Tolmač
| ← Romance, balade in legende | Tolmač Fran Levstik |
Kazalo (Levstik) → |
| |||||||||
Gospod Otomar Bamberg mi je leta 1888. izročil pesniško ostalino Levstikovo, katero je bil kupil od dedičev rajnega pesnika, ter me naprosil, naj jo uredim in za natisek pripravim.
Drage volje sem se udal želji njegovi, a uže v malo dnéh sem izprevidel, da sem se lotil silno težkega dela, ki mi nalaga veliko odgovornost. Gradivo namreč, katero mi je bilo urediti, je jako obilno. Rokopisi obsezajo nad dvajset zvezkov razne velikosti in poleg tega še več stotin posameznih listov. Bilo mi je mnogo prebirati, predno sem o vsi ostalim pesnikovi dobil natančen pregled. A še teže je bilo določevati, kaj se natisni, kaj pa ne. Rokopisi so namreč nastali v dolgi dôbi štiridesetih let. Ves ta čas pa je pesnik svoje spise, zlasti svoje poezije, katerih večina je bila spočeta v mladostni dôbi, vedno prenarejal in prepisával. Zdaj mu ni prijal konec, zdaj ne začetek pesni; zdaj se je spotikal ob posamičen verz, zdaj ob posamičen stik. Časih je zavrgel vso pesen ter iz posamične kitice ali celó iz posamičnega verza ustvaril novo pesen, katero je poleg stare na čisto prepisal, potem pa v raznih letih iznova prenarejal, tako da imamo o nekaterih pesnih po deset do petnajst inačic. In čudno, najkoreniteje je pri tem predelaval ravno tiste pesni, katere je poprej kjerkoli si bodi tiskane objavil. Vidi se, da pesnik ni bil lehkó sam s seboj zadovoljen, da je imel silno tenkó jezičarsko vest in da je v svojem hrepenenji po klasični dovršenosti Horacijev »Nonum prematur in annum« močno pretirával. Ko sem v dolgih zimskih urah pregledával in prebiral te rokopise, nisem se mogel načuditi, koliko napornega duševnega dela je nakopičenega v njih; kakó oster sodnik je bil pisatelj sam sebi in kakó sveto mu je bilo zvanje pesnikovo! Da sem se šele po resnem premišljevanji in večkratnem primerjanji odločil za tó ali óno inačico ter potem pesen uvrstil v pričujočo zbirko, tega ne bodem posebe poudarjal. Seveda, najbolje bi bilo natisniti vse variante; ali to bi bilo obseg te knjige in ž njim tudi nje ceno podvojilo.
S to težavo je bila pa združena še druga. Kdor tudi samo povrhu pozna Levstika in njegovo delovanje, ta dobro vé, kolikrat je menjal svojo pisavo in koliko starih, že do dobra udomačenih slovniških oblik je na podstavi svojih studij zadnjih štirideset let zavrgel ter z drugimi namestil, a čez nekoliko let te spet prenaredil ali pa popolnoma opustil in nove uvedel. Da naštejem samo nekoliko vzgledov! Levstik je n. pr. pisal v raznih dobah: nisem, nejsem, nijsem, nésem; nimam, nejmam, nijmam, némam; kjer, gder, kder; edin in jedin; hiša in hiža; kteri, kateri in koteri; z lažmi, z ležmi in z lЬžmi; bedim in bЬdim; minulo, minilo in minolo; bez in brez, čez in črez; z njim in ž njim; serce, srce in spet serce i.t.d. i.t.d. brez konca in kraja! Vsa ta mnogovrstna in raznoobrazna pisava odséva tudi iz rokopisne ostaline pesnikove. In ako ta, recimo, nedoslednost v pisanji jedne ter iste besede tudi ne moti bralca pri prozaičnih spisih, gotovo mu je sopema v pesnih. Zategadelj se mi je bilo v »Poezijah« odločiti za gotove stalne oblike ter po njih popraviti tiste pesni, v