Jezušček v gozdu.

← Najlepši nasmeh.

Sto narodnih legend Anton Kosi

Jezus in otroci. →

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Poletnega jutra, ko je sveta družina opravila jutranjo molitev, je rekel sv. Jožef Mariji: » Drva so nam pošla, zato pojdem v gozd ponja.«

Ko Jezušček to zasliši, zaprosi, naj vendar vzame božji rednik tudi njega v gozd, kjer bode gledal prelepe cvetlice in poslušal vesele ptičke.

Sv. Jožef mu usliši prošnjo, in božji Otrok se ves vesel poslovi od matere. Nato pripravi sekiro in žago, potem pa gresta z Jožefom v gozd.

Prekrasne cvetice jima privzdigujejo glavice naproti, na njih pa se lesketa jutranja rosa kakor dijamanti in najdražji biseri. Vsaka stvar kaže praznično lice, sluteča prihod nebeškega Deteta.

Dasi majhen in slaboten, je mili Jezušček vendar marljivo pomagal krušnemu očetu. Prinašal in odnašal je razne stvari, vse natanko po želji Jožefovi.

Od marljivega dela in pridnega tekanja so mu gorela ličeca; solnce pa je plavalo vedno više, in vročina je prodirala skozi gosto streho gozdnih dreves. Vroči pot je tekel božjemu Detetu kar curkoma po licu.

Pod vitko jelko je rasel hladen mah. Nanj leže nebeški otrok ves upehan od dela in vročine ter takoj trdno zaspi. Ptički ljubeznivo ščebetajo, in Jezuščku, ki sladko sanja, se zdi, da posluša angeljske zbore.

Vročina še vedno narasta. Zdaj pripogne jelka tanke vejice, združivši jih v gosto streho, da bi solnčni žarki ne vzbudili božjega Deteta.

Tudi breza bi rada postregla Stvarniku. Zatorej rahla zašumi z vejami, da je slišati, kakor bi pela mati pri zibelki spečemu detetu.

In mah je bil ves vesel, saj si ga je izbral Gospod in Stvarnik vseh stvari za počivališče. Le žal, da je minila ura veselja tako naglo. Jezušček se vzbudi. Tudi sv. Jožef dovrši delo.

Ko se odpravljata domov, se Vzveličar še enkrat ozre na vse stvari, ki so mu tako lepo postregle in ga okrepčale. Nebeški blagoslov podeli jelki, brezi, travi in mahu, na katerem je počival tako sladko.

»Pri jaslicah bodeš stala v sveti noči, krasno razsvetljena,« tako je govorilo božje Dete, blagoslavljaje jelko, »ker si me branila pekočih žarkov. A tebe, hladno in mehko mahovje, bodo devali v božične jaslice, ko se bode slavil spomin mojega rojstva. Ti pa, breza, ki si mi šumela tako lepe pesmi, boš krasila in hladila solnčna pota, po katerih bode hodil preveličasten izprevod.«

Zapisal Anton kosi.