Trese me
← Na sprehodu | Trese me Blaž Lukan |
Na razstavi → |
|
TRESE ME
Trese me kot drevo, na ramenih
nosim krhko skalo in noč okrog
pasu, ves sem slinast od želje
po bogovih, že dolgo ne mislim
več nase, vendar vem, da ni nič
trdnejšega od mene.
Trese me od strahu pred srečo in
v srce se mi je naselil polž, z
lasmi se dotikam neba, v sencah
mi udarja ritem smrti, iz samote,
ki sem jo že zapustil, pa mi mežika
moj nekdanji obraz.
Samota izgubljena ne vrne se nobena . . .