katerih je Levstik še pisal takšne oblike, kakeršne je potem opustil ali premenil. Za kažipot pri tem ravnanji in uredovanji sem si izvolil Levstikovo pisavo v zadnjih letih njegovega življenja. Levstik je namreč leta 1876., ko je hotel pri Kleinu in Kovači v Ljubljani izdati svoje pesni in je tiskarna zánje naročila že potrebnega popirja in novih črk, iz svoje velike zbirke nad sto uže poprej natisnjenih pesnij na posamične listke na čisto prepisal in za natisek uredil. Vrhu tega je ravno preteklo desetletje v »Vrtci« in v »Ljubljanskem Zvonu« priobčil razmerno mnogo poezij, ki jasno kažejo, kako je pesnik zadnje čase pisal. Na podstavi teh poezij sem poskušal v rokopis spraviti nekako doslednost v oblikah. Da popolne skladnosti in doslednosti nisem dosegel, to je naravno; zakaj časih sta mera in stik preprečila vsako premembo in popravo; časih se mi je pa roka ustavljala prečrtati kako besedo ali obliko ter jo namestiti z drugo, ker sem se bal, da bi pesniku ne storil krivice ter ne žalil ljubezni in spoštovanja do njega. Zlasti poudarjam, da sem se odločil za oblike nésem, némam; da sem v jedninskem mestniku pri moških in srednjih samostalnikih povsod pustil i, kjer ga je — četudi ne dosledno — pisal pesnik sam (n. pr. na sveti, v strahi, v plameni); da nisem prenarejal jedninskega orodnika pri ženskih samostalnikih na oj (n. pr. nágloj rokòj), kjer sem ga našel; da sem odobril množinski imenovalnik sinove, mrazove i.t.d., kjer se je zánj odločil pesnik sam. — Pač pa sem, oziraje se na pisavo pesnikovo v nekaterih rokopisih, povsod iztrebil poluglasnik b ter oblike kedó, bedim, prisojen, crn; i.t.d. popravil v kedó, bedim, prisojen, črn koteri zamenil s kateri, hiža s hiša, sobój, tobój s sebój, tebój i.t.d. in si dovolil še nekoliko drugih nebistvenih popravkov. Iskreno želim, da bi bil povsod in vselej pravo pogodil in ravnal v duhu pesnikovem.
Zadnja leta je naš pesnik posebno čislal poudarek ali náglas ter v pisavi vsako besedo naglaševal s primernim akcentom. Želel sem to posebnost pesnikovega pisanja v poezijah ohraniti, ker sem bil prepričan, da bi tistim jezikoslovcem slovenskim, ki se pečajo s teškim vprašanjem našega naglasa, s tem nagromadil obilo hvaležnega gradiva, zlasti ker se Levstik tudi v tem oziru ni zatajeval, da je Laščan. Toda tiskar mi je rekel, da nima toliko naglašenih črk, da bi mogel knjigo tiskati, in ker novih ni kazalo naročati, moral sem naglase večinoma opustiti in pridržal sem jih samo tamkaj, kjer so se mi zaradi dvoumnosti ali zaradi pevske mere zdeli neobhodno potrebni; marsikomu bodo še ti presedali. Tolažim se s tem, da, kdor pozna velikolaško in sploh dolenjsko narečje, tist bode Levstika tudi brez pridejanega naglasa, ki našemu pesniku daje poseben kolorit, pravilno bral in slastno užival, kakor more prav brati in korenito umeti Prešerna samo gorenjski Slovenec.
Po vsebini sem »Poezije« zaradi boljšega pregleda razvrstil tako: I. Uvod, II. Pésni, III. Ode in elegíje, IV. Sonétje, V. Románce, baláde, legende, VI. Otróčje igre v pésencah, VII. Razlíčne poezíje, VIII. Zabavljíce in pušíce, IX. Jéža na Párnas, X. »Ljúdski Glas«, XI. Kraljedvórski rokopis. V tem zvezku je natisnjenih samo prvih pet poglavij.
