Vaje 1

Vaje, 1. letnik Simon Jenko

Spisano:	19. stoletje
Viri:	Kazalo:Jenko Vaje 1.djvu
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Besedilo itd.

Odesa

Odesa.

VAJE.

V. Bril	V. Mandelc
Fr. Erjavec	V. Zarnik
S. Jenko	I. Tušek

VAJE

Naše dela.

To je de poslopja Slovencom je treba,
Pa sekati kamnja nam manjka močí;
Pomagati zna si, kdor puhla ni baba,
Modrosti nevedne sosede učí.
Rezlaje napravlja si brune lesene,
Napravlja nam z njimi posloplje lepo;
Terpele scer večno ne bódejo stene,
Pa saj tud'on vekomaj živel ne bo. -
De lê med igračo kaj deščic imamo,
Mar malo nam zanje je, ko doigramo.

Jenko.

Katarina.

(Novela.)

Bilo je leta 1809, ob času francoskih vojska in v naši domačii je bil zmiraj velik hrup, ker kmalo so imeli polno belosuknježev, kmalo so pa spet višnjevi iz daljne Francije privreli. Ravno zdaj je spet cesar Napoleon z novo vojsko nad Austrijance prihrumel. V vasi R... na Dolenskim so se pri učitelju, ali prav za prav pri "šolmaštru" navadno pa pri županu možaki pa tudi fantje zbirali in pri poličku vina (vol še takrat ni bil prav navaden) so politikarili, posebno pa so se ob nedeljah dolgo pomudili. Pri obeh so viseli po izbinih stenah zemljovidi, posebno pa kraji, ktere je tedanja vojska utikala, na mizi pa je ležal pri učitelju Ljubljanski "Telegraf" pri županu pa so se razprostrirale "Agramer Zeitung" (Novic še takrat ni bilo). V vsi fari sta samo tadva enmalo nemško tolkla in gospod fajmošter so precej dobro razumeli.

Zbrala se je precej velika množica vašanskih politikarjev v soboto zvečer pri učitelju, posebno precej mladenčev, ker imel je tudi učitelj preljubo 18 let staro hčerko. Samo to hčer mu je zapustila pred tremi leti umerla žena. Imela je zala hčerka belorudeče lice, černe oči in rujavo černkaste lasé, bila je nar izverstneji lepota vse vasi. Bila je več časa v Ljubljanskem samostanu, kjer se je prav dobro v branji in pisanji in v nemščini izurila. Tudi je že precej dobro francosko in laško čitala, kar je bilo zelo potrebno in kar učenost zadene, ni mankalo dosti, da bi ne bila svojiga očeta prekosila, - bila je izobražena, kot ne kmalo kaka mestna gospodična.

Nocoj jim je ravno učitelj razkladal po novem "Telegrafu" bitvi pri Aspern in Eslingen in pripovedoval, da so zdaj vender enkrat Francoza otepli. Vsi so bili veseli in terčili s kozarci na zdravje cesarja Franca; eden zmed njih pa vstane in pravi: "Kaj se veselite, kaj ni bolje in prijetneje, če Francozi pridejo, kaj smo imeli vender takrat denarja, zdaj pa ni cvenka slišati in druziga ni, kakor ta papir. In kako so Francozi priljudni bili, nobenemu niso nič žaliga storili, ti hudičevi cesarski odertniki nas bojo še iz kože djali, zdaj so jih po seli toliko v Ljubljano gnali terdnjavo okopavat, pa menim de vse skup ne bo veliko teknilo." "Prav imaš", mu reče njegov sosed Aleš, "pa je le vender bolje, če smo pod pravim cesarjem, vidiš je le vse drugač" in se oberne k zraven sedečimu zamišljenimu (cesarju) županu: "Oča, kaj pa vi pravite od tih, ki so šli v Ljubljano, terdnjavo okopavat, mislim de jih ne bo več nazaj."

"Ne vem, kako bo", pravi župan "ravno sedaj zvem, da iz Laškega strašno zlo Francozje vrejo in da so pred ko ne že v Ljubljani."

Ko so se tako od politike menili, sta na strani županov Janez, ki je v Novem mestu tri klase izdelal, in lepo zraščen mladeneč postal, in Katarina in se po nemško pogovarjala in druge šale vganjala, kar je bilo obema županu in učitelju zelo všeč, ker zdavnaj sta že mislila in želela svoji hiši v bližnjo zvezo spraviti. Katarina je bila scer Janezu zmiram dobra, se je rada z njim pomenkvala in tudi šalila, ali praviga znotranjiga nagnjenja do njega vender ni občutila, čeravno jo je Janez iz serca rad imel, ali prav za prav na vso moč ljubil.

