Zarjovêna dvičica
Zarjovêna dvičica Nezbrane lirske pesmi France Prešeren |
Rotarjovima dekletoma → |
|
V tridesetmu dvičica
reva še samičica
je prebrídko stókala,
milo, milo jókala.
Ojme, ojme, bóžica!
Sem cvetlà kot rožica,
enmu b’la sem mílija
ko dišeča lilija.
Mu srcé se vnelo je,
mi zvestó gorelo je,
me prevzetnost zapelja,
nisem rekla ne al ja.
Zjálast tiček priletí
in na limanc’ obvisí,
pobič ga ne gre lovit,
boljši misli lov dobit’.
Se počas’ otrebi tič,
prazen gre domú fantìč
gre z objokanim’ očmi,
vjel de lépga tička ni.
Lôhka b’la obŕzdala
lôhka b’la obdŕžala,
jaz neumna šlapica
Izza zida Jakica.
Čákala sem goršega,
čákala sem boljšega,
dokler me pozabil je,
se drugod pobabil je.
Têkli so mladosti dni,
b’lo nobênga pome ni,
stara sem samičica,
zarjovêna dvičica!