Uvod-Ljubič Tone
| ← Predgovor-Ljubič Tone | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Uvod-Ljubič Tone Tone Ljubič |
Zakaj je v Dobrepoljah toliko bogcev → |
| |||||||||||||||
UVOD
Pripovedke, ki so podane v tej knjižici, sem zapisal v Dobrepoljah po pripovedovanju starih ljudi neposredno, ali posredno po njihovih otrocih, oziroma vnukih. Nekaj jih je pa v Dobrepoljah tako splošnih, da ne morem reči, ravno ta in ta mi jo je povedal. Najboljši viri so mi bili: letos umrla stara teta, ki je živela pri Sekundarjevem Tončku na Vidmu, Škendrov oče iz Ilove gore po svoji vnukinji Škuljevi Mari in teta Manca po Vintarjevi Ančki iz Zagorice.
Nekatere krajevne, ki imajo videz zgodovinske snovi, mi niso bile povedane kot enote, kakor so podane v tej zbirki. Domačini jih vedo v drobcih in sem jih le jaz združil v celote. To velja posebno za pripovedko o dobrepoljskih bogcih. V njej so združene snovi starih izročil o vremenskih napovedovalcih, o vodnem teku Rašice, ki še dandanes določno kaže svojo nekdanjo pot, o podzemnem kapniškem svetu ter o zgodovinski resnici gosposke na Starem gradu, ki je imela »krvavo rihto« na Vidmu, menda na mestu sedanje Ambroževe hiše.
Zanimiva je vera, ki še sedaj živi v starejših, da Dobrepoljska dolina stoji na stebrih nad podzemnim jezerom. Pravijo, da so njega dni, ko so vajvode vodili romarje k Mariji Pomagaj na Brezje ali na Zaplaz, prvo molitev posvetili usodi dobrepoljske fare, ki na jezeru stoji. Ta vera, kakor je znana v Dobrepoljah, bo gotovo v sorodu s pesmijo, ki je zapisana v I. zvezku Korytkovih »Slovenskih pesmi kranjskiga naroda«:
Leshi, leshi ravno polje,
Na njemu tam stebri stoje,
Petero močnih je stebrov,
Podpore srezhe vsih stanov,
Zhe bodo te podslombe prezh,
Ne bo nobene srezhe vezh.
Nadaljnje kitice očitajo moškim, da so podrli prvi steber, ker »vsak svojo sheno imate, pa sne po drusih gledate«. Ženskam, da imajo na vesti drugi steber, zaradi istega prestopka. Tretji in četrti steber nagibajo fantje in deklici, ker »vi pravte, gremo spat ob zhas, pa greste le k dekletam v vas«, oziroma »ve pravte, gremo sgodaj spat, pa greste le na line stat«. Peti steber pa podpira duhovska ter zaključi takole:
Obvaruj, Bog! duhovni stan,
Da peti saj ne bo po stran.
Ak on bo jenjal greh svarit,
Poboshnim pa podpora bit,
Bo zhasna srezha zhisto prezh,
In vezhne nam ne bo dosezh.
To visoko zaupanje v duhovski stan se nadaljuje nepretrgano tudi v sedanjem Dobrepoljcu ter vodi vse njegovo početje. Globina tega se da zaznati celo v pravljicah. Poglejmo samo ono o čarovnikovi hčeri in pastirčku. Končni beg ima mitološki pomen ter je opažan v mnogoterih slovenskih pripovedkah. Te vrste begi se navadno končajo s prestopom prek mostu, tako približno kot v pravljici o Ježi babi. Prej navedena pripovedka pa ima odločujočo oviro izpremenjeno: »zato je urno naredila čire čare in izpremenila sebe v kapelico, njega pa v mašnika, ki je v kapelici maševal. Ko je prišla coprnica do kapelice, je mašnik ravno povzdignil sveto kri, zato se je morala coprnica daleč umakniti in tako je izgubila oblast nad njima.« Taka prememba je vidna še v drugih pravljicah, ki niso objavljene na tem mestu.
