Zvonček sreče
| ← Današnji svet. | Zvonček sreče Poezije Fran Zakrajšek |
Bélsazar. → |
| |||||||||||||
Pred sé k postelji smrtni pokliče kralj sinú,
In primši ga za roko svoj tron pokaže mu;
»Moj sin!« – mu de prijazno – »glej, to ti zapustim,
A dobro prej zapomni, kar zdaj ti govorim.«
»Ti meniš pač, da zemlja je nam veselja hram,
Moj sin, ni taka, vgasni že zdaj lažnjivi plam:
Nezgod je mera – vedro, alj sreče – kaplja, znaj!
Od sto jaz komaj veder dve kaplji dam nazaj.« –
To reče kralj in umrje. Razumel sin ga ni,
Da svet je raj pomladnji, rož polen se mu zdi:
Smehljá se na prestolu, češ, že dokaže se,
Kak prazne so besede in neresnične vse.
In ravno nad dvorano, kjer sklepe kuje smel,
Kjer spi in pri obedih gostuje se vesel;
Ohol nad streho glasen obesit zvonček da,
Ki zazvoni, le rahlo če kdo zaziblje ga.
Potegne kralj pa zvonček (deželi se pové),
Vsakikrat, ko srečno, prav srečno bo srcé;
In, primaruha! misli, ne prejde jeden dan,
Da zvon po vsej pravici ne bil vsem glasán.
In dan za dnevom sije, na čelu rožni žar;
Pa ko se zvečerijo, veselja nič ni kar:
Po vrvi seže večkrat, okò se mu blišči;
Presune pa ga nekaj, ne tika se vrvi.
Lej, enkrat vtopljen v slasti prijateljstva gre tje:
»Naj zvejo vsi« – zakliče – »kak srečno je srcé!« –
Kar sluga zdaj pristopi, solzav prinese vest:
»Prijatelj tvoj največi, izdajnik je nezvest.«
Nekoč se vstopi k vrvi, ljubezni kar pijan:
»To moram oznaniti – o srečni, srečni dan!«
Kar posel bled priteče ter zbegan dé in plah:
»Gospod, ni več zvestobe: tud' kralje bodi strah!«
To zguba ni velika, saj kralj je slavnoznan.
Denarja imá na kupe in pa mogočno dlan,
Še ima cvetna polja in paš zeleni tlak,
Pri svojih pridne roke, nad sabo božji zrak.
In spet sloni na oknu, okoli se ozrè
Misleč: »Ta sela, hiše so v meni srečne vse!«
Vesel za vrv prijeti že hoče, kar – oj strah!
Se ljudstvo not udere, pred-enj se vrže v prah:
»Gospod, alj vidiš onkraj? Strašan je to požar!
Zažgal nam vrag je hiše in z mečem dela kvar.« –
»Ha, roparji predrzni.« – vés v srdu kralj ceptá,
Ter sablja, ne pa zvonček, v sovrage zarožlja. –
Že sivolas prihaja in slab od žalosti,
Na strehi pa njegovi, čuj, zvonček – le molči;
Čeprav ga kdaj uname veselja hipni zor:
Obešenega zvončka se več ne spomni skor.
Alj ko umiraje starček sloni na stolu tih,
Spred okna spodnje hiše zasliši jok in zdih.
»Čmu to?« – prijatla vpraša – »povej mi, o povej!«
»Pustiš jih, oče mili! Tvoj ljud je dol', poglej!«
»Le not! Tedaj ljubeči, bili mi zvesti so?«
»Kupili ti življenje sè svojo bi krvjó!«
In narod se pririne, lej, rahlo že do vrat,
Da vsak ga blagoslovi, ga vidi zadnjikrat.
»Tedaj sem ljubljen, dragi?« Vsi jok zdaj zaženó –
To vidi kralj, se dvigne, nasmehne se sladkó;
Pogled obrne k Bogu, po vrvi seže nem
In – žvenk! zazvoni vprvo, ter obledi potem.
Seidel-Zakrajski.