Zadnji šopek

Zadnji šopek (Povest) Dragoš.

Objavljeno v Domoljub 1896, št. 5 (5. marca) v rubriki Listek

Spisano:	Postavila Tina Habjan
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Vedno nove trume rimskega ljudstva vrvijo v velikansko glediiče, kjor ae bodo obhajale krvave igre v zabavo razujzdanim Rimljanom. 2e ga ni skoro sedež« praznega v ogromnem prostoru, ali vedno se prihajajo bogato okičene, črnolase Rimljanke, spremljane od množice sužnjev in suženj in od rimskih gizdalinov, kojib srca so že otrpneta za vse, kar nsvduiuje in blaži dulo človeško, kojih jedino veselje je le pasti oči svoje ns prelivanji krvi človelke, in poslulati vzdihe in »toke umirajočih kristijanov.

Noč in dan zasledujejo ovaduhi carjevi privržence in Čaatilce Kriatuaove. Tisoč vernikom odrobil je smrtonosni meč glave in jih presolil iz časnega, zemskega življenja v rajski dom. Ali vse zaman.

Vera nova prodira vedno živeje na dan. Zopet danea so se zbrali Rimljani gledat, kako bodo umirali kristijani, trgani od krvoločnih levov in tigrov.

Duri gledališča so se zatvorile. Pisano oblečeni sužnji urejujejo Se po gledišču in težko pričakujejo višjega povelja, da privedo na morišče, glumisče, nedolžne žrtvo, in da spuste iz železnih gajb sestradano in razdraženo zverino na nje. Visoko v balkonu sedi v bagreni z zlatom okičeni obleki, obdan od velikaSev rimskih. njega veličanstvo car Nero. Mračno plavajo njegove krvave oči po ogromnem prostoru in radovednih gledalcih, ki nestrpno čakajo krvolitja. Zdajci naatane tišina.

Vae oči uprte ao proti vhodu na glumiiče. Skozi velikanska vrata stopa množica ljudij proti sredi gledišča. Na čelu stopa jim starček z velim licem in na prsi se vsipajočo brado, ki je bela kakor planinski sneg. Za njim pa se vrste paroma možki in ženske, vsi veselih in jasnih lic tiho pevajoč pesem na slavo Kešeniku sveta. Niti jadnemu ni brati strahu na lici, podobni so svatom, ki prihajajo na kraljevo ženitnino. Sredi gledišča ae vstavijo. Belobradi atarček izvije izpod obleke na križu razpetega Boga, in vse njegovo spremstvo pade na kolena Sepetaje: »Ave, Kriste, sprejmi nas v naročje avoje, pripelji tudi brate naše v avojo cerkev«.

Tako kleče prtčakujojo svojega vladarja, ki jih bode popeljal v avoj dom. Globoka tišina vlada po ogromnem gledišču.

Zdajci zarjovejo levi in tigri, da so strese celi prostor. Gledalci strepetajo na avojih sedežih, ali klečočih kriatijanov se nihče ne zgane, temveč junaško gledajo smrti v oči. Od vaeh atrani pridrve krute in razdražene zveri v mirno množico, in krvavo klanje se prične. Kri lije curkoma iz žrel in izpod krempljev gladnih živalij, in poluglasni »Kriste* ae čujejo. Sredi krvavega vrtinca stoji liki ange|j miru visoka, vitka Bimljankn, oblečena v belo snežno togo, prepasana z modrim pasom, črni njeni lasje vsipajo se jej po belem vratu in ramenih skoro do tal. Mirno stoji in pričakuje smrti. Ali celo nespametne živali boje se skoro pred njo.

Zdajci jej prileti visoko s sedežev po zraku nežen šopek ter ji pade pred noge. Ona se sklone in ga pobere. Bile so duhteče vijolice.

Rimljanka dvigne glavo in se ozre tja, od koder je priletel Šopek. Tako ljubko in tako milo uprlo se je njeno črno oko na višino, kakor večerno solnce na vrhove gor*. Mladenič, ki je sedel med gledalci in vrgel devi šopok, strepetal ja pri tem pogledu. Zdelo ae mu je, kakor bi mu bila hotela reči: »Stopi doli k meni in idruži se z menoj na veke. Mirno stoji s šopkom v roki sredi umorjenih kristijanov in pričakuje smrti. Tudi na njo pride vrsta. Velikanski lev plane ji od zadaj na tilnik. Jeden sam »Kriste« izvije se njenim prsom, potem pa se zgrudi pod lovovimi kremplji.

Končana je igra. Zveri trgajo mrtve kristjane in se koljejo med seboj. Rimsko ljudstvo zapušča gledišče naaitivii se krvi. Njega veličantvo Nero vstal je mračnega lica s svojega sedeža . . .