Morda iz istega razloga skoraj zaman iščemo v Dobrepoljah pripovedke o vragu in vražjih dejanjih, ki so jako pogoste zlasti v belokrajinskem svetu. Ravno tako primanjkuje šegavih dogodivščin. Kar je takšnih, tudi te, ki so tukaj objavljene, se mi zde nekam okorne in prisiljene ter so prav gotovo drobci domišljije katerega posameznika ali pa od drugod prinesene in v Dobrepoljah pregnetene. To dejstvo je silno in jako deluje na okus tukajšnjih domačinov. Ne morem pozabiti, kar se mi je že večkrat dogodilo ob pripovednih urah, ki sem jih imel uvedene pri šolskem pouku, da so odločili otroci po večini, da so najlepše pravljice one po načinu čevljarja, ki je bil v vicah, mlinarja in Smrti, Uršule in podobno. Sem radoveden, kje bi mladina še tako izbirala! Ko so bili moji zapisi že končani, sem slučajno premleval vsebino Maroltove študije »Slovenske prvine v kočevski ljudski pesmi«, objavljene v »Kočevskem zborniku«. Začudil sem se, ko sem našel pri razpravljanju pesmi »Spokornik: Dar shindar groas« med drugim gradivom tudi skoraj točno navedbo vsebine pravljice o papežu Gregorju, ki jo imam v tej zbirki. Marolt tam pravi: »Zdi se, da odsevajo prehistorični miti, ki so grški antiki zaplodili in ostvarili tragična lika Prometeja in Edipa, tudi v starokrščanski legendi o sv. Gregorju. Bržčas je z nastopajočim krščanstvom prešla snov v starofrancosko dvorsko pesnitev, ki je dala podlago nemškemu srednjeveškemu klasiku Hartmannu von Aue za legendo Gregorjus (der guote Sundaere) sledeče vsebine.« Nato imenovani navaja vsebino legende, ki se z mojim zapisom krije v vseh glavnih osnovah: izročitvi deteta valovom, krivdi zmerjalcev, da izve najdenec svojo usodo, njegovi poti v svet in poroki z lastno materjo, načinu trpkega spoznanja in pokori, Gregorjevem prostovoljnem zaporu v cerkvi na otoku, najdenju v zvezi s ključem, ki ga prinese riba, izvolitvi za papeža, materini izpovedi in končno tudi v imenu. Torej sta navedena srednjeveška legenda in moj zapis nedvomno istega pravira. Močno zanimivo bi bilo izvedeti, po kakšni poti je ta snov prišla k nam in zakaj se je tako čista ohranila. Tudi to moram napisati, da smisel za pripovedovanje, in stvarno tudi pripovedovanje pravljic, močno mrje. Res starih ljudi je vedno manj, mlajši starci so pa že šli preko novejših dob in so v hitrejšem načinu življenja izgubili pravi smisel za pravljični svet. Tudi mladina ni več toliko navezana na pravljice; kjer pa je, se cesto dogodi, da mora svoje zanimanje krotiti in končno zamoriti, ker ded ali babica na njihove prošnje za pripovedovanje odgovarjata:
»Katero hočete, o Jari kači ali o Steklem polžu?«
Ce odgovore: o Jari kači, dejo:
»Pa je tista o Steklem polžu lepša.«
In, ko se otroci zaženejo:
»Pa dajte tisto o Steklem polžu,« se spet izgovore: »Hm, je tista o Jari kači daljša« — in je storije konec.
Škoda, delovati moramo na to, da se takšno propadanje zajezi! Temu pravcu rabi tudi ta zbirka pripovedk. Vprav zaradi tega ni pisana v znanstveni obliki. Znanstvena zbirka bi namreč morala biti brez navlake pripovedovalčevega sloga, brez ilustracij in s točnimi označbami virov. To je tako, kakor imamo Slovenci že sestavljene zbirke po Kelemini, Kotniku in Kocbeku. Pravljic nisem posebej izbiral in urejal. Le za to mi je, da bi čitatelj našel v njih posamezne primere pravljic, ki so za Dobrepolje značilne, in da bi se prijetno čitale. Seveda niso vsi tukajšnji zapisi novost, še nikdar slišana. Taki ne morejo biti, ker, če dodobra oskubimo pravljice slovenskega naroda do čistega jedra, bomo spoznali, da je motivov prav za prav malo. Šele primesi okolice, življenja in zapisovalcev dajejo navidezno različnost.
Dobrepolje 2. marca 1944.
Ljubič Tone