II. Pésni.
Pod to poglavje sem uvrstil tudi nekaj poezij, ki po strogih pravilih poetike ne spadajo k pesnim, n. pr. »Prisega v maščevanje« (na 79. str.), »Slika« (na 97. str.), »Knjižna modrost« (na 147. str.), »Povsod né sreče« (na 151. str.) i.t.d. Storil sem to zlasti zategadelj, ker so te poezije po času svojega nastanka ali po osebah, katerim so posvečene, z drugimi v tem poglavji natisnjenimi poezijami v takó ozki zvezi in dotiki, da se nisem mogel odločiti za tó, da bi jih bil dejal kam drugam. Pametnim ljudem bi ne bilo treba tega izrecno omenjati, toda ker slovenski kritiki in krasoslovci tako radi v jajci iščejo dlake, te splošne opazke ne smem zamolčati.
To poglavje šteje 122 pesnij, izmed teh je bila 1 natisnjena v »Sloveniji« (1850. l., list 21); 22 je vzetih iz njegove tiskane zbirke (»Pesmi. Zložil Fr. Levstik. V Ljubljani. Natisnil i založil Jožef Blaznik 1854., m. 8, 92 str.«); 4 so zagledale beli dan v »Vodníkovem spomeniku«, katerega je l. 1859. v Ljubljani na svetlo dal dr. E. H. Costa; 1 je bila objavljena l. 1858. 1 v Janežičevem »Glasniku«; 7 jih je priobčil Stritar l. 1868. v svoji »Mladiki«; 15 jih je pesnik dal tiskat l. 1870. v »Zvonu«; 8 leta 1881. v »Ljubljanskem Zvonu« in 11 leta 1879., 1880., 1881., 1882. in 1883. v Tomšičevem »Vrtci«. Ostalih 53 pesnij doslej še ni bilo nikjer natisnjenih; nabral sem jih po pesnikovih rokopisih. Natančnejše podatke o tem glej v »Kazalu«, kjer je na drobno zabeleženo, kedaj in kje je bila kakšna pesen že natisnjena.
Pesni »Spomladi« (na 23. str.), »Cvetice« (na 28. str.) in »Duša draga, tu ostani!« (na 30. str.) so še iz dijaških let pesnikovih, kar tudi njih oblika razodeva.
Pesen »Plesalki« (na 41. str.) je pesnik tudi na nemški jezik preložil. Nemški prevod slôve takó:
Mein Lieschen, mein Mädchen, du Blümchen so schön!
Wann wir uns im Tanze so wonniglich dreh’n,
Dir schwindelt’s im Kreise und wanket der Grund.
Doch schweiget von Liebe mein schüchterner Mund.
Und wann ich im Schwunge dich drücke ans Herz,
Da hüpft es im Busen vor Wonne und Schmerz,
Es schwindelt im Kreise und wanket der Grund,
Doch immer noch schweiget von Liebe der Mund.
Doch suchst mit dem Bück einen anderen Mann,
Da geht erst das Leiden, das bittere, an.
Da steigt in die Wange das Blut und bezeugt,
Was schüchtern zu lange mein Mund dir verschweigt.
Vrhu tega sem našel med pesnikovimi rokopisi še nastopni dvé nemški pesni:
An Marie.
1.
Geliebtes Kind, du hast mich ganz bethört,
Mein armer Sinn umschwebt nur dich allein;
Du bist der allerhöchsten Liebe wert
Und wert der allerhöchsten Herzenspein.
So wie der Thau an Wiesenblumen hängt,
So hängt mein ganzes Sein getreu an dir,
Und all mein Denken stets an dich nur denkt,
Du, aller Erdenfrauen schönste Zier!
Allein geknickt ist ali mein Lebensmuth,
Du sprichst nur meiner treuen Liebe Hohn;
Wohl hegest du im Busen heiße Glut,
Nur nicht für mich, das weiß ich lange schon.
