Predloga:Izbrano besedilo/februar 2009

Violina, beneška pripovedka.

Valentin Bidac je že mlad odšel po svetu s svojo violino. Tako lepo je nanjo igral, da se je glas violine zlival naravnost v srce vsakega človeka. Njegova glasba je žalostne spravila v smeh in vesele ganila do solz. Glas o njegovi umetnosti je šel širom po svetu, do grofov in grofic, do kraljev in kraljic, do škofov in kardinalov, do cesarjev in cesaric: po svetu hodi mož, ki zna s svojo violino ustvarjati glasbo, ob kateri šepavci skačejo in bolniki plešejo. Tako so Valentina Bidaca vabili v kraljevske palače, da je razveseljeval kraljice in da so ob njegovih zvokih princeske zaplesale. Njegovo ime se je širilo po mestih in vaseh vse Evrope, ni mu manjkalo denarja in tudi ne sreče.

Leta so minevala in Valentin se je utrudil dolgega popotovanja po svetu; odločil se je za vrnitev v domače kraje, da se odpočije v svoji rodni vasici v Sovodenjski dolini. To je bila vas Polava, skrita med orehi ob Reki, ki bistra teče proti Aborni.

Dolgo potovanje je bilo za njim; ko je prispel do Blažina, se je že mračilo... berite naprej...