Luna (Jožef Žemlja)

Sonet. Luna.
Zbirka Krajnska čbelica (1848).
Jožef Žemlja.
Samôta.
Viri: Digitalna zbirka Mestne knjižnice Kranj
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ak sonca luč za goro skrita
Od svoj'ga vnéma nebes svita,
Se lepšiga komu kaj zdí,
Ko vidit' lune pomlajêne
Svitleji žare oživljêne,
Ko zemlja in nebo temní?

Sercé na svetu je ledéno,
Ki ne puhtelo bi ognjéno,
Ak se okó ozrè okrog,
In na temneč'ga loku néba,
V gaseči žerijavci Féba
Srebérni mlaja spazi rog?

Ja, pomlajênje, luna! tvoje
Blogrene mlade léta moje,
Sladkost njih kliče mi v spomín,
Ki, kakor maverca ustavi
Nalive po neba širjavi,
Pozabit' da tròp bolečín.

Ak žar tvoj pride v ječe kote,
Kjer stiskajo okove s'rote,
V prostósti misli se jetnik;
Okó omamljen vzdigne trudno,
Bliziš' mu upanje priljudno,
Rev svojih vidi bliz mejnik.

In vi! ki ste od zmot slepjêni,
U goste brezno tmè vtopljêni,
Svit vam Selene nauk da:
Um, glavo, pamet prevedríte,
V ljudí se nove prerodíte,
Kot mlada luč na nebu ta!