AnaBevc

STRONOM GOSPOD PETRČEK Marija Grošelj

Izdano: Slovenski narod. Narodna tiskarna, 05.03.1904, letnik 37, številka 53

Viri: dLib

Dovoljenje: To delo je v javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.

           Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70        let po avtorjevi smrti.
           Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.

Solnce je imelo svoj dober dan. Hitro je sleklo megleno jutranjo toaleto in smuknilo v bujno zlato.

In gospodu Petrčku se je zazdelo, da ima i on svoj dober dan, zato je skočil iz svoje bele toalete v črno —pa brez zlata.

Pa vam je bil imeniten astronom ta gospod Petrček.

Vsak večer je ogledoval mogočno rimsko cesto na nebu, kjer imajo čarne rimske gospodične svojo promenado.

In marsikaterikrat je katera izmed njih njemu koketno pomežiknila.

Iz simpatije do enakega imena se je napotil na ljubljansko Rimsko cesto, dasiravno ni ta prav nič slična svoji visoki nebesni tovarišici.

Ej, kriva je in blatna je, da bi gospodu Petrčku v blatu skoro utonile vse poetične misli.

Pa otroci imajo bujno domišljijo, in gospod Petrček je bil otrok, dasiravno je minilo že 30 let, odkar je hudomišna rojenica izgovorila besedo »astronom«.

Medtem, ko so črevlji gospoda Peterčka pili bratovščino z deževnico v lužah, se je zibal njegov visoki um v najvišjih sferah, med zvezdami.

Neštete deževne kapljice, porajajoče se v nočnem dežju, trepetajoče in gineče v solnčni gorkoti...... zvezdice čarne.

Svetle deževne srage --kometi dolgi. — Vsa čast njegovi domišljiji. Pa še nekaj druzega vam moram povedati o gospodu Peterčku.

Nekateri slišijo včasih planke žvižgati in tudi gospod Peterček je imel baje ušesa dovzetna za to melodijo.

Ker pa to ni posebno učena muzika, je prepariral svoje astronomsko uho tako, da je slišal slavno harmonijo sfer.

Ker pa je znalo pretvarjati njegovo uho melodijo plank v nebeške glasove, da je ljubljansko Rimsko cesto v svoji domišljiji pretvarjal v nebeso.

In tako zatopljen v astronomična vprašanja je stopical gospod Peterček po Rimski cesti dalje, premišljuje posebno tiste komplicirane Newtonove zakone, ki mu kar niso in niso hoteli v glavo.

In ker si privlačnosti nebesnih mas ni znal tolmačiti drugače, poosebil si je vsa nebesna telesa, dal jim spol in srce, — no in potem mu je bila tista privlačna sila že nekoliko bolj umljiva.

Dalje in dalje je korakal po Rimski cesti, čuteč se vedno bolj nad zvezdami. Štrbunk! Svet se bo zdrobil.

Gospod Peterček in gospodična Bibi sta uprizorila nebesno katastrofo, trčila sta vsled privlačnosti vkup in s tem dokazala, da Newtonovi zakoni veljajo tudi za ljubljansko Rimsko cesto.

Gospodu Peterčku, bivajočem v najvišjih sferah, se je zazdelo, da se je stresel in zdrobil vsemir.

V resnici pa so se zdrobili Peterčka le elegantni naočniki, ki so imeli nalog, markirati učenost njegovega neučenega obraza.

Gospodični Bibi pa je odletela svilena čepica daleč tje v umazano lužo.Gospod Peterček je bliskoma padel iz daljnih višin-- na zemljo.

Prosim vas, in to ni mala reč. In ker pri tej svoji hitri »rajži« ni imel zračne vzpenjače, je telebnil s tako silo ob tla, da mu je za hip zastala mala kvantiteta njegove pameti.

Odprl je usta kot bi hotel požreti vse božje stvarstvo, potem pa izborno imitiral melodični glas oslička, zateguje posebno drugi takt te krasne pesmice. -Pa on vam je bil kavalir non plus ultra.

Ko mu je začelo polagoma zopet biti srce, je zaprl svojo neklasično ustno odprtino, da jo nanovo prav po bontonu le malce odpre.

Nato opravičevanje, kakršnega še ni videlo oko, niti slišalo uho.

Vsi deli njegovega, vse dimenzije ljubečega telesa, so se opravičevali.

In gospodična Bibi je bila slednjič prepričana, da ni še nikdar nikomur storila take usluge kot danes gospodu Peterčku, ko se je zaletela vanj, prepričana je bila, da ni pod solncem tako skisanega grešnika kot je gospod Petrček, za nično malenkost, da ji je stopil na nogo, in njeni čepici pokazal precej nesrečno smer umazanega kopališča.

Ker je pa gospod Peterček prav veliko bral o meteorjih, ki na svoji dolgi hitri poti vsled trenja vzžarijo in je on ravnokar v duhu naredil isto pot, začutil je i on mahoma nekaj neizrečno gorkega, vročega, pekočega pri svojem tresočem se srcu.

Goreti je začel, njegovo srce se je užgalo.

Ves blažen se je zamaknil v rosnomokre krasne oči gospodične Bibi, ki so ga spominjale na žarke trepete svojih visokih znank.

Svoje poti po Rimski cesti ni nadaljeval, vrnil se je z gospodično Bibi. Zvečer, ko se je zasvetila druga Rimska cesta na nebu, je spustil gardine raz okno, da ne vidi porednih smehljajočih svtelih milijonov.

Ta nebesnozemeljska katastrofa na Rimski cesti ni ostala brez posledic. Neki večer, ko se je luna prav prešerno bahala s svojo izposojeno svetlobo začutil je gospod Petrček ves njen dobri in slabi vpliv, oblekel je izposojeni frak, zažvenketal z izposojenimi denarci, potem pa šel slavit zaroko s svojo izvoljeno devico Bibi.