Zlata čaša

Dobrovska gospa Zlata čaša
Slovenske legende
Anton Medved
Sveta Marjeta
Spisano: Maja Kljajič in Mateja Jagodič
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



   Zlata čaša

Po lepih ravninah tarn Sava šumi,
nad Savo podrto ozidje strmi.
Tu nekdaj prebival je knez Dragotin
roditeljev dragih preljubljeni sin.

Za vero, za rod in za dom korenjak,
široko je slovel po svetu junak.
Če v delo ga vabita meč in srce,
pokriža, poroči se v božje roke.

In mati zboli mu, on sklene Iepo,
da jutri bo romal na Sveto goro,
pokleknil pred bogorodico na tla,
kozarec iz čistega dal ji zlata.

»Kraljica vse zemlje, visokih nebes
ne bo zaklenila mi svojih ušes;
nje usmiljeno, blago, predrto srce
scelilo bo mater, ki bolni Ieže."

Ko v noči pred materno posteljo spi,
Kraljica iz neba se k njemu spusti,
in gleda ga milo, požuga z roko
ter v sanjah prijaznih mu pravi tako:

"Zanašanje tvojega znam jaz srca
in cenim ga više ko gore zlata;
jaz vem, da je materno zdravje ti mar,
ker zlato obljubil si kupo mi v dar.

Darova pa treba mi tvojega ni,
da v hramu cerkvenem zaklenjen stoji,
Kozarcu jaz mesto pripravnejše vem,
obrni ga v milost ubogim ljudem!

Kamenjen si jutri na Sveto goro;
počakal moj posel pred gradom te bo;
in kamor popelje te, idi za njim,
in kjer se ustavi, ustavi se z njim!

In tamkaj na skrivnem boš našel oltar,
in pojdi in tjakaj položi svoj dar!"
To reče in zgine — posveti se dvor,
on vstane, v očesu zasije mu zor.

In Dragotin ročno konjica sedla,
kozarec iz čistega prime zlata;
zasede, izdirja, da podkev grmi,
pod gradom pa beli golobček sedi.

Golobfček peroti raztegnil je zdej,
in vstal in pred konjikom letel naprej.
In Dragotin pravi, strmenju vdan:
"Golob je gotovo iz neba poslan!"

In ptica se zvija, nad njo je oblak,
pod njo se poganja po zemlji junak;
leti in leti, in ne da si miru,
za njo pa na zemlji on išče sledii.

Ko sedmo dolino so skrile gore,
zvonovi k molitvi z gorice done;
na slamnati strehi pa ptič obsedi,
pod streho na slami šest bolnih leži.

Konjiča razsede pobožni junak
in vzame posodo in ide čez prag;
na mizo kozarcu pridene srebra
in pravi: "Bog ljubo naj zdravje vam da!"

Zasede in vranca spodbode naprej:
"Konjiček, da pojdem predpoldnem, le glej!"
Ter gonil in dirjal in jahal je v skok,
konjiček je isker, jelenovih nog.

Dopoldne prijezdi na Sveto goro,
odjahal in stopil je v cerkey svetlo,
približal se materi božji solzeč
ter molil goreče pred njo je kleče.