ČokjerebKaja
| KRANJSKA SIBIRIJA Jos. Lavtižar |
| |||||||||||
Ne zabimo tudi posteljne oprave, ki je gospodinjam posebno v čislih. V vsaki hiši stoji lično urejena postelj brez pogrinjala. Opravljena je z blazino, s snežnobelimi rjuhami in s pisano odejo. Zglavje je visoko, napravljeno iz blazinic, povitih v platnena oblačila. Oblačila imajo ob konceh rdeče ali višnjeve čopke. Posebnost je to, da se nahaja zglavje vedno ob spodnji strani postelje, tako da noge ležečega niso obrnjene proti hišnim vratom. Ljudje pravijo, da živi ne smejo imeti nog obrnjenih proti vratom, ampak le mrtvi.
Da spoznamo ljudsko življenje še natančneje, hočemo navesti nekatera opravila, ki se bavijo ž njimi Ratečani v posameznih letnih časih.
Dolga je zima v Kranjski Sibiriji, pa se mora slednji vendar umakniti spomladi. Gore so še vse bele, kakor bi bile ometane z apnom, toda grmenje sneženih plazov naznanja, da nastopa južno vreme. Meseca aprila, včasi tudi v začetku maja ležijo po ravnini kupi snega, ki slednji ne morejo ve kljubovati solnčnim žarkom. Sani gredo začasni pokoj ter začno namesto njih ropotati kolesa. Odpirajo se vlažni hlevi, in iz njih se usipajo trope ovac z živahnimi jagenjčki. Po vasi se čuje veselo bleketanjedrobnice, ki čuti prav kakor človek vzduh prihajajoče spomladi. Solnčna rebra so tuintam že zelena, zgodnje cvetlice rijejo iz zemlje. Ko trava nekoliko doraste, se začne zjutraj oglašati rog vaškega čednika. Trobljenje pomeni, da naj priženo govedino na določeni prostor, kjer jo bo sprejel pastir v svoje varstvo in gnal na pašo. To ti je žvenketanje, ker ima večina živinčet zvonec na vratu! Cedniku se plačuje za vsako glavo goveje živine določena pristojbina. Poleg tega dobiva še drug priboljšek. Kolikor krav ima od ene hiše, toliko dni mu mora dajati dotična hiša prosto hrano. Na ta način obhodi srenjski pastir polagoma vso vas ter začne, ko je prišel do konca, zopet iznovega pri prvi hiši. Zato pa nihče ne pozna tako dobro gospodinj kakor čednik. Polje je lepo obdelano ter čaka ugodnega vremena. Bob in lan sta začela cvesti, ker je nastopilo poletje. Pastirji, ki so dosedaj vodili ovce po bližnjih tratah, se pripravljajo s svojimi čedami v planino. Ko pride sv. Ahacij (22. junija), se loči vaška drobnica v dva oddelka. En oddelek oddide v Planico, drugi oddelek se napoti proti Klanškima ježeroma pod Mangart. Pastirji vzamejo s seboj potrebno hrano, ki sestoji iz turščične moke, ter se poslavljajo od doma. Vaščani kličejo za njimi : »Bodite zdravi! Bog naj obvaruje vas in živino vsake nesreče«. Tudi gospodarji gredo prvi dan v planino, da izmerijo, koliko mleka dajejo ovce nadan. Na tej podlagi Se določi, po koliko hlebov sira dobi posamezni posestnik. Glavni pastir, ki mu pravijo spravnik, dela sir iz namolzenega mleka. O Malem Šmarnu se vrne čeda domov. Otroci ji gredo naproti z zvonci, ki jih obesijo ovcam na vrat, da je vrnitev toliko bolj slovesna. Pastirji pa dobijo za klobuke cvetlične šopke s pozlačenimi rožmarinovimi peresci.
Ob koncu julija dozori trava v hribovskih senožetih. Njihvelikost je določena z izrazom : naša senožet je za deset, dvajset, trideset ali za štirideset senosekov«. To se pravi: deset ali dvajset itd. koscev jo poseče v enem dnevu. Umevno je, da morajo gospodinje ob tem času globoko segati v dežice za maščobo in sneti z ražnjev marsikako stegno, da je dovolj hrane za toliko delavcev. Takrat ne kuhajo doma, ampak v senožetih, kjer imajo večji posestniki nalaš prirejeno kuhinjo. Ako so solnčni dnevi, je mrva kmalu pod streho, v deževnem vremenu pa jo morajo včasi obračati cel teden ali še dalje, da je suha.
Hladni dnevi napovedujejo jesen. Terice vstajajo že ob dveh zjutraj, da starejo lan in ga pripravijo za predivo. Živina se pomika bliže hiš, kjer je še tuintam kaj zelenega. Proti večeru jo gonijo napajat k vodnjaku sredi vasi. Tu je velik prostor, obdan s hišami, nekaka »zvezda«, seveda rateška, ne ljubljanska. S tega vaškega središča, ki ni nikoli brez blata, drži šestero ulic na razne kraje. Pri vodnjaku se izvedo vse novice ter se razglašajo dalje in dalje po hišah. Tudi vsakega tujca, ki gre ondi mimo, vzamejo temeljito v pretres. Kdo je ta človek, odkod je, kam gre ? — vprašanja, na katera čestokrat ni povoljnega odgovora. Onemu prostoru ne pravijo zaman »na gorici«. Imenovati bi se moral pravzaprav >-na govorici«, kajti nikjer ni toliko govorjenja kakor tukaj.
Vsi drugi jesenski opravki, ki se vršijo meseca oktobra, kažejo, da že diši po zimi. Možje dovažajo bukovo listje za steljo in drva za kurjavo. Z njiv spravljajo zadnje pridelke, kajti gore so že pobeljene s snegom in vsak hip se ga je bati tudi na ravnini. Kadar v nižjih krajih dežuje, so Ratečanje že oskrbljeni s snegom. Dostikrat pade sredi oktobra in ne skopni ve rad. Zima je tukaj. Včasi sneži kar cel teden skupaj, da poka vsled teže strešno tramovje. Treba je ogrebsti strehe, sicer bi se podrlo kako poslopje. Hiše so kakor zazidane s sneženimi stenami. Ker je tudi cesta vsa zamedena, vprežejo v sneženi plug nekaj parov konj, da napravijo tir. Pri sadnem drevju se lomijo veje ali pa se pripogibljejo pod silnim bremenom. Zato je videti toliko skrivljenih vej, ki se nikoli ve ne zravnajo. Marsikdo bi se rad ukvarjal s sadjarstvom, ako bi ga ne strašila škoda, ki jo provzročuje zima. Kmalu zamrzne jezero, stoječe na južni strani vasi. Ko drugod ni nikjer ledu, ga je v Ratečah toliko, kolikor kdo hoče. Tedaj dohajajo iz bližnjih in daljnih krajev vprašanja, po kaki ceni bi ga bilo dobiti. Ljudje zaslužijo pri tem podjetju marsikako kronico, a tudi trpijo veliko.
Prišli smo do konca.
Čeprav nimata ostro podnebje in dolga zima nič vabljivega vendar opisani del Gorenjske domačinu ni manj priljubljen nego še tako lep kraj drugod. Rodno zemljo ljubi vsakdo, pa bodi ta rodna zemlja tudi Kranjska Sibirija.