II.

Sale in burke, katere so uganjali iz amfiteatra vračajoči se rimski dobrovoljoi, niso danes mogli razvedriti duše mladega Rimljana Cilicija, ki je bil aicer ludi dobrovo\jco in ob jednem razujzdanec rimljanski, kojemu ni bilo nobeno zlo preveliko io nobena Sala prerobata. Vedno je videl v duhu ono ponosno deklico sredi med levi, kateri je on v šali vrgel vijoličen šopek. Vedno ga je gledalo njeno milo in nedolžno oko, in vedno se mu je zdelo, da mu šepeta v uho: »Pridi za menoj!«

• Ali ai ie levov tako prestrašil, da se držiš kakor pajk< pošali se razposajeni Scipijon z molčečim Cilioijem, in ostali tovariši zaženo glasen smeh. »Zbijajte šale, kakor vam je drago; danes me ne pripravite v dobro voljo« odgovori nejevoljno Cilicij. »Veš kaj, atopimo v goatilno ,ad Tiberim' na čašo Sicilijanca, on ti gotovo razpodi nadležne miali« predlaga jeden it med družbe.

Kmalu je stala polna čaša pred njimi na mizi. Ali govor nikakor ni mogol priti v pravi tir, kar je bil glavni ud vesele družbe slabo volja. • Pritegni požirek, da se ti možgani zopet urede«, sili Cilicija nadležni Scipijon. Cilicij nastavi čašo, ker rad bi se bil v reanioi znebil nadležne alike, ki mu je vedno živeje atopala pred oči.

•Kakšna je ta vera, valed katere je vedno toliko Rimljanov, bogatih in revnih pomorjenib?« prične Cilicij. Nato Scipijon:

• Kakšna? — bedasta, da je bolj bedaate dobiti na moreš. Sicer je vera jedna kot druga, meni ao vse jednitke. Jupiter, Apolon in drugi to so bili le bogovi v prejšnjih časib, ko je bilo ljudstvo Se bolj zagovedno. Kdo bo pa dandanes veroval vanje? Ti menda gotovo ne, če še veliki duhovnik opravlja njim službo la na videz, no da bi veroval vanje«, razlaga učeni Scipijon in ostali mu prikimajo.

• Mene ne briga naSa vera, za katero vem, da nič ni, jaz sem te vprašal za vero kristijanako, če ti je kaj znana«.

•Saj sem že rekel, kaka je. Oni mislijo, da bodo po smrti nekje, ne vem kako s« kraju reče, večno živeli, in vsled tega silijo tako trdovratno levom in tigrom v goltanec. Nek Galilejec jim je amedel pamet. — Po noči se navadno zbirajo po kleteh in pozemskih jamah, kaj lam počno tega ne ve Se živ človek. Mnogo se sicer pripoveduje o njihovem početji, na primer, da nedolfn« otroke jedo in mnogo druzih hudobij. Zaitran mene naj počno, kar hočejo. Jaz nimam nie zoper nje, a v gledišči se pa le zabavam, kadar jih cel roj spuste med leve*, tu preneha modri Scipijon avojo učeno, na vse plati utemeljeno razpravo in nastavi čašo na usta. Še nokaj časa je poaedela družba v gostilni in pila močnega Siciljanca, in učeni Scipijon je se marsikatero debelo razdrl, ki je pa prepodla, da bi se tu dalje pisalo o njej. — Cillciju tudi vino ni moglo razpoditi resnih mislij. Vedno mu je Se stala pred očmi krasna žrtva, vedno ga je se zrlo njeno proseče, milo oko. Kmalu je ostal in zapustil družbo.

III.

Krasna noč se ja vlogia na rimsko mesto. Jamo nato j« leska tak) t milijonih zlatih lučic. Tibera ja mimo tekla skosi meato. Cilicij i« po* čari bodil ob Ti bori in ari v čarobno tu bo reče valove. Vodno »te aaisll ae mu podijo po glavi vodno ista alika tao stopa prod oči.

»Kaj ima ta ženaka opraviti z menoj ? Kaj sem tako nemiren? Bogovi pomagajte mi«, mrmral je poluglasno in obstal pri isoatu.

»Spanec beai od nojih oči. Ne veseli me niti družba, niti zabav«. Kaj m je? — Kaj če bi bila ona vera v Kristusa re« prava? Zakaj tako radi umirajo za njo? C« bi imet koga, da bi me aeanaml a njo«, take in jednak« misli ao mu rojila po glavi. Sedaj pride neki človek po oesti tesno tavit v togo ia gre mimo njega Mi most. Cilicij se strese in gleda aa njim. Ali podoba k mahi agin« onstran za visokim zidom. Ni dolg<o atal, aa pride drugi Se tesneje zavit v togo.

