Saša Zafred
1. domača naloga: Utopija in literatura
2. domača naloga: Popravljalci sveta
Vprašanje, ki se nam poraja, se glasi: Pustiti svet biti ali ga popraviti? Naj bo tak kakršen je? Najbrž nas je velika večina ljudi mnenja, da je na svetu še marsikaj, kar se da popraviti na boljše, kar je potrebno prenove, obnove. Veliko je želja, kako bi moral biti svet urejen, nasprotujoča si mnenja pa vodijo v konflikte. S konflikti se zapletemo v vojne. Ljudje se različno delimo. Tu smo nekateri, ki si želimo svet "popravljati", ga delati boljšega, na drugi strani pa imamo nergače, pesimiste, ki pravijo, da se sveta na boljše ne da spremeniti. Od nas samih je odvisno, za kaj se bomo odločili.
Čeprav se mnogim Slovencem zdi, da je slovenščina v svetu skoraj neprepoznavna in niso prepričani v njen nadaljnji obstoj, nam nasprotno dokaže Wikipedija. Slovenščina je jezik, ki spada med vitalne in polnofunkcionalne jezike. Za njen obstoj se nam ni potrebno bati. Tisto, kar jo dela posebno, pa je po mojem mnenju prav dvojina. Za razvoj jezika je ključna rast na svetovni ravni.
Wikipedija služi kot prostor, kamor dajemo informacije, poleg tega pa nam ponuja možnost za kreativno poseganje v ta svet. Odvisna ni od nikogar, od nobene institucije. Mnenju mnogih, da Wikipedija ni dovolj zanesljiv vir informacij, lahko z zelo velikim številom člankov dokažemo nasprotno. Na njej lahko brezplačno urejamo in objavljamo, tudi popravljamo, kjer je to potrebno. Tu imamo povsem proste roke. Wikipedije v šolstvu ni potrebno prepovedovati. Otroci naj ustvarjajo, popravljajo in si širijo obzorja. Prav temu je Wikipedija namenjena.
3. domača naloga: Slavistična revija
Članki, objavljeni v Slavistični reviji so v slovenskem jeziku, najdemo pa jih lahko zapisane tudi v drugih slovanskih in svetovnih jezikih. Revija sprejema izvirne, še neobjavljene znanstvene in strokovne članke s področja slovenističnega oziroma slavističnega jezikoslovja. Oddani prispevki avtorjev morajo v postopek uredniškega recenziranja. Tu članke pregledata vsaj dva člana uredniškega odbora ali pa sta to zunanja recenzenta. Avtor je po sprejemu ali zavrnitvi članka obveščen približno tri mesece po njegovem prejemu. Vsi članki so takoj po objavi dostopni na spletu za širšo javnost. Revija avtorjem ne zaračuna nobenih stroškov za objavo ali recenzijo.
4. domača naloga: Beatin dnevnik Luize Pesjak: Dogajalni prostor romana
Povzela bom članek slovenske literarne zgodovinarke in teoretičarke, univerzitetne profesorice ter strokovnjakinje za empirično literarno vedo in sistemsko teorijo literature, Urške Perenič.
UVOD
Resnejše preučevanje besedil avtoric se je v literarni zgodovini na Slovenskem začelo v 80. letih 20. stoletja. V Beatinem dnevniku je Miran Hladnik prepoznal značilnosti ženskega romana. Med glavne značilnosti uvršča: umeščenost v mestno-grajski milje, motiv Pepelke in bolezni, ljubezenski trikotnik, kategorični imperativ in srečen konec.
Katja Mihurko Poniž je zagovarjala umeščanje ženskega romana k psihološkemu oziroma socialnemu romanu.
NOVI VIDIKI ZA RAZUMEVANJE ROMANA
Urška Perenič omenja, da je slovenska literarna zgodovina v Beatinem dnevniku spregledala, da ima dogajalni prostor romana stvarno geografsko predlogo. Pozornost nam vzbudijo razmerja med stvarnimi prostori in namišljenimi svetovi. Tu gre tudi za dnevniški roman z narodno idejo. Avtorica romana je v njem uporabila dve strategiji posrednega izrekanja domoljubja: prva se nanaša na vprašanji, kako je v roman vključila domoljubno idejo, druga pa se nanaša na izbiro in način, kako je v romanu oblikovano dogajališče.
LITERARNI DOGAJALNI PROSTOR V ROMANU
Spregled tega, da ima roman stvarno geoprostorsko predlogo je razumljiv, saj imamo opraviti z žanrom dnevniškega romana. Pri njem je namreč izstopajoča členitev po dnevih, s tem pa so dogodki prepričljivo organizirani. Nezanimanje s strani raziskovalcev za prostorske vidike je povezana s posebnimi vsebinskimi potezami, kjer sta manj pričakovana izrekanje domoljubnega čustva ali prostorsko referiranje.
Ugotovimo, da je roman prostorsko umeščen v osrednjo slovensko zgodovinsko deželo Kranjsko, pravzaprav Notranjsko (Loška dolina, graščina Snežnik z okolico). Tu skozi je prehajal rimski obrambni zid, z njegovo pomočjo pa so Rimljani nadzirali prehode z Balkanskega polotoka na Apeninski polotok.
Avtorica je roman umestila v prostor, iz katerega je prihajal že Levstikov Martin Krpan. Čez notranjske meje je avtorica v delu segla le, ko se je Beata z grofico odpeljala v Benetke.
Ideja "napraviti gozdarsko šolo v naši dolini, ki je stvarjena živ vzorek, naukom in knjigam na pomoč. Gozdarska šola na uhodu najlepše, tisočletne šume!" je grofičina. Prva gozdarska šola je bila resda na snežniškem gradu (med 1867 in 1875).
V romanu se pojavijo tri podobe, slike slavnih prednikov, ki so izobešene v grajski dvorani. Težko je trditi, da je avtorica imela v mislih gospodarje gradu. Le-tej so se namreč precej hitro menjavali.
ZAKLJUČEK
V članku smo identificirali dogajalni prostor romana. Do tu smo prišli s pomočjo zunajzgradbene in vsebinske ravni besedila. Med njima izstopata navedba kraja in motivi. Roman dobiva narodno razsežnost. Tedaj je bilo izražanje domoljubja sicer že dovoljeno, a nepričakovano v fiktivnem dnevniku, kjer se godba vrti okrog ljubezenske tematike.