naju, ljubica, življenje –
po smrti nama več ločitve ni ...
Tako si ljuba dva živela sta,
v deželi naši rada se imela sta;
nemili stariši so ju ločili.
Umrla sta. Iz ločenih grobov
sta roža, lilija črez sveti krov
vzkipeli, vzcvetli in se tam združili ...