•Kdo ja to zopet? Kam gre? Morda so pa brletijani ia aa afeimo k pooočnim shodom«. Ta alednja miaei j« ugajala Ofcotju, in pohitel ja sa oesnaaim človekom. aiioij j« bodil počasi, da M ga stopinj« ne izdajalo, in ae držal zidu, kjer so ga eenoe visokih palač zavijale v svoje temno krilo. Pot ju je peljala po najbolj odročnih, ozkih ulicah, kjer je stanovalo ubogo ljudstvo nmako. Po mnogih ovinkih prispeta ven iz mesta, in neznan človek krenil j« s ceeto proti krasni vili, ki je stala streljaj od co«te na vrtu. Do nje jo vodil temen drevored. Radovednost te no Cilicija tudi todi za njim. Ko neznanec pred vrati obetano in potrka, stisne se Cilioij za senčnat grm tik njega in poaluša, kaj bodo. Vratica se odpr6 in čuje ac glas od znotraj: »Kaj je nocojčno noč znamenje ?« •Življenj« aa vero.«

DošJec vstopi in duri se zapr6. Kristijani so imeli v onih burnih časih posebna znamenja, po katerih ao se pri ponosnih ahsjalrtfiih spoznavali, da s« ni kak vohtm pritihotapil nrcd nje. ZnaiMaj« današnjega rvien jo MIo, kakor amo aliSaK

»Življenje u veno«. Cilicij postoji nekaj časa pred vratmi m premiilja, bi ae li vrnil v meato ali bi Sel za tnjcom in pogledal celo skrivnost. Da ao tu zbirajo kriatijani, bil je pre. pričan popolnoma Samo bal ao jc, čo bi bili kriatijani v resnici taki ljudojedi, da bi žrli nedolžne otroke, da bi morda njega samega no umorili, ako bi ga slučajno spoznali, da ni njihov ud. Ali pred oči mu zopot stopi ono milo obličje iz gledišča in sploh vsi, ki so bili danca umorjeni; saj vendar niso imeli tako krutih obrazov, da bi so jim bilo moglo brati, da bi bili v reanici sposobni za taka grozodejstva. Osrči so tedaj in potrka na dveri. Kmalu se te otlpr6 in neznan človek ga vpraia po znamenji. »Življenje za vero«, odgovori Cilicij in vstopi. Vratar zapre in pelje mladeniča s seboj po temnem hodniku v palačo. Cillciju jo bilo sicor malo tesno pri srcu, ko je atopal za neznanim človekom po temnem proatoru.

Napoalcd se vstavi ta in neznanec odpre močne železne dveri. Pred njim ao pokaže velika krasno okičena in razavitljena dvorana, v kateri je bilo zbranega žc mnogo ljudatva, ki jo kleče poluglaano molilo. Na vzvišenem proatoru je stal duhovnik in obhajal vernike. Cilicij je bil v zadregi. Obstal jo pri dverih in gledal cel prizor. Po vrsti ao so bližali po kolenih verniki pred duhovna, ki jim jc dajal v obrambo za vse muko in težave duSevne hrane, telo Kristusovo. Cilicij je atoril kakor drugi, da bi no vzbudil suma. Pokleknil je na tla pri vratih; ali pred duhovnika ac vendar ni upal čakal jc kaj bode aledilo. Ko ao bili žo vai obhajani, in jo vladala sveta tišina po vsem prostoru, obrnil so jo duhovnik proti ljudstvu in pričel govoriti:

»To telo najvišjega Koga, katero ste zavžili nocoj, naj vas krepi in navdušuje, da oelanete stanovitni veri in Itogu svojemu. Ljubite nje, ki vas preganjajo, saj oni vam odpirajo vrata v nebeški raj.« Tako in jednako jo navduševal duhovnik kristijane in sklenil avoj govor:

»Mbrda so vidimo nocoj slednjič na tem meatu, morda BO brusijo že moči, ki bodo morili vaa, ali bodite hrabri in veseli; onkraj groba anidemo sc zopel za večno. Amen •

»Za Boga in za vero smo pripravljeni umreti«, ponavlja ljudstvo in ao pripravlja na odhod. Cilicij jo ves čas molčal in poslušal. Bilo mu je čudno pri srci. Zlasti zadnjo besede duhovnikove, da se onkraj groba zopet vai snidemo, so mu preaunile dušo. Ao zadnji blagoalov da duhovnik vernim, potem pa se ti polagoma, posamič akozi dvori razido. Ali Cilicij Sc ne miali na odhod, mirno kleči na svojem proatoru poleg duri, da poslednji odide skozi nje. Duhovnik je Sc klečal pred Preavelim, ko je zavladala že eveta tišina po dvorani.

