Trije svetniki
| ← Školastika | Trije svetniki Slovenske legende Anton Medved |
Praznik posvečuj! → |
| |||||||||||||||
Trije svetniki
Mogočno vrh skalovja Korinjski grad je stal,
nobenega sovraga, napada ni se bal.
Nekoč pa v grad ta kmetič iz Suhe Krajne gre,
v očeh bleste mu solze, noge se mu šibe;
nebesom milo toži ubostvo in skrbi,
od svetega Antona si prosi pomoči.
Ko siromak toguje in joče se glasno,
menih pristopi k njemu, pozdravi ga tako:
"0 kmetič, kaksna žalost li stiska'ti srce,
kaj v grad s trepstom gledaš, kaj liješ tu solze?"
"Čestiti mož meniški," na to mu kmet veli,
"kako bi solz ne točil, ko tre me sto skrbi:
Vzel Bog je ženo k sebi, zdaj sem ubožec sam,
oh, sam pri otročičih, sedmero jih imam.
Od zore do večera sem kopal in oral,
da Bog družini, meni potrebni kruh je dal;
dajal sem desetino, dovolj doslužil tlak,
pa tega ni zapisal umrli mi -grajščak.
In sin njegov me terjal, mi žitnice pomel,
pa ni mu dosti bilo, se kravo je odvel.
Zdaj joče deca mlada in prosi me jedi,
a kje jemal bi oče, ko sam gladu medli!
Zato grem v grad, če ima gospod še kaj srca,
da meni, deci moji, za zimo kruha da."
Menih pristopi predenj, prijazno govori:
"Za mano bržo stopi, kar hočeš, se zgodi!"
Pod lipo senčno v dvoru se vitezi glase"
in v gibkih plesih urno z dekleti se vrte;
gospodovo zaroko danes proslavljajo
in ženinu, nevesti glasno nazdravljajo.
Odpro se duri; tujca dva stopita na dvor:
menih in kmetič gresta navprek pred gostov zbor.
Hrup hipoma potihne in vsi osupli zro,
ceš, kaj menih gospodu, kaj kmet povedal bo?
Menihovo besede na dvoru zagrme':
"V veselji, vitez kruti, svoj praznik ti slaviš,
a kmetiča v potrebi umirati pusiiš;
le urno vzemi bukve, določno piši v nje,
da že očetu plačal ta kmet je vse dolge';
povrni žito, kravo, katero si mu vzel,
na dan zaroke tvoje naj bode kmet vesel!"
Razjarjen vitez mladi, skrtaje zarohni,
nad kmetom in menihom srdito zarezi:
"Kdo vaju je poklical veselje nam kalit;
kaj došla sta, siroti, pred mene se jezit?
Le brzo ven iz dvora, sicer še kaj storim
in vaju malo v ječi za drznost pokorim."
Menih odstopi malo, udari tla z nogo,
in tla pred njim v potresu široko se odpro. —
Iz brezna švigne plamen, navzgor se dim vali,
glej, starega graščaka v plamenu škrat drži; —
in sinu vzklikne oče, bolestno in ječe:
"0j, sin, le piši, piši, kmet plačal je dolge!"
Menih na mestu zopet udari tla z nogo,
z grasščakom škrat izgine, za njim se tla zapro.
Pod lipo svatom zbranim, preplašenim strahu,
menih pokaze kmeta ter 'zgine iz gradu.
Ko grad vrh skal že sedma objemlje spet pomlad,
po stezi ozki stopa duhovnik gori v grad,
Kaj tod je vse pokojno, da čuti ni glasu,
ko včasih tukaj bilo ni noč ne dan miru?
In cerkvica tam nova pod skalo, glej, stoji,
in v cerkvici pobožno dvojica žen kleči.
Gospa je siva prva, posestnica gradu,
a druga zaročenka je njenega sinu.
Nevesto pustil, mater je sin in šel od tod,
ko komaj je zaroke začel slaviti god.
Če oče v bolečinah na vekov vek trpi,
naj sin potem v veselju na svetu tu živi?
Deviški stan nevesti in sebi je izbral
in cerkvico je velel postaviti tik skal.
In zdaj prihaja masnik, v kapelo sveto gre, —
in tu se mati mila, nevesta, sin dobe.
In vsako jutro v zori v svetišču tik pečin
s sinaho mati moli, a mašo bere sin. —
Danes pa vrh Korinjskih strlečin sta pečin —
obraslih z gostim mahom — dva kupa razvalin;
Od cerkvice pod skalo pol stolpa še stoji,
a v rakvi troje trupel pod kamenjem leži.
Ko rod izmre po zemlji, ki ima njih ime,
ko kameni se stolpni razspo in razdrobe,
takrat pa te mrlice svetnikom proglase,
ki gori v razvalinah Korinjskih mirno spe.