Wohl seufzest du aus tiefstem Herzensgrund,
Nur nicht um mich, das ist mir wohlbewusst;
Es flucht darob dir dennocb nicht mein Mund,
Ich segne dich mit Schmerzen in der Brust.
2.
Gestirne lenken streng den Weltenlauf,
Den Weltenlauf und auch der Liebe Glück;
Ich schaue oft betrübt zu ihnen auf
Und senke dann den thränenvollen Blick.
Es sei, du meine Göttin, ach es sei!
Ich leg’ mein Weh in meines Herzens Schrein;
Der Wahn war süß, allein er ist vorbei,
Und seine Frucht ist mir Verzweiflungspein.
So leb’ denn wohl, du holdes Himmelsbild!
Ich scheid’ und lass’ mein halbes Leben hier,
Ich lass’ dein Angesicht, so wonnemild,
Und nur mein tiefer Gram zieht fort mit mir.
Noch einen Kuss! — Du gibst mir nicht den Kuss;
Ich will ihn nicht und trete seufzend ab;
Doch lispelt dir mein Herz den Scheidegruß:
Marie, ich lieb’ dich treu bis an das Grab!
Kateri »Mari]i« na čast je pesnik zložil te dve nemški pesni, tega nisem mogel pozvedeti.
Kita pesnij, ki se začenja z »Boječnostjo« (na 40. str.) in završuje s pesnijo »V gozdu« (na 65. str.), je nastala tisti čas, ko je bil pesnik domači učitelj pri grofu Pacetu v Turna pri sv. Križi ter bi se bil s »Tono« celó rad poročil, da je bilo to v tedanjih razmerah pesnikovih sploh možno. Tona je bila doma v Moravčem poleg Turna in še živi v Radečah.
Poezije od pesni »Uvéla kita cvétja« (na 71. str.) do pesni »Zakaj?« (na 118. str.) — skupaj 40 pesnij — so zložene gospodičini Franji MalenŠek, Koširjevi z Broda pod Šmarijino goro. Stvar je že tako obče znana, da mislim, ka s tem ne razodenem nobene tajnosti.
»Ustrômi žalostno srce!« (na 84. str.). Ustrômiti znači: strmo ali po konci obrniti, in die Höhe richten (Levstik, »Vrtec« 1877, na 84. str.).
»Pri Jarnéji« (na 77. str.) se imenuje znana krčma na Sv. Petra cesti v Ljubljani, kamor je hodil pesnik več let večerjat.
»Težka obramba« (na 86. str.). V prvem rokopisu se bere:
»Jaz tebi sem obétal,
Da vitez bodem tvoj,
Če Dežmanovo žêlo
V te strup izlije svoj;« i.t.d.
Stvar je taka: Gosp. Dežman se je v časopisu »Laibacher Tagblatt« (1869, dné 2. junija, list 122.) zato, ker je na Vižmarskem taboru dné 17. maja 1869. pozdravila društvo »Ljubljanskega Sokola«, šalil iz deklice, katero je opeval Levstik, Dežman je namreč pisal na rečenem mestu: (Slovenische Überschwänglichkeit.)Die Laibacher Sokolisten, welche bekanntlich die rothbehemdete Garde aller slovenischen Tabors bilden, wurden auf dem letzten Tabor in Wischmarje von einem Landmädchen Namens Koschirjeva Franziska im Namen der weiblichen Jugend von Tazen mit folgender schwungvollen Ansprache begrüßt: »Der Laibacher ,Sokol’ ist ein kräftiger Flügel des Slaventhums. Schwere Zeiten, bittere Stunden, große Stürme hat er durchlebt, ja der Tod bedrohte ihn; doch wie der Vogel Phönix hat er sich zum neuen Leben erhoben und gewaltig fliegt er ober dem herrlichen slovenischen Boden. ,Sokol’ ist eine der unermüdeten slovenischen Wachen unserer Nationalität, und überall, wo unser unterdrücktes Volk um sein und seiner Vorfahren heiliges Recht kämpft, erhebt ,Sokol' seine gewaltigen Flügel. Auch an dem historischen, an dem heiligen Tage, wo Tausende von Slovenen auf dem Tabor in Wischmarje erscbeinen, um unter dem großen Gott es auszusprechen, was ihre Zukunft verlangt, erblicken wir den prächtigen Sokolanzug, die Sokolfeder und die Sokolfahne.« Die Koschirjeva Franziska hat bei ihrer Ansprache wohl nicht bedacht, dass sie dem jetzigen »Sokol« kein Compliment gemacht, wenn sie die Excesse, wegen deren der früher bestandene »Južni Sokol« aufgelöst wurde, dem als Phönix erstandenen »Laibacher Sokol« als einen glorreichen Kampf zugute schrieb. Wie kann man übrigens eine Nation eine »unterdrückte« nennen, in der Landmädchen und Wirtstöchter mit dem Vogel Phönix wie mit einem Scheffel Weizen umherwerfen!
