Zakaj se je razsrdil stari Duralaga
| ← Trideset sužnjev išče junaka za dvoboj | Zakaj se je razsrdil stari Duralaga Tolovaj Mataj in druge zgodbe Fran Milčinski |
Kako se je godilo Mihajlu → |
| |||||||||||||||
Zakaj se je razsrdil stari Duralaga
Duralagič je zbral okrog sebe nesrečne sužnje. »Pomagaj vam Bog, bratje! Stopite z menoj, da se odpočijete in okrepčate pod našim krovom. Dolga bo pot od kršne meje preko širne zemlje v beli Borič. Danes tretji dan krenemo, da dospemo še v pravi čas.
Šli so skoz ravne mestne ulice, v sredi je stopal mladi Duralagič, za vajeti je vodil črnogrivega rjavca, pred njim, za njim, ob obeh straneh so se mu sukali sužnji, kakor tekajo piščeta okoli koklje. Veselo jih je pozdravljal po ulicah narod.
Zunaj mestnih vrat je ležalo širno zeleno polje, daleč onkraj polja pod brdom so se svetili beli dvori.
Duralagič je ustavil svoje zvesto krdelo in mu dejal: »Glejte, ondi naš dom, tjakaj boste uravnali svoje korake. Trudne so vam noge in počasne, jaz poletim naprej na svojem rjavcu, da vas sprejmem svoje goste.«
Zajahal je iskrega konja in ga pognal, da je zletel kakor ptica lastovica, že sta bila sužnjem izpred oči, že sta bila pred belimi dvori.
Konjar je bil uzrl mladega gospodarja in je hitel odpirat ležka vrata v ograjeno dvorišče, v skoku je pridirjal, na mah je obstal dobri rjaveč. Lahek je skočil Duralagič iz sedla, prijazno je potrepljal konja po svetlem vratu in ga izročil konjarju. Stopil je v hišo, v prostrano sobano.
Široka stolica ob steni je segala iz kota v kot, pregrnjena je bila z mehko pisano preprogo, na stolici je sedel stari Duralaga.
Leta so mu bila upognila pleča, bela brada mu je obrobljala lice, živo so mu gledale drobne oči. Za njim nad glavo je viselo svetlo orožje, spomin in ponos njegovih mlajših let. Prijazno je pozdravil sina: »Si zdrav in vesel, Meho, moj edinec?«
»Zdrav sem, sladki moj oče, vesel nisem,« je odgovoril sin.
»Kako da nisi?« se je zavzel oče. »Si li bil v mestu? Kaj počenja naša mladina? So li zdravi, mladi junaki?«
Povedal je mladi Meho: »V mestu sem bil, ali ne vprašuj me po naših mladih junakih! Sramota, kakšen smo doživeli čas! Kar sem videl danes, nikdar več ne bi hotel gledati. Boriški ban je na besedo izpustil trideset sužnjev, nesrečniki blodijo po naši širni zemlji, okove nosijo zapete čez rame in prsi, pismo kažejo boriškega bana in mu iščejo junaka za junaški dvoboj. Ako ga najdejo in se mu junak postavi, prosti bodo; ako ga ne najdejo, vrniti se morajo, v temnico in trpljenje.«
»Bog mu plača nasilje!« je viknil stari mož.
»Že četrti teden jih nosi pot po plemeniti naši zemlji, pismo se jim že trga, ko ga kažejo od mesta do mesta, od grada do grada, iščoč junaka. Zadnji up jih je prignal med nas na kršno mejo. Vse, kar nosi orožje, je bilo zbrano pred božjim hramom in glavar je bral pismo. Ali čuješ, oče, ni eden od naših mladih junakov se ni odzval pismu! Da si videl, oče moj, kako so zave-kali bedni sužnji! Tudi mene so zalile solze!«
Stari Duralaga je gledal sina, širile so se mu oči, skočil je na noge in zavpil: »Poberi se mi od hiše, pasji sin! Da si moje dete, ti bi bil sprejel pismo, in da te čaka smrt! Zakaj ga nisi sprejel, da ga prineseš vsaj meni? Jaz starec bi šel v Borič, jaz starec se postavil banu na borisče.
Ozrl se je, s stene je popadel sabljo in jo potegnil. Zbežal je sin Meho, za njim je planil oče: »Stoj mi, sin! Ako uideš moji roki, ne uideš moji kletvi!«
Tedaj pa so dospeli sužnji, videli so in se ustrašili. Zastavili so staremu Duralagi pot. »Nikar, aga, ako poznaš Boga! Nikar ne ubijaj sina, junaka, našega rešitelja! Tisoč jih je bilo zbranih,
on edini je sprejel pismo boriškega bana in junaški dvoboj z banom, da bomo prosti nesrečni sužnji.«
Stari Duralaga je čul te besede, pa so se mu zasmejale oči. »Dobro, sinko, tako velja! Zdaj vem, da imam sina, ki varuje čast svojega očeta. Vrni se, da pozdraviš goste in jim postrežeš!«
Smejoč se je prišel Meho izza vogala, poljubil je očeta, pozdravil je goste in jih peljal v hišo.
Dve noči so tukaj nočevali, odpočili so se in okrepčali. Tretje jutro so se odpravili na pot, vsak suženj je dobil podse čilega konja. Pridružil se jim je sivi glavar s tristo spremljevalci, vkup so krenili od kršne meje preko širne zemlje na beli Borič.