Tvoje srce pa bo meč presunil
| Tvoje srce pa bo meč presunil (Dogodba iz življenja) anonimno |
Objavljeno v Domoljub 1894, št. 4 (15. februarja) v rubriki Listek
| |||||||||||||
Edvard je bil sin jedinec uboge vdove, ki se je mučno živila s pletenjem sakov, vendar pa vzgojevala svojega sina v strahu božjem.
Se prav majhen je bil Edvard, ko je bil izgubil svojega očeta, ribiča. Peljali so se nekdaj na odprto morje na ribji lov v lahkem čolničku. Pač je bilo tedaj nebo zakrito s Umnimi oblaki, in Marjeta je svarila svojega mola, ker ji je bilo tako težko pri srcu, dasi ni vedela, sakaj; ludi boječi tovariši niso hoteli v tem vremenu na morje; liernard pa se je smolo norčeval iz svojih tovariAev, tolažil leno in otroka ter ju blagoslovil — zadnjič v svojem življenju. Zo nekoliko ur pozneje so podili in prignali vzburksni valovi prazen čoln na breg; mol pa, ki ga je vodil, počival je na dnu morja. Oni dan je bil ludi bud vihar v srcu uboge Marjete; obupana j« klečala in vila roke, naj ji polije nebo moči v tej stiski.
Edvard jo je objemal in ihtel na glas, ker je videl jokajočo mater. Nedolžno dete Ae ni poznalo svoje nesreče, pri svojih treh letih Ae ni vedelo, kaj je izgubilo. Sčasoma se je pomirilo srce v mladi vdovi, tolažil jo je v življenju otrok. Ko se je igral na obrežju z drugimi otroki in je najdalje odmeval njegov veseli, čisti glas. gledala je tudi Marjeta kaj radostno izpred koče na svojega ljubčeka. Saj je le zanj skrbela, le zanj delala, le zanj trpela ter si pritrgovala, da le njen srček ni ničesar pogrcAal. Ako je obrnil živahni deček svoj okrogli, cvetoči obrazek proti svoji mamici, ali ko je uprl svoje žive, črne oči v njo, ali ako se je igrala njena roka z zlatimi kodraci otrokovimi, tedaj ji je bilo to toliko plačilo za njeno trpljenje in žrtvovanje, da bi ne bila menjala z nikomer na svetu.
Marjeta pa ni bila le blagosrčna, marveč ludi zelo pobožna mati, in je tudi učila svoje dete že v zgodnji mladosU Boga spoznavati in ljubiti. Presveto Devico je posebno častila, velikokrat kazala malemu Edvardu oa njeno podobo in ga učila, da Marija ni le Jezusova mati, temveč mati vsega krftčanstva. pomočnica v vseh potrebah, tolažnica žalostnih, pribežališče grešnikov. In ko jo je nekdaj nedolžni deček vpraSal: «Mamica, kaj pa je greh?» pritisnila ga jo k srcu, iz očesa pa ji je kanila solza veselja nad čialim, nepokvarjenim ljubljencem. Poseben vtis na njegovo mlado srce pa je napravila podoba žalostne Matere Bo^je, ko jo je prvič videl, bledi, upali obraz, objokane oči, ona, na obličju Uko globoko izražena bol, jo vzbudila v njem usmiljenje, ko P« je ugledal Ae meč v srcu nebeške Matere, ni mogel prenašati. Glasno je zajokal, stopil k materi, potožil ji svojo bolest in vprašal, kaj pomeni oni grdi meč. In zopet je imela mati priliko poučiti svojega Edvarda, kako grd je greh, ki ni pribil le ljubega Jezusa na krik, temveč zasadil tudi njegovi sveti Materi v srce dvorezni meč. • Misli, drago dete«, govorila mu je, «in ne pozabi nikdar: bolečino svoje Matere v nebesih lajiaA in zmanjAujeA, ako jo srčno IjubiA in pobožno živii; z vsakim novim grehom pa ji zasadiA iz nova meč v srce in ji delaš neizrečene bolečine. Obljubi mi, da bodeA vedno tako mislil ter ostaneš vedno poAtenjakl* Ganjen je obljubil Edvard, saj je ljubil Bo^jo Mater in ni mogel umeti, kako jo more kdo žaliti; v veselje ji biti, tolažiti jo, to je hotel, a greSiti in jo raniti v arce, ne, tako grozovit bi ne mogel biti.
