Ana Kepic

Kratka zgodba Poletna noč je izšla kot podlistek v časopisu Slovenski narod, ki je izhajal med letoma 1868 in 1943.

LISTEK Poletna noč

Spisal M. Forinjak.

Mesec je stal na nebu; veje dreves, trava in cvetlice so se lesketale v nočni rosi. Skozi park je šel dih ljubezni gorke poletne noči. Široki travniki , obsevani z mesečino, zasvetili so se srebrno, med tem ko je gosto grmovje, za katerim se je vzdigoval mlad smrekov gozd, tvorilo temno črto in markiralo konec parka. V velikem gradu, katerega belo pro­čelje se je svetilo nasproti gozdičku, je bilo kakor da vse spi ; samo dve mladi dekleti , kateri sta bili s svojo teto Floro pri grajščinskih na posetu, pogovarjali sta se še živahno v svoji skupni sobici. »Veš ti«, pravi petnajstletna Ana, — ki je ravno skrbno krtačila svoje dolge, plave lase — k poldrugo leto starejši Viljemini, »jaz dostikrat premišljam, kako mora to biti, če je človek omožen. Misliš ti , da je zakon nekaj lepega, da bi bila veliko srečnejša, kakor kot dekle?« Viljemina zmaje ravnodušno z rameni . Pred zrcalom sedeč je počasi navijala svoje kodre na čelu v majhna koleščka.

»Kdo more to vedeti«, je odgovorila. »Teta Flora trdi, da vsi moški so ne ­ znosni; pri tem je mislila naravno na oženjene. Reva tudi zares nima dobrega življenja. Stric Tonček je tako strašansko ljubosumen, in ko bi šlo po njegovem, bi smela komaj še govoriti s kom.« — »Res?« pravi Ana , katero je to celo zanimalo. — »Da, da,« pokima Viljemina, »ali moja mama , ki je vendar sestra tete Flore, meni, da je teta zelo neprevidna, ker se rada šali in smeje z mladimi gospodi in ko vendar ve, da ji je stric prepovedal«. — »O, prepovedal! Ali se more omoženi, mladi ženski kaj prepovedati? Stric je tiran, jaz ga ne maram. — »In jaz tudi ne«. — »Za teto Floro bi šla v ogenj.« — »In jaz v vodo, ko bi ji s tem mogla storiti kako uslugo«, zagotavlja starejše dekle. Nekaj časa molčita, potem nadaljuje Ana : »Vsi moški vendar ne morejo biti tako neprijetni, kot stric Tonček, jaz imam sestrično, ki je silno srečna s svojim možem«. Mlada dekleta govore rade v superlativu. » No da«, odvrne Viljemina, »lahko se primeri , da je človek srečen, ali to je redko, prav gotovo. Moja mama mi pravi dostikrat: Ti niti ne veš, kako dobro se ti godi doma : ako boš omožena, moraš svojo voljo podrediti volji svojega moža. Žena mora vedno odjenjati, že radi domačega miru. Torej vidiš! Mama ima pač skušnje!« Ana se je smejala. »Pri nas je nasprotno; papa stori vse, kar hoče mama. Mogoče zadenem jaz tudi tako. Jaz bi se le zato rada omožila, da bi nosila tako lepe čipkaste spalne obleke kot teta Flora in ukazovala poslom«. — »Ali si ti še otročja«, karala jo je Viljemina. — »Kaj misliš, da so take stvari najvažnejše?« — »Iz malenkosti j obstoji življenje«, citira mlajša, »in skupno tvorijo verigo.« — »To si že kje čitala.« — »Seveda sem ; čitanje izobražuje.« — »In kakšnega si ti predstavljaš svojega moža«, se je norčevala starejša. — »Na vsak način črnega in velikega, in lep mor a biti, in z nožem ne sme jesti in elegantno in fino mora iz­gledati«. — »In njegov značaj?« »O tem še nisem premišljevala. Na vsak način mora biti ljubezniv, dober človek«. — »Bela vrana naravno!« se je smejala Viljemina . »Ali si bila že zaljubljena?« je dražila tovarišico. Ana je zarudela. — Nekajkrat da. Ali prvič se ne šteje. Bil je učitelj veronauka. Moj Bog, ali je bil lep!« — »Črn in velik seveda!« — »Uganila si ; prior je bil in pomisli, grof. Bilo nas je petnajst deklet, katera so bila vsa v njega zaljubljenu; pri nobenem drugem se nismo tako dobro učile kot pri njem. In če je kako pogledal in rekel: Jako dobro, zelo sem zadovoljen, bila je kar omamljena. Potem je odšel na drugo mesto.« — »In vam je pokalo srce!« — »No , jokale smo za njim vse. V tega bi se bila ti tudi zaljubila.« — »Jaz nisem takšna, kakor druga dekleta. Meni se zdi to smešno, se takoj zaljubiti.« — »O takoj«, razvnemala se je Ana, »prior nas je poučaval pol leta, to je prišlo tako polagoma.« — »In drugi, katere si ljubila?« — Jaz ne povem nič, če tudi ti ne priznaš.« — »Jaz nimam ničesar priznati«, zagovarjala se je Viljemina. »Jaz še nisem bila zaljubljena, to je vse.« — »Ne ­ verjetno«, čudila se je Ana. »Ali ti ni še nikdo dvoril? Meni dvorijo vsi gospodje pri plesnih vajah, in to napravi vendar nekak vtisek.« — »O da,« odgovori Viljemina, »meni se je tudi dvorilo, to se pravi, tako neumne fraze govorilo, da imam lepe oči in jednake stvari, ali tega ne smemo smatrati resno, to se reče vsaki in gospodje ne mislijo nič pri tem in imajo samo svoje veselje, ako morejo renomirati: Tej in tej sem dvoril in glavo zmešal! Ne sme se jim iti na limanice.« (Konec prih.), , , .

