Praznik posvečuj!
| ← Trije svetniki | Praznik posvečuj! Slovenske legende Anton Medved |
Sveti Mihel → |
| |||||||||||||||
Praznik posvečuj!
Zakaj se dandanašnji, zvecer o polnoči,
o Kozmijanu svetem se trlica glasi
nad Krško razvalino, kjer nekdaj grad je bil?
Tarn prigodljaj se čuden je svoje dni godil.
Razlega se, klepeče po dolu trlič glas,
od grada z visočine tja v tiho, mirno vas,
kjer praznik praznovali so ravno tisti dan;
bil namreč je svet' Kozma in brat njegov Damjan.
In grof'nja na ozidju visokem gor sloni,
obrača zaničljivo v dolino dol oči,
kjer množica pobožna za svetim križem gre,
v prooesiji v molitvi ljudje Boga časte.
"Le urno poženite, deklči, trlice,
naj šetajo za Bogom tam doli oni se;
mi rajši si predivo narejamo 'z lanu,
časti pa ne dajemo nobenemu Bogu."
Zakrohotajo divje se deklice mlade in trlice
glasneje v dolino se glase;
razposajene pesmi se v družbi tu poje,
se šalijo dekleta, za praznik ne vedo.
"Le urno, urno neti suhač ti hlapec len,
da žrelo bode belo, da bode zid ognjen;
če jamo tud' sušilno razžene še ta dan,
otrt do zadnje bilke nam mora biti lan."
Poleno za polenom v sušilnico leti,
pa vedno prepočasno se jim se trenje zdi,
čeravno zmanjkovalo tak' naglo je land,
kot sam peklenščak trl na trlico bi tu.
Da bolj bi podnetila, gospa zagrabi panj:
"Jaz ogenj bom razgnala, poleno vržem vanj."
In bliže stopi k žrelu, kjer žar se videl je,
poleno vrže noter; pripognjena pred se.
Nad njo se strne plamen — in mrtva je na mah:
in prazničnim terioam pretrese ude strah,
nemudoma pustijo lan, trlice in grad,
v dolini se zvrstijo k proces'ji božji vzad.
Zato se dandanašnji zvečer o polnoči,
o Kozmijanu svetem še trlica glasi;
razrušil se je gradič, razpal je čisto v prah,
pravljica le je živa, ljudem oholim v strah.