Svarjenje (France Prešeren)
← Od Rošlina in Verjankota | Svarjenje Prepesnitve ljudskih pesmi France Prešeren |
Soldaška (prva) → |
|
Stojí, stojí tam lipica,
pod lipo hladna senčica,
pod lipo miza kamnata,
na štiri vogle rezana.
Stolóv dvanajst okrog stojí,
na njih sedé fantje mladí.
Vsak ima svojo kupico,
vsak ima svojo ljubico,
naliva vince si sladkó,
veselo ga popiva z njo.
Še prileti tje tičica,
predrobna tica šinkovka,
usede se na lipico,
zapoje tako pesmico:
»Devičice! noričice,
če fantom vse verjamete!
Zvečer obeta prstan zlat,
zvečer obeta lepi grad;
al’ zjutrej črne kajže ni.
Lažniki, oj, ste, fantje vi!«
»O, tiho! tiho! tičica,
predrobna tica šinkovka;
fantíči bomo ujeli te,
pop’lili tebi perje vse.«
»Če perje mi populite,
življenja mi ne vzamete,
mi perjiče spet zraslo bo;
v zeleno poletim goró
in tamkej bom prepevala,
bom v zelen travnik gledala:
zibale bote sinčeke,
neporočene matere!
Dojile bote sinke vé,
točile pregrenke solzé
po d’vištvu, ki ga več ne bo,
če vam ga fantje odvzamó.
Verjeti druj’ga jim nikar,
ko: Bog pomagaj, Bog obvar’!«