Turki na Slevici

Turki na Slevici
Slovenske legende
Anton Medved

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Turki na Slevici

Grmade po gorah gore,
v nebo njih plamen sviga.
Privrel je Turek; koder gre,
rohni, mori, poliga.
Pred njim je jok, za njim je stok,
pomagaj zdaj nam večni Bog!
Ce on še nas ne usmili,
ni nam pomoci v sili.

Kakor črez polje vodni val
divja ob hudi uri,
rohneča se drvi druhal,
ne branijo ji duri.
Krvi pijani vriskajo,
bridke se sablje bliskajo,
zdaj, zdaj bo truma oela i prihrumela.
v vasico prihrumela.

Križ starček je se stene snel,
podobo smrti božje:
"Kaj boš s sekiro, sin, začel?
Križ nam je zdaj orožje.
Le urno, urno za meno
k Mariji gori na gore;
tam bo Devica mila
v nadlogi nas rešila."

Otroka, ki v zibeli spi,
v naročje jemlje mati;
kako se, glej, na smeh drži,
a zdaj ni časa spati!
In hčerko prime za roko,
mož pa očeta vzame
na mlade, krepke rame.

Iz smrečja temnega blešči
zvonik s cerkvico belo;
Marija milost tam deli
med romarjev krdelo.
V oltarju venčana stoji,
v naročju Jezusa drži,
pozdravljena kraljica,
kristjanom pomočnica!

Že begajočih je ljudi
vsa polna Slevska gora;
a cerkvica velika ni,
ne bode vsem prostora.
Otroci, starčki in žene
v hram božji plahi se drve,
pred vrata se cerkvena
mož trdna vstavi stena.

Tako se stiskajo ovce,
ko gladni volk jih straši;
tako golobje koprne,
kadar jih jastreb plaši.

"V oltarju, mati, tu stojiš
v naročju Jezusa držiš;
o sliši nas uboge
ter reši nas nadloge!"

Čuj, bliže se drvi druhal,
po krvi naši vriska;
kdo nam bo zdaj pomoči dal?
Na vrata že pritiska!
Sekire s sabljami zvenče,
že omagujejo možje,
razbiti so zapahi,
gorje zdaj trumi plahi!

Črez prag na konju prirohni,
gorje, sam turški paša,
krvavi v roki meč vihti,
zdaj bije ura vaša.
A — čudo čudovito glej!
Konj ne premakne se naprej,
ne gane ga ostroga,
pribita mu je noga.

Marija — kdo se stavi v bran! —
grozečo roko dviga;
glej, iz oči — pogled strasan,
ognjen plamen ji šviga.
Plašan spusti se paša v beg,
za njim neverniki vsi vprek.
Oteti so kristjani —
Marija svoje brani.

Še dandanašnji priča vam
to zgodbo čudovito
za pragom v kamen konjsko tam
vpodobljeno kopito.
V oltarju mati tam stoji,
v naročju Jezusa drži,
češčena, ti Kraljica,
kristjanom pomočnica!