»Hrup« (na 92, str.). Pri verzu »Tvoj vitez, národni tlačàn« stoji v rokopisu Levstikova opazka: »Zarad tega verza je vsa pesen nekaj vredna. Sicer navadna. ,Národen tlačàn’ bodi napis in misel za pesen, v kateri sam o sebi in sebi govôri, kadar boš pri dobrem humorji.« — To me spominja neke šaljive opazke pesnikove. Ko mu nekoč prinesem rokopis ter ga naprosim, naj ga popravi, reče mi dobre volje: »Kadar umrjem, zapišite na moj grob: ,Tukaj počiva vsega svetá Pilatuž!’« (t. j. človek, ki vsemu svetu pesni pili in rokopise popravlja — narodni tlačàn!)
Pesni »Kmétsko známenje« (na 127. str.), »Gréšnikova molítev« (na 130. str.), »Preprôstega otrôka molítev« (na 131. str.), »V nóvo léto« (na 136. str.) in »Žíva cvetlíca« (na 137. str.), natisnjene v »Vrtci« 1880 na 41., 87., 168. str., in 1882 na 1. in 40. str. so izvirne pesni Levstikove. — Pesni »Jútro« (na 121. str.), »O počítnicah« (na 123. str.), «Puščávnik« (na 125. str.), »Vrnítev pomládi« (na 133. str.), »Náša vás« (na 134. str.) in »Lažnívi prijátelji« (na 137. str.), natisnjene v »Vrtci« 1879 75. in ll3. str.; 1880 49. str.; 1881 49. in 145. str. in 1883 33. str. so zložili in »Vrtcu« poslali sicer drugi pesniki, toda Levstik je te pesni, kakor mi pripoveduje g. Ivan Tomšič, tako korenito prenaredil, da jih je vedno za svoje štel in to tudi proti meni večkrat izrecno poudarjal, rekoč: »Ti, ki vedno brskaš po naši literaturi, zapomni si, da so te pesni moje, a da imajo tudi drugi svoj delež pri njih!«
Prisôjno (na 123. str.), préko solnca ležeče, sonnenseitig. — Zéba (na 124. str.), ščinkavec. — Vólga (na 124. str.), kobilar. — Črnoglávček (na 124,str.), Schwarzplättehen. — Zúbelj, -blja, m. (na 128. str.), plamén (notranjska beséda). — Zmija (na 130. str.) ali káča, zmàj. — Žmilki (na 132. str.) so, kakor nekáka sírodka.
»Svéti Rók« (na 142. str.) je podružnica blizu Spodnjih Retij v velikolaški fari, koder je l. 1855. razsajala huda kolera.
