Ob vrnitvi (Anton Medved)
← Azma | Ob vrnitvi (Anton Medved) Pesmi 1 Anton Medved |
Vzori → |
|
»Minila je vojna, prišel sem domu;
bodite pozdravljeni, stariši mili!«
»Prišel si domu — a nimaš miru.
Kam precej od naju korak te sili?«
»O stariši moji, saj veste lahko:
Iz bojnega vleče me plesa
tja doli, tja doli,
kjer rože cveto,
ropočejo mlinska kolesa!
Tako se mi zdi, da čujem nje glas,
ki tožno in sladko obenem me vabi:
O pridi, o pridi že k meni v vas,
nikar me, ljube verne, ne zabi!
Kako te čakam, željno, težko!
Iz bojnega vrni se plesa
sem doli, sem doli,
kjer rože cveto,
ropočejo mlinska kolesa!«
»Sin najin, gorje! Pozabi je ti!
In najina vest te smrtno ne rani!
Umrl je mlinar in njega hči — —
pod zemljo spi ob očetovi strani.
Njo, ki si jo ljubil tako srčno,
zastira že črna zavesa
tam doli, tam doli,
kjer rože cveto,
počivajo mlinska kolesa . . . «
»Nikdar, nikdar! Kako zadušim
spomin na njo, kraljico spomina?
Pustite me, stariši, da pohitim
do mlina in h grobu dalje od mlina.
Na grob zasadim naj cvetje novó,
kropim je le z roso očesa
tam doli, tam doli,
kjer rože sahnó,
počivajo mlinska kolesa . . . «