Zvonovi z Magdalenske stene

← Lokvičani in polž

Bili so trije velikani... Zvonovi z Magdalenske stene Lojze Zupanc

Od kdaj jedo kosci bel kruh? →

Spisano:	Maja Jerančič Čuden, PolonaPolona Zrimšek
Izdano:	9763487
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Božakovčani so imeli strica. Nikoli se ni obabil - zato

pa je bil stric! — in veljal je za pametnjaka. Ljudje pa so opletali, da je njegova pamet vse, kar mu je ostalo od krošnje. Ni važno če je bil Martin kdaj krošnjar ali ne, lepše je to, da se je Martin Cepjakov rad smehljal in lovil ob Kolpi ribe...

Nekega dne je Martin Cepjakov na bregu zaspal. Prav tam, kjer je ležal, je pred davnim, davnim časom stala cer­kev sv. Magdalene. Pa so prihrumeli krivoverski Turki in vrgli milodoneče zvonove iz zvonika Ma^.gdalenske'cerkve v Kolpo. Žalostno je zazvonkljalo, ko so drseli po kameniti steni in štrbunknili v zeleno Kolpo. Še cerkev so zažgali divji konjeniki in odpeketali. Pozneje so Božakovčani prestavili cerkvico z brega v sredino vasi. Niso pa mogli pozabiti utopljenih zvonov.

Spi Martin Cepjakov, spi; v levi čeljusti ima čik, v desni pipo. Izpod stene se priplazi dolga kača in se zvije spečemu Martinu na prsi. Vsekala ga ni, kajti Martin Cepjakov je trošil tobak; in pravijo, da kača takih, ki po tobaku smrde, neče.

Pa je nekaj poklicalo Martina: »Martin, vstani, kača te bo!«

Martin se je zbudil in zagledal kačo na prsih. Brž je potegnil iz pipe in puhnil dim v kačo. Kači je dim zasmrdel, odvila se je in kot bi trenil — pljusnila v Kolpo. Martin Cepjakov se je zarežal: »E, he, he ... Sama sveta Magdalena me je zvala. E, he, he...«

Potem je vstal in šel v vas. Povedal je sosedom kako in kaj, pa so se mu v brk hahljali.

Drugo jutro se je Martin Cepjakov še pred solnčnim vzhodom napotil h Kolpi, ribe lovit. Lovi, lovi Da mu udari v uho zvonjenje iz valov.

Priletel je v vas in kričal: »Ljudje božji, v Kolpi drobi! Cul sem izgubljene Magda­lenske zvonove. S palico sem jih potipal! ...«

Vaščani pa so se mu v brk hahljali. Niso verjeli, Martinu Cepjaku.

Martin pa je verjel in trdil: «Sama kamanjska Mati božja mi je dala videt, kar vi ne boste nikad videli!«

In zaobljubil se je Martin Cepjakov, da bo šel vsako leto, v nedeljo po Malem šmarnu na proščenje v sosednje Kamanje in na čast kamanjska Materi božji pojedel tam dve pečenki in popil dve majoliki vina ... Tako je Martin vsako leto storil; dokler ni nekega dne ob Kolpi za vavek zaspal.

Božakovčani se hvalijo, da se na vsako mlado soboto še pred solnčnim vzhodom v Kolpi sliši zvonjenje Magdalenskih zvonov. Kdor ne verjame, pravijo, naj jih pride na mlado soboto poslušat!