Večernica (1)
← Večerni glasovi | Večernica Lojze Grozde |
Večernica (2) → |
|
Noč se k zemlji je sklonila
in ji dala svoj poljub,
moja duša pa nagnila
je samote sladki strup.
Cesta skozi okna meče
k meni medle še luči,
hrepenenje ti boleče,
v duši mladi še umri!
Dan jesenski pust je, mrtev,
a zvečer nebo gori;
biti sam je grenka žrtev,
v duši pa sladkost rodi.