Ko je deček rastel in tu in Um storil kaj napačnega, bilo mu je silno žal, in ko mu je mati že odpustila, vpraševal je Ae vedno: • Ali se je res zasadil meč globočje v srce Materi liožji? Ali ji res dela moj greli večje bolečine '<• Ako je pritrdila mati, da je žalil nebeško Kraljico, pokleknil je pred podobo žalostne Matere ttožje in jo milo prosil odpuAčenja.
Pretekla so nekatera leta. Ribičeva koča je bila zapuščena: le zel6 stara babica je Ae prebivala v njej. Marjeta se je bila že preselila v popolnoma drug kraj; Um med cvetkami in križi, prav blizu važke cerkvice, je počivala v ozki, temni cčlici, iz katere se nikdo ne povrne, dokler ga ne pokliče angelski glas ob poslednji Bodbi. Pred svojo smrtjo je bila Se enkrat položila svojemu sinu na srce vse one nauke, po katerih je sama pobožno živela in vzgajala svojega jedinca. Posebno ga je opominjala, naj ljubi in časti v Mariji svojo mater.
Žalostna Mati», dejala je, «bila je mojn tolažnica in zaaiomba, ko ti je umrl oče in sem stala s teboj revna in zapuAčena sama na Širokem svetu; izroči se ji tudi ti, in Ona bode tvoja uiati, ko mene več ne bode; varovala le bode, da se srečna zopel snideva v boljši domovini, t Otrplo roko je položila na Edvardovo glavo in ga blagoslovila, klečečega oh postelji. Ponehalo je materino dihanje, zalisnilo se oko, MarjeU pa sc je zopet združila s svojim možem. — Zapuščeni sin je prodal, kar je podedoval ter Sel v daljni, ptuji svet iska* reče. Mnogo let je bilo v tem preteklo. Vzburjena je bila vsa Italija, povsod je vrelo. Sovražniki miru in reda so v srcih mladine vžgali ognjeno hrepenenje po prostosti, klici po svobodi in neodvisnosli so orili od kraja do kraja. Sveti oče se niso mogli ganiti, bili so jetnik v lastni biAi, oblegali so jih izdajice.
Vnela se je vojska. SUri Garibaldi se je bojeval, da bi oprostil Italijo »cerkvenega jarma*. SUl je načelu onim čeum, ki so se v krivico zapeljane navdušeno drvile za njim. Savojski kralj je čakal, kako se konča boj, ki bode le njemu v korist. Sinovi najplememtejSih rodbin v Rimu in drugi Italijani pa so služili pod papeževim praporom ter radovoljno zasUvili kri in življenje za sveto stvar.
Zal! Edvard ni bil na strani pravice; zaSel je bil med slabe prijatelje, ki so ga pridobili za Garibaldija in njegove namene. Živahni mladenič je oblekel suknjo
(iaribaldijev h prostovoljcev. s to pa kmalu alekel ono otroško nedolžnost. Pač se je v začetku se ustavljala vest marsičemu, kar je v.del in slišal, pač ga je nekaterikrat oblila rudečiea, ko je čul brezbožne govore svojih tovarišev, sčasoma pa se je privadil Edvard temu, kar je gledal in poslušal dan za dnem. Polagoma je obledela podoba drage matere, ki mu je včasih po divjem popivanju ali krvavem boju po noči stopila pred oči. da bi ga opomnila poslednjih besed na smrtni postelji; pogrezal se je vedno bolj v greh, nevero in zlodejstva.
Nekega dne je prišel Edvard z nekimi tovanSi k majhni kapelici, ki je gledala z majhne višine prijazno po okolici. Garibaldinci so stopili v cerkvico, in ko so videli, da je prazna, napolnilo jim je veselje duSo. ker so upali, da precej priplenijo. .ledini oltar v kapelici je krasil kip žalostne Matere Božje; srebrna svetilnica je visela od stropa in v rdečem siju razsvetljevala bledi obraz na kipu; Se bo|j upadel. Se bolj bled in trpeč je bil videti v tej svetlobi. Neka čudovita bolest je bila vlita v to podobo, umetnik, ki je izdolbel kip, razumel in čutil je. kaj poroenjajo besede: »Tvojo lastno dušo bo meč presunil.» V utripajoči lučici je bilo videti, kakor da trepečejo bleda us'.na. kakor da poveSa žalostna Mati zajokano oko. da ne vidi skrunjenja na svetem mestu. Nehotč je obšla Kdvard« groza.
