Vijolica (Anton Medved)

← Vice.

Vijolica Slovenske legende Anton Medved

Marjetica →

Spisano:	Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

  Vijolica

Mati božja je za Sina
delala umetne cvete,
ko je večnolepi praznik
bližal se noči presvete.

Zima ravno zagrnila
brez krasu ves tožni svet je;
ni pomladi, ni poletja,
da bi stlala v čast mu cvetje.

In zato je Mati božja
delala umetne cvete
da bi ž njim okrasila
svoje ljubeznivo dete.

Mnogo rož je raznobojnih
že Marija izrezljala:
prva rdeča, druga bela
ta velika, ona mala.

Mati že dokončevala
to ljubezensko je delo,
ko pa zadnji cvet rezljala,
vbodla se je v roko belo.

Kri rdeča poškropila
tisto cvetko nežno-malo
pa je ona oživela,
listje nje je vztrepetalo.

V ta spomin kot kri rudeče
vedno še ima robove:
rozo biserno pomenja,
in marjetica se zove.