Bil je tudi zad učiteljevo hišo lep vert, od kteriga so se na desno zeleni nogradi razprostirali, na levo spod se je pa Sava na podnožji štirskih hribov vila, podobna srebernimu traku. Zraven verta pod skalo izviral je čisti studenček, ki se je potem v vert stekal in naredil mično jezerce. Okoli njega so bile polne hruške in jabelka pa tudi košate lipe nasajene, pod so bile snažne klopice z nježnimi ograjami, in to bil je kraj, kamor je Katarina v vročem poletji nar raji zahajala, šivaje, ali pa v kakšne bukve zamišljena in gospod učitelj z županom, kot prava prijatla, sta velikrat raje svoje časnike tukaj premetavala, sede pri potočku, kakor de bi se bila v vroči sobi parila. Tudi necoj je prišla Katarina, ko se je družba razšla, na staro klopico se počit. Drugo jutro bila je nedelja in poskusila je novo pesem, ktero se je dans popoldan naučila, popoldne pa časa ni imela, ponavljati je in zdaj sama krepki glas zažene in prav dobro ji je tekla. Mislila si je, saj kranjske pesmi le veliko lepše done, ko marsikterega druziga jezika. Brala je tudi po dnevi čudno nemško povest in ko je zdaj na drugim kraji Save stermeče gledala razvaline starega grada, ktere je ravno mesec s svojo bledo svitlobo na pol obsijal na pol pa še v tamni senci pustil, so ji stopile vse podobe in vsi prigodki njene povesti živo pred oči. Zdelo se ji je, da sove vpijejo, in da čez Savo peljata se dva velika moža, kakor je brala. Strah in groza jo obideta in z naglim korakom je stopala proti spavnici, glavo polno čudnih načertov, kteri so se, ko je zaspala v spanje spremenili. Pri vsem tem pa vendar cel čas na Županovega ni nič mislila, čeravno se je njemu vso noč sanjalo od njene prilične postave in njeniga priljudniga obličja. Drugi dan je bilo ravno pol dvanajstih- ko se je množica po dokončani veliki maši iz cerkve vsula, to je žene in možje, ker fantje so že pred zvunaj vogle podpirali, v kljub de so jih fajmošterje tolikokrat kregali in že tudi s palico nagnali. Županovemu Janezu reče Jenekov Matija, "kaj čedno nevesto boš dobil, dans se je z novo pesmijo prav mično odrezala." Ko so se tako pogovarjali, zagleda jo postavo velicega moža palico v roki in torbico čez ramo, ki jo je med nogradi proti cerkvi naglo mahal. Bil je veliki Boštjan, ki je že dolgo službo čednika za vso faro opravljal, pred 14 dnemi pa je bil z mnozimi drugimi v Ljubljano gnan pri terdnjavi okope popravljat. Vsi so se nanj obernili in na enkrat je bil obdan od ljudi, ker vsak bi bil rad zvedil, kako se mu je kaj godilo. Na zadnje še fajmojšter z županom in učiteljem pristopijo, kterim se je vsak omaknil. Poprašali so ga, kako se mu je izšlo in začne jim pripovedovati, de so zmiram naprej pridno okope delali, včeraj pa, to je v saboto zgodaj, pride častnik in jim reče, de naj vsak teče, kamor hoče in more, de je vse zgubljeno in de v dveh ali treh urah bojo je pertrobili francoski uzarji in tako smo krampe in lopate preč zadrevili in stekli na vse kraje. Jest sim 2 uri neprenehoma tekel, de se nisim prav nič ozerl, potlej sim se pa en malo opočil, tam zraven na eno smreko zlezil in počakal, de bi bil kakšne memogredoče Francoze vidil. Res jih primaha ena četa in eden je imel strašne berke in zelo mi je že predla, djal sim sam pri sebi, če me kdo zagleda na enkrat bo po

(po) meni, potlej so se vender srečno naprej klatili in jest ročno smuknem doli in jo derknem* proti domu." "No, no, ker se ti je tako hudo godilo in dobro vem, de si že precej žejn, rečejo župan, boš pa z mano stopil, de ti ga dam en poliček, de se enmalo oddahneš." Med tem so pa jeli solnčni žarki kaj zlo perpekati in glas iz stolpa je naznanil, de je že poldne. Vsi se naglo odkrijejo in pokrižajo, in vsak se verne proti svojimu domu, in na enkrat je bil ves prostor pred cerkvijo prazen.