Sedaj sc vzdigne Cilicij a svojega prostora in se bliža duhovniku in obstane pri njem. »Kaj želii moj ain?« nagovori ga duhovnik. »Jaz niaem vašo vere «

»Niai^naSo vere? Po kaj ai priSel? Ali naa hoče* mar naznaniti, in si nas priSel zasledovat?«

»Ne.»

»Tedaj kaj to jo privedlo Bem?«

»Povedi mi, če voš, kdo jo ona ženska, ki je Lila danes dopoldne umorjena v gledališču?«

»Mogočna Sompronija, poveljnika pretorijancev hči. Ui'« j« kristijana, in umorili so jo na povelje last nega očeta«, mu odvrne duhovnik.

»In zakaj se jo pustila usmrtiti?«

»Ker jc ljubila svojega Boga v nebesih bolj nego življenje!«

»In kje so tista nebesa, ali moro priti vsak vanje?«

»Vsak, ki veruje v Boga, ki so varuje greha in ljubi vse ljudi, prijatelje in sovražnike?«

»Ali ne sovražite nikogar, tudi onih ne, ki vas zasledujejo in morijo.«

»Tudi tistih ne. Saj ravno oni nas vodijo v večno življenje, in jim moramo biti hvaležni in Boga prositi za-nje, da pridejo za nami «

»Kakšno pa je tisto večno življenje? Ali se gori zopet snidejo tisti ljudje, ki so bili na zemlji skupaj ?« »Večno življenj« je kraj veaelja in radosti. Ljudje, ki so na zemlji skupaj živeli, se gori zopot snidejo «

»Ali bom videl zopet tisto Him\janko, ki jc danca umrla v gledišču «

»Da po smrti zopet, ako preatopii v našo vero. Ali prestopiti moraš iz ljubezni do Boga, ne zaradi nje « »Kak pa je vaš Bog.«

»Naš Bog jc dober, ki je dal avojega lastnega Sina usmrtiti v blagor ljudi. Mi ga imenujemo Očeta vseh ljudi, katere on ljubi kot svoje otroke, katera vse želi k sebi v nebo.«

»Kaj pa naj storim, da pridem k njemu?«

»Daj se krstiti in stopi v našo vero, ako imaš pogum. Trpeti boš moral zaničevanje in znsramovanje na z<-mlji, morda boš moral preliti Sc celo kri za svojo vero. Ali za vae to to bodo tvoj Oče v nebesih obilno nagradil.«

»Ali počnete res take hudobije, kakor se pripovedujejo o vas kristijanih ?«t

»Lahko «e prepričaš sam, da so to gole izmišljotine naših zatiralcev.«

»Ali smem semkaj prihajati?«

»Kadar ti je drago. V našo vero stopi lahko vsakdo. Mi smo vsi bratje na zemlji. Kdo pa si?«

»Jaz ssm dostojanstvenik na Neronovem dvoru Cilicij, sin Julijske rodbine.« »Kako si prišel danes notri? Kje si čul našo znamenje ?•

»Pritihotapil aem ae in znamenje sem čul od nekega vernika, ki je sem notri stopil.«

»Bog te blsgoslovi, moj sin!« Po tem razgovoru odide Cilicij. Čudne misli so »c mu vrtile v glavi. Bil je duševno umirjen. Žarek milosti pri sij al mu je iz nebes.

IV.

Čudno ao zrli raz sedeže rimski gizdalini na sredi gledišča stoječega CHicija, obdanega od majhne trunuco kristijanov, zajetih pri službi božji. »Kako da je prestopil k tej veri? Kaj se mu je Ii »mešalo v glavi, da je tako neumno zavrgel milost oarjevo in tako bogato službo ?« Taka vprašanja so so vrstila v njihovi družbi. Ali Cilicij je stal miren na mestu, ua njegovi desnici pa ga je navduševal in krepil s svetim križem v roci tisti duhovnik, kateri ga je prvi večer podučeval in poznejo kratil.

Zajet jo bil sinoči pri službi božji od ceaajgovih beričev in cela truma kristjanov, ki ga sedaj obdaja. Ni sc jim proti vil, temveč mirno se jim je dal prijeti in odpeljati.

Kmalu z&rjovejo levi in se zaksde v mirno množico, ki je v sveti molitvi pričakovala smrti, liki volkovi v krotka jagnjeta.

Človek za človekom je zgrudil se pod njihovimi kremplji in zobmi. •

Velikanska levica podrla je Cilicija na tla z gromečim rjovenjem in mu zasadila ostre kremplje v prša. Ni mu padel šopek iz galerije v alovo; pač pa se je spustil iz višav angolj gospodov s palmovim vencem in mu ga položil na mrtvo glavo, dušo njegovo pa je odnesel na svojih krilih v rajsko višave.