Zakaj je v Dobrepoljah toliko bogcev
| ← Uvod-Ljubič Tone | Ljudske pripovedke iz Dobrepolj Zakaj je v Dobrepoljah toliko bogcev Tone Ljubič |
Mlinar in Smrt → |
| |||||||||||||||
Zakaj je v Dobrepoljah toliko bogcev
Svoje dni je bilo v Dobrepoljah povsem drugače. Tedaj so Poljci dobro živeli. Ravno polje je rodilo zlato pšenico, sadov¬njaki pa so bili vsako leto polni Tdečih jabolk in maslenih hrušk. Okoli in okoli doline so se razprostirali polni gozdovi, ki so se vlekli tja v rdečo Turčijo Po gozdovih se je potikalo mnogo divjadi. Če si je kmetic zaželel zajčje pratice, je stopil ponjo v hosto. iNihče ga ni zato preganjal. Po dolini se je vila Rašica, ki je poganjala sedem mlinskih koles, katera so noč in dan mlela belo moko. Lepo je bilo tedaj.
Takratni Poljci so bili prijatelji z Vilami, ki so sleherno jasno noč plesale nad Rakiškimi močvarami, stanovale pa v skalnem gradu na Kamen vrhu. One so pripovedovale dolin-cem, kdaj naj sejejo, kdaj žanjejo, in vedno so bile polne kašče. Dobre so bile te Vile: če se je kmetic ustrašil oblakov, ki so se kopičili nad Strugami, so brž zapele pomirjujoče: Če se nad Strugami oblači, se kola lahko na polju pusti.
Na- te besede so se mogli popol¬noma zanesti in v miru opravljati delo.
Če se je pa kmetic malomarno bri¬gal za jasno zarjo> nad Strugami, so takoj opozorile:
Če se nad'Strugami jasni, zatoči kola pod jiasli.
Še bolj so pazile na oblake, ki so se zbirali nad Zdensko Rebrijo. Tedaj so klicale Poljcem:
Če se na Rebri začne oblačit',
mežnar, le hitro pojdi zvonit!
In je mežnar stopil v zvonik ter zamajal zvon. Zvonjenje in molitev sta pregnala hudo uro, niti enkrat ni tedaj pobila toča.
Dolgo se je Poljcem tako dobro godilo, zato so se dobrega preobjedli. Polenili so se in pregrešno trdili:
»Vile zmorejo vse, naj nam še polje obdelajo. Če nočejo', pa naj izginejo*!«)
Hudo so se zato zamerili Vilam. Zapustile so 'Kamen vrh in odšle bogve kam, svoj grad so pa -razdejale. Še dandanes lahko vidiš na Kamen vrhu velike skalne grmade, ki so osta¬nek vilinskega gradu.
Od takrat se Poljcem ni več tako dobro godilo. Nikogar ni bilo, da bi jim prav povedal, kaj prinašajo oblaki. Tudi letine niso bile več take, ker niso vedeli natančno', kdaj mora to ali ono v :zemljo>, kdaj naj se prime motika, kdaj srp in kdaj kosa.
Pa so si drugače pomagali. Našli so pot po> sol k morju in so z njo trgovali. Skoraj vsi dedci so bili vedno zdoma, doma pa same ženske, starci in otroci. Možje soi v svetu radi pozabljali na svoje družine. To je bito vsem v nesrečo, ker, ko so prihajali domov, sta jih sprejela jok in kreg prevaranih žena in otrok.
Bog je vse to videl in sklenil udariti Poljce, da bi se poboljšali. Poslal je v dolino tuje grofe, katerim so odtlej morali kmetje služiti. Na Starem gradu in Podpečjo so jim, morali sezidati gradove. Hudobni valpti so jih z biči gonili na tlako, povrhu pa 'so morali še dajati desetino. Če je dese¬tina za grofa znesla več kot desetinoi, nič zato, a gorje onemu, ki je hotel zmanjšati dajatev. Zaprli so ga v temne ječe, kjer so ga požrle miši in podgane. Mnogo jih je tudi »krvava rihta« spravila na vislice, ki so stale na Gavžen hribčku.
Hudo je bilo takrat, prehudo, ven¬dar se Poljci niso poboljšali. Kljub hu¬demu so še dalje živeli svoje nepravilno življenje. Še slabše je postalo, tudi žen-s ske so se pokvarile. Rade so videle, da so jim drugi delali kratke čase in slad¬ke sanje. Niso več častile Gospodovih dni, vse eno jim je bil petek in svetek. Namesto da bi šle k maši, perilnik v roke in tri cunjice v škaf, pa hajdi na 'i&s ■^a^ico Prat- Kai samo prat, tudi opre-zovati za grajskimi jagri. Prejoj, tistim časom!
Stvarnik se je razžalostil in nanovo udaril Poljce. Vzel jim je Rašico. Kar čez noč se je odprlo žrelo na Ponikovskih logih, ki je požrlo vso vodo. Samo v Podpeški jami jim je še pustil vodo.
Le malo je to zaleglo, ker so Poljci trmasto zaključili:
»Nič zato, bomo pa tam, kjer je bila struga, imeli njive. Naj jo ima vodo gospod Bog.«
Naredili so njive v strugi, toda malo sadov so uživali z njih.' Vsako pomlad in jesen je Gospod spet speljal vodo v nekdanjo strugo in je uničil delo dolincev.
Niso se, pa se niso Poljci zbedili! Po očetih in materah so se začeli zgledovati še fantje in deklici. Drug drugemu so bili v pohujšanje.
Zraven vsega so se začeli še na glas hudovati na Boga in mu groziti. Nakljub so delali ob nedeljah in praznikih, samo da so Boga (žalili. Jurkova iz Podpeči je šla celo na samo sveto noč prat v jamo. Toda, ko je prvič pomočila v vodo, je oka-menela. Obenem je tisti trenutek nastala strašna nevihta. Od Vrhuščka sem pa se je v viharju oglasil Gospod. Glas mu je grmel kakor grom:
»Gorje vam grešniki, gorje!
Onečaščate najsvetejšo noč, ko se rodi moj sin, vaš odre-šenik.
Gorje vam, gorje!
Vse bom zmlel v prah, če se ne poboljšate. Pogreznil bom vašo dolino v pekel. Petero stebrov jo je držalo na zemlji, štiri ste že podrli:
vi možje s svojim nepravim življenjem,
ve žene s svojim slabim zgledom,
vi fantje s svojim razuzdanim življenjem,
ve dekleta s svojim pregrešnim pogledom!«
Vedno silneje in grozneje je grmel glas Gospoda:
»Gorje vam, gorje! Le en steber še drži, če ta popusti, boste vsi pogubljeni. Spokorite se in prosite milosti!«
Ta strašna sveta noč je zalegla. Dobrepoljci so zapustili vse pregrešno in trumoma obiskovali svetega moža, ki je prišel k njim. in si zgradil kočo v Gorici. Pokora in molitev sta po¬tolažili božjo jezo.
V zahvalo so Dobrepoljci začeli zidati cerkvice v čast božjo. Zato se še danes belijo božji hrami na Rebri, Podpečjo,
na Hočevju in Podgorico, v Ponikvah, iKompoIjah in Podporo poleg videmskega Sv. Križa.
Vsi pa niso mogli postaviti cerkve, zato so postavili vsaj ■božja znamenja vsepovsod, koder stopa noga Poljca, ko gre na delo. Ta znamenja še dandanes opominjajo vsakogar, ki stopa mimo:
Hvaljen bodi Bog!