»Slovénskim svátom z dopísom posláne zdravíjce« (na 159. str.). Ta prelepa pesen je nastala tako: Levstikov dobri znanec, ljubljanski trgovec g. F. M. Regoršek, je bil l. 1864. povabljen na ženitovanje v Konjice, kjer se je omožila neka sorodnica njegova. A ker je bila huda zima in g. Regoršek tudi ni utegnil iti na ženitovanje, naprosil je Levstika, naj mu zloži kako pesen, da jo pošlje svatom v pozdravilo. Levstik je tej prošnji ustregel ter zložil pričujoče zdravijce. — Ženin je bil konjiški trgovec Jožef Zajec (Seitz), nevesta Julija Kolonič, starejšina Jakob Klinec, njegova namestnika Ivan Walland iz Konjic in Ivan Mörtl iz Šoštanja, drug Fr. Walland, družica Amalija Regoršek. Poroka je bila dné 7. februvarja 1864. v Konjicah. Vseh teh oseb imena je Levstik vpletel v zdravijce; a l. 1881., ko je pesen priredil za natisek, zamenjal je prava imena z drugimi ter pesni dal splošno lice.
Veko (na 163. str.), das Augenlied.
III. Ode in elegije.
To poglavje obseza 11 poezij; izmed teh je 1 natisnjena v »Sloveniji« (1850, 19. l.), 2 sta natisnjeni v »Pesmih« (na 57. in 60. str.), oziroma v »Novicah« (1852, 216. str.), 1 v »Glasniku« (1858, 1. l), 1 v »Napreji« (1863, 12. l.), 1 v »Mladiki« (1868, 28. str.), 1 v »Zvonu« (1870, 21. str.) in 4 so vzete iz rokopisov pesnikovih. — Glej »Kazalo«!
»Izbávi nas zléga!« (na 167. str.) Ta oda ima, kakor mi je pravil pesnik, izrecni namen, prekositi Koseškega »Visoko pesem« ter Slovencem pokazati, kako je take veličastne predmete opevati.
IV. Sonétje.
Sonetov je 28 vzetih iz rokopisov, 6 iz »Mladike« (na 22 — 27 str.), 3 iz »Vodníkovega spomenika« (na 176. str.), 1 iz »Vrtca« (1880, 113. str.).
Soneta »Dvójna pômlad« (na 194. str.) in »Kedaj?» (na 209. str.) opevata Franjo.
»Slépa neskrbnost« (na 213. str.). O tem sonetu velja isto, kar sem zgoraj (na 300. str.) omenil o Levstikovih pesnih iz »Vrtca«.
»Abúna Sóliman» (na 216. str.). Umek je l. 1863. v Janežičevern »Cvetji« objavil slavospev »Slovanska blagovestnika sveti Ciril in Metod«; isto leto je izdal svoje največje delo slavospev »Abuna Soliman« (dr. Ignacij Knoblecher).
»Drúžba stárih oblík« (na 217.). Sedanji g. kanonik Andrej Zamejec je bil mej tistimi, ki so se v svojih spisih najdalje pulili za oblike iga, am i.t.d.
V. Románce, baláde, legénde.
Izmed poezij tega poglavja jih 9 doslej še ni bilo natisnjenih; 4 so vzete iz njegovih »Pesmij« (na 18., 23., 24. in 26. str.); 5 iz »Vrtca« (1874, 166. str.; 1877, 117. str.; 1881, 129. in 151. str.; 1883, 24. in 49. str.); 4 iz »Mladike« (8., 13., 19. in 109 str.); 2 iz »Vodníkovega spomenika« (173. in 174. str.); 2, oziroma 3 iz »Ljubljanskega Zvona« (1881, 171 in 294; 1883, 544. str.); 1 iz »Glasnika» (1858, II., 41. str.) in 2 iz »Zvona« (1870, 145. in 273. str.).
»Siníčja tôžba« (na 227. str.). Oče temu nežnočutnemu pesniškemu proizvodu je gosp. Andrej Praprotnik (Jakoslav), ki je v »Učiteljskem Tovariši« (1864, na 115. str.) priobčil nastopno pesenco:
- Tožba.
Stojí tam šola zidana —
Pred šolo lepa jablana,
Na jablani v votlini pa,
Senica gnezdice imá.
