Zarjovêna dvičica
Nezbrane lirske pesmi
France Prešeren
Rotarjovima dekletoma
Viri: ff.uni-lj.si
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

V tridesetmu dvičica
reva še samičica
je prebrídko stókala,
milo, milo jókala.

Ojme, ojme, bóžica!
Sem cvetlà kot rožica,
enmu b’la sem mílija
ko dišeča lilija.

Mu srcé se vnelo je,
mi zvestó gorelo je,
me prevzetnost zapelja,
nisem rekla ne al ja.

Zjálast tiček priletí
in na limanc’ obvisí,
pobič ga ne gre lovit,
boljši misli lov dobit’.

Se počas’ otrebi tič,
prazen gre domú fantìč
gre z objokanim’ očmi,
vjel de lépga tička ni.

Lôhka b’la obŕzdala
lôhka b’la obdŕžala,
jaz neumna šlapica
Izza zida Jakica.

Čákala sem goršega,
čákala sem boljšega,
dokler me pozabil je,
se drugod pobabil je.

Têkli so mladosti dni,
b’lo nobênga pome ni,
stara sem samičica,
zarjovêna dvičica!