Velikonočna (Simon Gregorčič)
| ← Mojim slavilcem | Velikonočna Poezije Simon Gregorčič |
Velegrajska kuga → |
| |||||||
Stoletja je tŕpel veliki trpin
in težki ga žulil je jarem;
kedaj pač izteče mu čas bolečin,
bo večno li tŕpel po starem?
Evropi bil živ, nerazrušen je zid,
ki divje odbil je barbarstvo,
stal (sebi v pogubo, sovražniku v prid)
omiki je, svóbodi v varstvo.
Od vekov človeštvu dobrotnik je bil,
in zdaj je še svetu dobrotnik;
a svet mu za to le nasprotnik je bil,
in še mu zaklet je nasprotnik.
On dober in blag je, kroták in mirán, -
čemu pač ta srd nad orjakom?
Prevelik je, torej je tujcem strašán,
bogat je, roj tujcev pa - lakom!
Zato pa je sklenil sovražni njih svèt:
"Raz zêmljo orjaka zatrimo,
da mine nas groza in večni trepet,
da svet si njegov razdelimo!"
Združili vso moč so, ves divji svoj gnev,
in trli junaka krvavo,
in njemu, ki venec zasluži kraljév,
nabili so trnjev na glavo.
Zadali so tisoč morilnih mu ran,
pač moral bo izkrvaveti!
A krepak, a silen je ta velikan
in hitro jim neče umreti.
Še živega torej pod črno zemljó
zagrebejo z roko sovražno,
s pečatom in kamnom gomilo zapro
in s četo obdaja jo stražno.
Zdaj dih jim je prost in lahkó jim srce,
zdaj bati ne bode se treba;
zdaj četa, pri grobu veselo sedé,
za zemlje pokopanca žreba ...
A groza pogrebcem! Čuj, silen potres!
Odpirajo davni se grobi -
razdrl velikan naš mrtvaško je vez
in dviga se v jasni svetlobi.
Kdo on je, ki vstaja čez veke na dan?
Kdo ta je junak velikanski?
Poglejte v obraz mu, obraz vam je znan:
to narod je - narod slovanski!
Kalvarijo svojo naš rod je imel
in dneve prebridke trpljenja,
a zdaj mu rešitve je zor zažarel,
napočil mu dan je vstajenja!
Da, vstaja resnično, mogočen, častit,
uničil naklepe je črne;
grozi naj, hrumi naj sovražnik srdit,
Slovan se mu v grob več ne vrne!
On, kteri ga vzbudil iz grobnih je tmin,
za dela ga slavna je vzbudil,
in svet se svetlobi njegovih vrlin
in delom velikim bo čudil.
Kalvarijo svojo naš rod je imel,
zdaj rešnje raduje se zore;
a dan še slavnejši mu bode prišel:
dan Oljske prišel mu bo gore.
Kot z Oljske se gore je vzdignil Gospod
v nadzemeljske jasne višave,
povzdigniti mora se krepki naš rod
v višave moči in pa slave!
Mi, bratje, pa z delom pripravljamo zdaj
to silno slovansko mogočnost,
in z duhom preroškim nazdravljajmo zdaj:
Na slavno slovansko bodočnost!