Kerst pri Savici.

Če imamo presojevati pesnišk izdelek, moramo nar prej zreti na njegov predmet, to se pravi preiskati moramo, ktera vodilna misel v ti pesmi leži. Predmet Kersta pri Savici je vsegamogočna ljubezin do boga in njegovih nebes, po tem pa sila naravne spolske ljubezni pri mladih nespridenih sercih. Ljubezen pa nam tukaj ne pomeni strasti in poželjivosti človeške, kakor tudi ni v ravno tistim pomenu, kakor jo kristjani mislimo. Nam namreč je ljubezen do Boga z ljubeznijo do bližnjega v oski zvezi, kdor boga ljubi, ljubi tudi bližnjega in ta keršanska ljubezen obseže vse ljudi, mlade in stare, lepe in gerde, prijatle in sovražnike. Med Čertomirom in Bogomilo je čista nebeška spolska ljubezen, sklenjena z željo, kdaj eden druziga biti v dveh telesih in eno dušo. Ker sta pagana, tudi kristjanske ljubezni pri njima iskati ne smemo; tode naravna ljubezen v svoji izvirni in neoskrunjeni diki nam kaj bolj dopade: Lepo nje pričetek pevec popisuje:

O blagor, blagor Čertomir! ti vneta
Je deklica od tvojega pogleda,
Kak od zamaknjenja je vsa prevzeta
Kak gleda v tla, kak trese se beseda!
Ko zarija, ki jasen dan obeta,
Zarumeni podoba njena bleda,
In v tvoji roki roka nje zastane,
Zaderžana je od moči neznane:

Ginljiv je tudi popis ločitve:

Kak težka britka ura je slovesa

Stoje po licih jima kaplje vroče,
Objeta sta, ko bi bila telesa
Eniga, spustiti žnabel žnabla noče.

To ljubezen je zmagala pri Bogomili luč kerščanske vere; ta ji razklene vse vezi, ktere so jo na Čertomira vezale, de postane kristjana in obljubi Jezusu biti nevesta.

Nobena me ne bo premagala sila
Bila de svojemu sveta Mesiju
Nebeškimu bi ženinu nezvesta
Nikdar ne morem tvoja bit' nevesta.

Sije nam naproti nebeška ljubezen Bogomilina, ki opustila je sladnost posvetna, da sebe in ljubega večno osreči in večno žnjim se izedini:

De bi od smerti rešil se nesrečne,
In tamkej mili Bog v nebeškim raji
Zamenoj te, dragi, sklenil čase večne,
Pustila vnemar sim želje nar slaji,
Pustila vnemar dni na svetu srečne
Sim odpovedala se zvezi naji.

Ali v sledečih versih, v kterih mu Bogomila večne svoje čiste ljubezni naznanja:

Gorela v čistim, večnim bo plemeni

Zdaj, in ko mi odpade trupla peza;
V zakoni vender brani sad mi njeni
Uživati z Bogom terdniši zaveza.

Sedaj pa kaže nam goreči pevec tudi silovito moč naravne ljubezni pri Čertomiru, ktera mu je enkrat življenje rešila, ko je premagan sam pri Bohinskim jezeru na svoj meč naslonjen stal.

Z očmi valov globoki brezen meri,
Strašne mu misli rojijo po glavi
Življenje misli vzeti si v slepi veri;
Al nekaj mu prederzno roko vstavi --
Bila je lepa, Bogomila, tvoja
Podoba, ki speljala ga je z boja.

Zemagan od sladkih ali vender terdih besedi svoje blage Bogomile vero svojih dedov zapusti, ne toliko zavolj prepričanja ali terde vere, ampak iz ljubezni do Bogomile, ki mu je čez vse, in postane mašnik.

Ne branim se je vere Bogomile
- - - -
Ak sklene me steboj kerst Bogomila!
Kdaj bo zakona zveza me sklenila?

