Od lepe Vide

← An den Herrn k. k. Appellationsrat Anton Tschopp

Od lepe Vide
Prepesnitve ljudskih pesmi
France Prešeren

Viri:	ff.uni-lj.si
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Lepa Vida je pri morju stala,
tam na prodi si plenice prala,
črn zamor’c po sivem morju pride,
barko vstavi, praša Lepe Vide:
»Zákaj, Vida! nisi tak’ rdeča,
tak’ rdeča nisi, tak’ cveteča,
kakor ti si prve leta bila?«

Vida Lepa je odgovorila:
»Kak’ rdeča b’la bi in cveteča,
ker zadela mene je nesreča;
oh, doma je bolno moje dete,
poslušala sem neumne svete,
omožila sem se, starca vzela,
malokdaj sem s’rotica vesela,
bolno dete ves dan prejokuje,
celo dolgo noč mož prekašljuje!«

Črn zamor’c ji reče ino pravi:
»Če domá jim dobro ni, žerjavi
se čez morja vzdignejo, ti z mano
pojdi srčno si ozdravit rano.
Kaj ti pravim, pote, Vida zala,
je kraljica španska me poslala,
ji dojiti mladega kraljiča,
sinka njen’ga, mlad’ga cesariča.
Ga dojila boš ino zibala,

pest’vala, mu post’ljo postiljala,
da zaspi, mu pesmi lepe pela,
huj’ga dela tam ne boš imela.«

V barko Lepa Vida je stopila;
al’ ko sta od kraja odtegnila,
ko je barka že po morju tekla,
se zjokala Vida je in rekla:
»Oh! sirota vboga, kaj sem st’rila,
oh! komú sem jaz doma pustila
dete moje, sinka nebogljen’ga,
moža moj’ga z leti obložen’ga!« —

Ko pretekle so b’le tri nedelje,
jo h kraljici črn’ zamor’c pripelje. —
Zgodaj Lepa Vida je ustala,
tam pri oknu sonce je čakala,
potolažit’ žalost nezrečeno
poprašala sonce je rumeno:
»Sonce, žarki sonca, vi povete,
kaj moj sinek dela, bolno dete?«
»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?
Včeraj svečo rev’ci so držali,
in tvoj stari mož je šel od hiše,
se po morju vozi, tebe iše,
tebe iše in se grozno joka,
od bridkosti njemu srce poka.« —

Ko na véčer pride luna bleda,
Lepa Vida spet pri oknu gleda,
da b’ srčno žalost ohladila,
bledo luno je ogovorila:
»Luna, žarki lune, vi povete,
kaj moj sinek dela, bolno dete!« —
»Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali,
dan’s so vbogo s’roto pokopali,
ino oča tvoj je šel od hiše,
se po morju vozi, tebe iše,
tebe iše, se po tebi joka,
od bridkosti njemu srce poka.« —

Vida Lepa se zajoka huje,
k nji kraljica pride, jo sprašuje:
»Kaj se tebi, Vida, je zgodilo,
da tak silno jokaš in tak’ milo?« —
Je kraljici rekla Vida zala:
»Kak bi s’rota vboga ne jokala,
ko pri oknu zlato sem posodo
pomivala, mi je padla v vodo,
je iz okna padla mi visoc’ga
kup’ca zlata v dno morjá globoc’ga.« —
Jo tolaži, reče ji kraljica:
»Jenjaj jokat’ in močiti lica!
Drugo kup’co zlato bom kupila,
te pri kralju bom izgovorila.

Id’, kraljiča doji moj’ga sina,
da te mine tvoja bolečina.« —
Res kraljica kup’co je kupila,
res pri kralju jo je ’zgovorila;
Vida vsak dan je pri oknu stala,
se po sinku, oču, mož’ jokala. —