Vstajal je spomin iz otroških let v njegovem srcu in domislil se je, kako sočutno je gledal prvič podobo žalostne Matere Božje, ko «o mu mamica tedaj rekli, da poveča vsak novi greh njeno, bolečino ler ji zasadi ostri meč Se globočje v srce To je mislil za trenutek, a sramoval se je, zatrl je že v naslednjem trenutku vsa blara čutila.
Na delo, tovariši., klical je nekdo iz tolpe. »Porabimo lepo priliko, da nas kdo ne preseneti! Kako pripravno je za nas, da je kapela na tako samotnem kraju in ni nobenega klečeplazca! Poberimo vse. kar je zlatega in kaj vrednega!«
Drzni roparji pa so kmalu spoznali v svojo jezo, da niso svečniki, niti druge oltarne priprave iz žlahtne kovine in da je eploh kaj malo resničnih dragoeenostij.
Slabo smo naleteli, tu ne bodemo mnogo priplenili », godrnjal je nekdo.
Podoba ima na prstu dragocen prstan., pripomni zopet drug.
»Doli ž njim!, kriči tretji in z jednim raahljejem je bila odbila roka; prstan se je potrkljal po tleh. Nekdo ga pograbi, pokliče nato Edvarda in mu ukaže, naj stopi na oltar ter sname s kipa krono, ki se mu tudi m zdela popolnoma brez vrednosti
Saj ti je prstan zadosti!, mini ga je mladenič
Ti ai pa vesten Edvard', smesil ga je nesramni ropar. »Mi vzamemo, kjer in kar dobimo, to je nase geslo.«
Čuj, Karlo., povzel je nekdo besedo, »predlagam da vzamemo kipu vse, kar je količkaj vrednega. Ti' Edvard, n najročnejs, med nami, ti poberes s kip« ves hip. Potem bodemo žrebal!, in vsakdo dobi delež kate^ rega odloči žreb.. '
Edvard se je bolel e početka odločno ustavljaj se je tlela plemenitost v duSi. Ko so ga pa jeli zbadati in zasmehovali, da je strahopezljivec, da veruje v bajke, zaskrtal je besen z zobmi, bil s jednim akokom na oltarju in oropal sveto podobo vsega, kar ji je dala v dar in kras hvaležnost in svelo spoštovanje. Votlo je odmeval smeh drznih vojakov med golim cerkvenim zidovjem. ko so si pričeli deliti rop. (Jrou bi te obhajala, da si čul trkljanje kocke po kamemtea tlaku. Odločevala je o prstanu in kroni, o srebrnem srcu na svilnatem traku in o meču z dragocenim držajem, in čudno - meč je zadel Edvard
Karlo se je radostno smehljal, bil je zadovoljen, saj mu je pripadla krona, v tem. ko sta ee morala ostala dva zadovoljiti z manj vred n ena dobitkoma. Ko pa je podal svojemu mlademu tovanSu meč in zraven rekel: .(Jlej, lale meč je presunil njeno srce!« tedaj Edvard ni videl onega satanskega nasmeha, v kateri je skretnžil divji Karlo svoj obraz pri leh bogokletnih besedah, ne, marveč opolekel se je bled in tresoč ae na vsem telesu ter stegnil obe roki pred-ee, kakor bi se branil prijeti nekaj strašnega, v uSesili pa so odmevale kakor glas ob sodbi besede: »Ta meč je pre»uml njeno srce * Podoba njegove umirajoče matere mu je stala preteč pred očmi; zdelo se mu je. da gleda Mati Božja z neizrekljivo žalostjo z oltarja nanj, VM spomini preteklih dnij so mu stopili pred oči, »pribežališče greSnikova, kalen je bila izročila pobožna mati svojega sina, ganilo je njegovo srce. in glasno jokajoč je planil mimo svojih strmečib tovariSe\ iz cerkve \en na prosto...
Ljubezen je zmagala, blagoslov umirajoče matere in njena pripro«nja pri Bogu sta obrodila svete sadove. Brezbožni liaribaldinec, smeli prostovoljec, drzni ropar je klečal j>olrt in skesan pred redovnikom, čegar obleko je celo do*lej sovražil, ki pa mu je dal upanje na božje usmiljenje in odpusčenje grehov. — Kmalu je postal <am sin sv. Frančiška ter se odlikoval med vsemi bra*i v samostanu po svoji ostri pokori in veliki gorečnosti za reSenje duS Posebno srčno m navdušeno pa je govonl vedno o žalostni Materi Božji, knteri je preaunil srce meč, in meni čudoviti ljubezni do svojih otrok.