Ta ptica enkrat prileti
Na okno dol k učilnici,
Tožiti dečke če britkó,
Zapoje žalno pesmico:
»Učitelj, slušaj, kaj povem,
Vsa žalostna od vas zdaj grem;
Lej, dečki me sovražijo,
Nevsmiljeno preganjajo.
Naznali so moj mladi rod,
Zmetali ga na terdo pot,
In strašno so poginili
Mladiči moji ljubi vsi!
Divjaki ti zaslužijo,
Da ojstro kazen čutijo;
Kdor ptičkov v miru ne pusti,
Hudobo v sercu si redi!«
Levstik je to pesenco vso prenaredil ter v »Vrtci« (1887, list 12) natisnil. Zdaj pa blagovoljni čitatelj sodi sam, čegava je ta izborna pesen. Gotovo ima dva očeta, in obema dela čast!
»Ponôčna rôsa« (na 228. str.). S to romanco je takó kakor z nekaterimi drugimi poezijami, vzetimi iz »Vrtca«. Idejo je Levstiku dal drug pesnik in Levstik je iz te ideje naredil svojo pesen ter jo natisnil v »Vrtci« 1883, na 43. str.
Nožice, nožíc, f. pl. (na 230. str.), škarje, die Schere.
»Sréčni mrák« (na 235. str.). To prekrasno romanco je zložil Levstik v Turnu pri Sv. Križi. »Moja draga« je zgoraj (na 298. str.) že omenjena »Tona«.
»Vsák ob svójem čásu« (na 244. str.). Ta šaljiva romanca je zložena po resničnih sanjah nekega župnika, Levstiku prijatelja, čigar ime mi je pesnik povedal, pa si ga nisem obdržal v spominu.
»Pod ôknom« (na 245. str.). Ta balada, ki razodeva posebni humor pesnikov, ima v rokopisu še ta dostavek:
»Píbeč pomálani,
Gósposko gvántani!
Nič se ne boj!
Krôgelj železen maš,
Rezat′ pa nič ne znaš,
Vender si moj!«
Táko prepévala,
Sôlze prelévala
Ančka on dan;
Z glav′co majala je,
V rók′ci držala je
Píbeč poslan.
Ančka je póbč′vala
Časi tud′ píb′čvala,
Pòp′čvala več;
Póbeč na semnji stal,
Píbeč je Ančki ′zbral,
Pibeč rudèč.
Šk—c je škripal hud,
B—k bil jezen tud′,
J—n srdit′;
Pobeč se pa smijál,
Pobeč, k′ je pibeč dál,
Pibeč čestit.
To pesen je sklobasàl
In zlati Ančki poslàl
Usmiljeni Martin.
»Zlata Ančika« je imela mnogo čestilcev. Ko je prišel ljubljanski semenj, prosila je vse svoje čestilce, mej njimi tudi Levstika, naj ji kupijo kaj »za semenj«. Levstik ji kupi »pomalan pibeč« za 2 kr. ter ga ji pošlje s to šaljivo pesenco. To vem od samega pesnika.
»Čúden sestánek« (na 248. str.) in »Sánje« (na 251. str.) spadajo v kito tistih pesnij, ki opevajo Franjo.
»Na Gorénjskem« (na 262. str.). To pesen je pesnik spočel, kakor mi je sam pravil, l. 1859. Podbrezjem na Gorenjskem, ko je bil na novi maši svojega iskrenega prijatelja Jožefa Nováka, poznejšega dekana kočevskega, umrlega dné 11. novembra 1883. leta.
»Povôdnja déklica« (na 265. str.). To je prva tiskana pesen Levstikova; izšla je v »Sloveniji« l. 1850., 18. list, z naslovom »Vile«.
