Valentin Orožen (Črtice)
| Valentin Orožen. (Črtice.) Val. Orožnovi spisi Mihael Lendovšek |
Sestavek je napisan kot uvod h knjigi Val. Orožnovi spisi.
| |||||||
Narodil se je Valentin Orožen na Sevnem, prijaznem griču blizu Št. Jurja pod Rifnikom, ob južnej železnici, dné 31. januarja l. 1808 od priprostih kmečkih starišev.
Šolal se je najprvo doma v Št. Jurji. Gimnazijalne študije dovršil je v Celji in v Gradci, bogoslovske pa v Celovci in v Št. Andražu na Koroškem.
Dne 4. avgusta l. 1935 prejel je zakrament sv. reda. Na veliko Gospojnico istega leta obhajal je v svoji rojstni fari primicijo, sv. novo mešo, pri kateri se je popevala od njega samega zložena "pesen pri novi sv. meši."[1]
Pastirjeval je kot kaplan l. 1835–36 v Pišecah, l. 1836–38 na Ljubnem, 1838–42 v Poličanah, l. 1842–44 v Šmarji, l. 1844–46 v Podsredi, l. 1846 v Pilštanji, l. 1846–52 pri sv. Mihelu v labodski dolini.
Potem je služil kot provizor v Sjelah pod hribom sv. Uršule blizu Slovenjegagradca l. 1852–55; od l. 1855 do 31. julija 1872 pa kot kurat pri sv. Martinu na Dreti blizu Gornjegagrada.
Leta 1872 podal se je v pokoj, ter je svoja poslednja leta – nekoliko oslabljen na umu priživel v Okonini pri Gornjemgradu, kder se je dne 4. maja l. 1875 preselil v boljšo večno domovino.
Bil je rajni Valentin Orožen vesel, živahen, dobro- in odkritosrčen človek.[2] Družba zvestih prijatlov in pa veselo petje, to mu je šlo črez vse na svetu. Grlo imajoč slavulj - tice peval je še v svojih starih dnéh, da so poslušalci kakor očarani krog njega stali. Najljubše so mu bile nja lastne popevke, pred vsemi: "Rad bi tamkaj bil", "Kde so moje rožice", "Mrzli veter tebe žene", "Oj oblaki, kaj hitite," "To žlahno vinsko kapljico".
"Slovan bil je z dušoj, s telesom", za majko Slavo gorelo mu je celo življenje srce. Njegovemu rodoljubju bile so pretesne meje slovenske; željno oziralo se je njegovo oko vsikdar tja doli po slovanskem jugu – Jugoslavija velika in edina bila je zadnja njegovih želij na svetu. Literarno zedinjenje vseh Jugoslovanov, a pred vsem Slovencev in Hrvatov, veljalo mu je kot neobhodna potreba. Zato so njegovi rokopisi, pa tudi nja objavljene tvarine, polne "iliriznij", in ko bi bilo po njegovem, pisati bi morali Slovenci in Hrvati nekako umetno napravljeno mešanico obeh jezikov, ki bi pa ne bila ne slovenščina in ne hrvaščina.
Valentin Orožen bi je Slomšekov učenec in to že v celovški duhovšnici od l. 1831–35; od svojega mojstra navzel se je slovenskega duha in rodoljubja. V Slomšekovem "Ahacelnu" l. 1833 nahajamo tudi prvo Orožnovo pesen "spomlad" (str. 18 n. zb.) in v Slomšekovi knjižici: "Troje ljubeznjivih otrok" leta 1838 drugo: "očetova roka" (str. 14.)
Orožnove pesni si priproste, srčne, v nekojih nahajamo pravo dramatično živahnost. A visokih idej, izvanredne plodovitosti pri njem ne najdemo, tudi posebne izvirnosti ne. Slišal je kde pesen, ki se je njegovemu srce prilegala, zapomnil si je napev in zadržaj in potem ono isto zaokrožil po svoje; na ta način je nastalo več njegovih najboljših pesnij. Umel pa je zapeti tako, da človeku do živega gre; najlepši dokaz temu je, da si je narod precej njegovih pesnij osvojil. Pesni: "Moje želje", "Vse mine", "Lastavici slovo", "Očetova roka", "Spomlad", "Pri zibeli", "Veselje Štajerca", "Napitnica", in druge postale so popolnoma narodne in se prištevajo onim, katere slovenski Štajerci, posebno na desnem bregu Drave bivajoči, najrajši popevljejo.
Pesniško blago, kar ga imamo od našega Valentina – malo ga je, da, jako malo, če pomislimo na štirdesetletno delovanje (1830–72). Kako je to? – Pravi razlog tej prikazni, mislim, da tiči v pesnikovi naravi. Bil je rojen pevec in pesnik z bistrim umom in živo domišljijo obdarovan – pel je rad in mnogo, pa pesnikoval jako malo. Samota mu nij ljubila, soba mu je bila vsaka pretesna, črnilo nij mu dišalo in pero nerado v roki ostajalo. Pesnice, kolikor jih imamo od njega, prišle so bolj po naključbi, kakor iz srčnega nagona na papir. Zadrževala so ga gotovo tudi službena opravila, ki duhovniku puščajo le malo časa in veselja za poezijo, tožba, kakoršno smo že tudi od drugih mlajših duhovnikov večkrat slišali. Ko bi se bil Orožen bolj marljivo uril in ko bi bil bolj pridno delal, prav lehko bi si bil pridobil med štajerskimi slavci odličneje mesto, če ne prvega.