Popotna črtica Po Rusiji je izšla kot podlistek v časopisu Slovenski narod, ki je izhajal med letoma 1868 in 1943.

LISTEK Po Rusiji

Spisal G. S.

Slovenca, ki se odloči potovati daleko v svet, ne more menda nobeno potovanje zanimati bolj, kakor ogledati si ruski svet, to velikansko slovansko državo, ta mogočni steber vsega slovanstva. Vsakemu podjetju pa, ako bodi uspešno in ugodno, treba posebne priprave. Kdor hoče v rusko imperije, naj se pouči o dotičnih posebnostih ruske države, drugače pride v velike sitnobe takoj na ruski meji. Brez potnega lista, na katerem je neobhodno potreben še »visum« ruskega konzula na Dunaju, v obče ni mogoče priti v Rusijo; tako zahteva zakon, po katerem se je treba ravnati. Zato pa se mi je zdelo krivično, ko sem videl silno ozlovoljene ljudi, ki so v Granici brezbrižno presedli na ruski vlak, ter jih je ruski častnik opozoril prav uljudno, da njihov potni list ni bil v redu, ter jih nato pozval, naj se vrnejo v Avstrijo in tam urede, kar zahteva zakon. Na ruski meji je res mogočna vojaška organizacija in strogo nadzorovanje popotnikov, v notranji Rusiji pa človek teh naprav ali sitnostij nikakor ne čuti. Na potu v Petrograd prestopil sem mejo pri ruski postaji »Granica«. Sedel sem zvečer na kurirski vlak (kurjerskij poezd). Na prvi pogled me je osupnila njegova eleganca. Vstopivši v kupe drugega razreda, seznanil sem se s tremi poljskimi dijaki, namenjenimi v Moskvo. Povdarjali so, da ne znajo ruski in me gledali pisano, ker sem lomil s sprevodnikom ruščino. Večjidel so se razgovarjali med seboj v jako čisti francoščini. Za vsakega potnika II. razreda je ponoči določeno ležišče, in sicer so na vsaki strani kupeja po dve ležišči, drugo nad drugim. Biljet iz Granice v Petrograd velja v II. razredu nekaj čez 16 rubljev (1 rubelj = 1 gld. 26 (7) kr.), kar je za to velikansko daljavo čudovita cena. Prevozivši vso noč, ustavil sem se zjutraj v Varšavi. Prijazno mesto s svojimi širokimi, čistimi in živimi ulicami je eminentno poljsko, akoravno vidiš povsodi rusko-poljske napise. Na prvi pogled sem zapazil jako mnogo uniform. Moje oko je pogrešalo veliko število kavaren in gostilnic avstrijskih mest. Ruski izvoščik je še redka prikazen v primeri z ruskimi mesti. Na stolpu protestantske cerkve, od koder sem užival krasen razgled na mesto in okolico, pripovedoval mi je vodnik, Poljak, da njegov sin, vstopivši pred letom v rusko ljudsko šolo, ni znal besedice ruske, zdaj pa, na koncu šolskega leta, zna že popolnoma ruski jezik. Sploh nisem srečal Poljaka, ki