»Knézov sin« (na 278. str.), Levstik mi je sam povedal, da mu je povod za to balado dala smrt njegovega gojenca Vilka grofa Paceta, ki je umrl dne 8. septembra 1857. v Turnu pri Sv. Križi ter bil dné 10. septembra 1857. pokopan pri Sv. Petru pod Novim Mestom. — Ker je tisti čas, katerega je Levstik prebil v Turnu pri rodbini grofa Paceta, kjer je zložil mnogo krasnih poezij, prevažna dôba v življenji našega pesnika, osmeljam se tukaj — omissis omittendis — navesti nekoliko stavkov iz prijateljskega pisma, katero mi je l. 1889. pisal Anton grof Pace, sedanji c. kr. deželni predsednik bukovinski:
»... Levstik war, als er unter sehr bedrängten Verhältnissen das Kloster verlassen hatte, bis nach Gurkfeld gekommen,wo er bei einem gewissen Aumann Unterkunft fand, dessen Bruder Hauslehrer in Thurn war, jedoch damals gerade im Begriffe stand, sich militär-ärztlichen Studien zuzuwenden. Der abgehende Aumann empfahl meinen Eltern Levstik als Nachfolger, welcher auf diese Empfehlung hin engagiert wurde und circa 2 1/2 Jahre bei uns (in Thurn und Laibach) als Lehrer zubrachte. Er unterrichtete zunächst meine beiden älteren Brüder Wilhelm und Rudolf, dann meine Schwester Marie, meinen Vetter, den jetzigen Literaten Amand v. Schweiger-Lerchenfeld, und in den letzten Monaten auch mich.
Mein ältester Bruder Wilhelm ist jener, auf den sich das bewusste Gedicht (,Knézov sin’) bezieht. Dieses Gedicht hat eine Basis in den Thatsachen nur insoweit, als meine Eltern nach dem Tode Wilhelms Thurn wirklich auf einige Zeit verließen und als Wilhelm in den Brautschleier meiner Mutter gehüllt in den Sarg gelegt wurde.
Levstik war ein sehr eifriger, etwas heftiger Lehrer, der sehr gute Erfolge erzielte; den A. Schweiger brachte er dazu, in zwei Jahren über sämmtliche Normalclassen Prüfung zu machen ... Levstik spielte gerne mit uns Kindern und war auch ein Thierfreund.«
Aumann, katerega v tem pismu omenja grof Pace, je najbrž tist Kajetan Aumann, katerega je tako plastično opisal Stritar v svojih »Spominih« (Zbrani spisi, VI., na 339—345. str.).
»Živopisec in Marija« (na 288. str.). Gospod L. Pintar je »Vrtčevemu« uredništvu l. 1881. poslal prevod Platenove »Legende« (Platens sämmtliche Werke, Stuttgart, Cotta, I. Bd., 263. S.), s katerim pa Levstik ni bil zadovoljen; zatorej ga je po svojem prenaredil ter v »Vrtci« (1881, 129. str.) objavil. A tudi ta legenda se Levstiku ni zdela še dosti dovršena, zatorej jo je iznova prenaredil in jo drugič v »Vrtci« (1881, 151. str.) natisnil ter ji v imeni uredništva dodal to opazko: »Gospod, kateri je to pesen bil razglasil po zadnjem ,Vrtci’, poslal nam jo je zopet vso prenarejeno. Velí nam: ,gradívo se mi je zdelo prelepo, da ne bi nedodelano hodilo v pesni po svétu'. Mi jo čitateljem podajemo tudi kakeršna je zdaj, da bi se pokazalo, koliko razločka je mej pésnijo, po pravilih okončano, ter mej takšno, katera je v náglici le na pol zvršena. Žêlji svojega prijatelja ustrezamo tem rajši, ker se nam ta pesen zdí pripravna v deklamácije učílniške mladine. Ured.«
Prestati = néhati; aufhören. Kist, m., der Pinsel. Živopisec, m., der Maler. Venčati = krónati. Skút, m., obleka.
Platenova »Legenda« šteje samo 24 verzov.
- V Ljubljani , dné 25. vinotoka 1891.
Fr. Levec.