Kmalu po Orožnovi smrti izjavila se je od mnogih stranij, posebno od rajnega pevca osobnih prijatlov in znancev po savinjski dolini, želja, naj bi se njegove premile pesni zbrane izdale. Pozno sicer, toda vendar le ustreza se zdaj tej želji, in to po domoljubni radodarnosti veleč. g. založnika, pesnikovega imenskega[3] brata.
Gosp. založniku posrečilo se je koj po smrti pesnikovi vso njegovo ne ravno bogato literarno zapuščino dobiti v svojo last in stavil je pisatelju teh vrstic ponudbo, naj Val. Orožnove pesni in spise pripravi za natis. Rade volje sem se lotil tega dela, nekaj zato, da se ohrani dragemu rojaku in vsikdar vnetemu rodoljubu spomin, nekaj pa ker vemo, da nam Slovencem treba na slovstvenem polji tudi drobno zrnje zbirati in pogube otimati.
Moje delo je bilo, da sem rokopise vestno pregledal in porabil, raztepene spise zbral in uredil, ter za natis pripravil s tem, da sem ilirizne odstranil, v pesnih tu pa tam kako grčavo vrsto ogladil, nekoje tudi spremenil. Vendar vseh teh poprav in sprememb tukaj naštevati vidi se mi odveč, in menim, da čitatelji-sodniki tega ne bodo zahtevali.
Med rokopisi, katere hrani sedaj meniška bukvarnica v Mariboru, nahaja se zvezek z napisom: "Glasovi mojega srca," to je zbirka lastnih pesnij, a škoda, da jih va-njo nij več napisanih, kakor le samo deset, namreč pesni na str. 7, 14, 26, 28, 30, 33, 35, 37, 40.
Kar je bilo Orožnovih pesnij že kedaj objavljenih, so te le:
- V Ahacelni pesen na str. 18;
- v "Troje ljubeznivih otrok" pesen na str. 14.;
- v "Drobtinicah" l. 1848 pesen na str. 7; " " " 1851 " " " 44, 53, 66, 70;
- v "Drobtinicah" l. 1852 pesen na str. 1, 9;
- V "Novicah" l. 1854 pesen na str. 35; " " " 1865 " " " 40;
Vse ostale v našej zbirki vzete so iz zapuščenih rokopisov.
Posledni "glasovi" rajnega Valentina so bili "Novomešniku" str. 38, "Prijatelu Jakobu" str. 37, in "Grob zaročnici"[4] str. 26.
Pesen "Moje želje" str. 1, natisnjena je po Drobtinicah l. 1852 str. 238; a pred kratkim došel nam je v roke drug, kakor se kaže starejši, če ne prvotni, tekst te pesni. V tem se beró samo štiri kitice, in ste naši tretja in četrta tam prva in druga, a tretja in četrta pa se glasite tako-le:
|
Rad bi tamkaj bil, |
"Veselje Štajerca" str. 33 tiskana je v Drobtinicah l. 1846 str. 200 s pristavkom: "poslali P. E. Zagorc"; ker jo pa Orožen v svojih "glasovih" odločno med svoje uvrščuje, umeti moramo ono "poslali" tako, da je g. Zagorc, bivši frančiškan v Nazarih pri Mozirji, to pesen v savinjski dolini slišal popevati, da se mu je dopala, si jo je zapisal in Slomšeku "poslal" v porabo. Orožen je, kakor stoji spredi povedano od l. 1836–38 opravljal kaplansko službo na Ljubnem in v tem času je zložil ovo pesen.
Drugi del knjige obsega prevod vrlo mičnega Schmidtovega igrokaza: "die kleine Lautenspielerin". Po papirju in pisanju soditi dokončal je Orožen ta prevod med l. 1833–40; ali ta prvi rokopis je gledé jezika jako pomanjkljiv. To je pozneje sam sprevidel in ravno zato se je dvakrat lotil popravljanja. Pa ker nij bil, kakor smo že zgoraj omenili, nikdar poseben prijatelj peresu, začetega del nobenokrat dovršil nij. Drugi popravljeni tekst ne sega dalje nego do 7. nastopa v I. dejanji; v tretjem pa je dovršenih le prvih pet nastopov in začetek šestega. Kar je rajni pesnik dvakrat poskusil in začel, pa ne dokončal, storiti sem moral jaz, kolikor se je dalo, ker prvotni prevod ne sodi za dandanes v javnost.
Tudi tretji del knjige "različni spisi" nij preobilen iz istega povedanega razloga.
Poročilo svoje sklenem z željo, naj preljubljeni mi Slovenci to knjižico prijazno sprejmejo kot majhen donesek k rasti in pomnoženju domanjega slovstva, ter kot spominek na umrlega blagega pesnika, ki spada med prve prijatele in podpornike novejše slovenske književnosti.
V Ptuji mesca decembra 1878.
- ↑ Prim. str. 70. Ta pesen, kakoršna stoji v naši zbirki, tiskana je v Drobtinicah l. 1851 str. 261 in se je popevala pri novi sv. meši Antona Vereza v Podsredi l. 1846, pa tudi že pri mnogih inih primicijah, se vé, da vselaj odnosno spremenjena.
- ↑ Prim. "Slov. Gospodar" l. 1875 štev. 24 in 25.
- ↑ Druge sorodnosti med njima nij. Pis.
- ↑ Ima v rokopisu naslov: "Mrtva ljubezen."