bi ne znal tudi ruskega jezika. Med prostim ljudstvom pa tudi nisem našel onega sovraštva do Rusov kakor med izobraženci. Zašedši popoldne v gostilnico z napisom »traktir« (nazvanje ruske narodne gostilne), zaukazal sem po ruski. Natakarica je zahtevala, naj govorim poljski. Vsem mojim zatrditvam, da ne znam poljski, ni verjela in me na koncu prosila, da naj ne pridem več, kar sera ji obljubil slovesno. Na tej gostilni gotovo razun napisa ni bilo ničesar ruskega. Osebni vlak odnesel me je zvečer proti Petrogradu. Na kolodvorih se razlega pred odhodom vsakega vlaka trikratni zvonec, potem daje »ober-konduktor« znamenje s trobentico, na kar odgovarja mašinist s kratkim žvižgom; na drugi signal s trobento »ober-konduktora« se vlak odpravlja šele po daljšem žvižgu. Do Petrograda vozil sem se po gozdnatih krajih. Postajo leže v precejšnji daljavi od selišč. Na vsaki postaji je bilo zbranega mnogo radovednega občinstva. Obstajali smo precej dolgo časa. Tako sem imel dovolj prilike, seznanjati se z rusko posebnostjo, t. j. z bufetom, nahajajočim so na vsakem kolodvoru. Umevno, da začetkoma še nisem vedel ceniti pikantne ruske kuhinje. Moji sopotniki so razgrinjali zvečer velikanske svežnje. Opazoval sem začudeno, da vozijo seboj vzglavnike, odeje, rjuhe, da, celo samovare. Pozneje je pritrdil konduktor za vsakega pasažirja svečo v svetilnicah, visečih ob stenah kupeja. Vse je pričelo čitati, pretrgajoč čitanja samo na postajah, kjer so hodili pit »stakan čaja«. Tudi jaz sem storil jednako. V Petrograd pripeljal sem se okoli 7. ura zjutraj. Pred vsakim kolodvorom stoji po več vrst izvoščikov. Kočijaž v dolgem, modrem kaftanu je značilen za ruska mesta. Predno sedeš na voz, treba si je izgovoriti voznino, drugače se plača za polovico predrago. Sicer pa ni nikjer vožnja z izvoščiki tako cena, kakor po Ruskem (40 do 60 kopejek za uro). Mali konjiči jako zahteval boljše ceste in je izrabljal vodne moči za prevažanje blaga. Trgovec je rabil prostost. Privatna zasebna last in prosta konkurenca je bila potrebna, ako je hotel živeti. Ves svet je bil zaplankan, kmet pa zvezan z zemljiščem tako, da je bil kos kmetijskega fundusa. S kmetijo se je tudi kmet prodajal. Trgovec je moral delati na to, da kmet prostejši postane, ker je moral gledati, da pride s kmetije več ljudi v mestno delo in da kmet laglje sam prodaja, ne da bi moral svoje pridelke prej grajščini ponuditi tako, da bi grajščina ne vozila vseh pridelkov sama na trg in s pomočjo kartelov mej fevdalno gospodo delala dobičke., , , .