Torej je vodilni v tej pesmenii: bor med božjo (božjo) in spolsko ljubeznijo, kteri bor se, ker je pisatelj kristjan bil in svoje pesmi o času tesni cenzuri izdal, z zmago božje ljubezni ginljivo konča. Da je bor ljubezni tukaj tej pesmi predmet in ne bor paganstva zoper kerščanstvo sploh, nam je priča Prešern sam, ki nam je predmet svojih poezij, v onem sonetu takole naznanja:

Očetov naših imenitne dela
— — — — — — — — —
Vam bo Homerov naših pesem pela.
Preslabe peti boje nam sloveče,
Pojo Kranjic lepoto moje strune. —

Po predmetu še le pride na versto presojevanje oblike, v ktero je pesnik svoj uzor ali predmet zavil. In tukaj ne gledamo toliko na slovniške oblike ali zmote, ker marsikterimu pesniku slovnica ni kaj sveta, ker se ne derži pregovora: »Juramus in verba magistri.« Ampak vstvari si sam svoj jezik, pesniški jezik imenovan, ki se močno od prozaičniga loči. Vajeni pesnik se skaže z izbero in rabo tacih besedi, stavkov in izrekal, kteri v narodnim duhu žive ali pa so iz njega posnete. Torej le ne pevca prehitro soditi in natolcevati, ker je morde to, kar se tesnoglavnimu slovničarju zmota zdi krasoslovcu ali pesniku samemu lepota, in gotovo je ni brez vzroka zapisal. Tako nekteri grajajo v Prešernovim sonetu:

Verh solnca sije solncov cela čeda ...

rodionik množni »solncov« ker bi se prav za prav po slovnici solnc glasiti moral. Tode solnce je tukaj pesniku živo bitstvo, ki mu za lepoto svoje ljube zgled nar veči krasote da. Vnanja oblika torej obseže umetno izbero pripravnik besed, ali celih stavkov, ali pa vpletenih podob in prilik. Te so predmetu, kar je meso in koža kostem, kar perje in cvetje deblu, in nar lepši predmet nas ne bo mikal, če nima krasne obleke, kakor enkrat sveta Marija ni hotla uslišati, molitve in vsakdanjih prošenj eniga grešnika in mu, kakor legenda pravi, rekla, da njegove iz omadežvane duše izvirajoče molitve so ji toliko malo prijetne, kar žlahna in sladka jed v smerdljivi in razbiti čepinji lačnimu človeku. Kar vnanjo obliko zadene, nima Prešern kogar, ki bi se mu primeriti mogel.

Lastna mu je raba: boj biti:

Valjhun sin Kajtimara, boj kervavi
Že dolgo bije ....

Ali na drugim mestu:

In šel je boj bojvat brez upa zmage.

Sicer ta raba ni narodi nenavadna, saj vsak pravi zid zidati, steljo nastljati i.t.d. to de ne pri tej besedi. Pesniku pa je prepuščeno in dano posneti po svoje stik besedi, kteri se v narodu najde. Živahen, verl in krepak nam je Prešern v svojih prilikah in slikah, lepa je prilika med silovitostjo hudournikovo in Valjhunovo, s ktero je ta pagane obsul:

Ko se neurnik o povodnji vlije,
Iz hriba stermega v doline plane,
Z derečimi valovami ovije,
Kar se mu zoperstavi, se ne ogane,
In ne počije pred, da jez omaga:
Tak' verže se Valjhun na nekristjane.

Očitno nam predočuje število padlih Slovencov rekoč:

Ko zor zasije na mrličev trope,
Leže, k' ob ajde žetvi, al' pšenice
Po njivah tam leže snopovja kope.

In neprehvaljen je popis Bleda, kteri je že tolikrat naveden, tako mnogim pesmam predmet bil, kterega ne bomo pozabili:

Tje na otok z valovami obdani

V današnjih dnevih božjo pot Marije;
V dnu zad stoje snežnikov velikani,
Polja, ki spred se sprosti lepotije.
Ti kaže bléški grad na levi strani,
Na desni griček se za gričkom skrije. ...

Še bolj plastičen je pa popis Bogomile, ko se za Čertomira v veži Boginje Žive vname, navedli smo ga že. Krepke so tudi verste, v kterih ga nam od Harpij in goljufne sreče pobitega kaže:

Al jezero, ki na njega pokrajni
Stojiš, ni Čertomir podoba tvoja? —
To noč je jenjal vojske šum vunajni,
Potihnil ti vihar ni v persih boja;
Le hujši se je zbudil červ nekdajni. –

Ali na drugem mestu:

Premagan pri Bohinjskim sam jezeri
Stoji naslonjen na svoj meč kervavi,
Z očmi valov globoki brezin meri,
Strašne mu misli rojijo po glavi. ...

Opomniti je tudi, de Prešern, kakor postavim Schiller v enih svojih besedah, pri tej pesmenci ni od konca začel nam spisovati, kako sta se Čertomir in Bogomila zaljubila, ampak šel je, kakor Rimljan pravi kaj »in medium rem« in kar se je pred zgodilo potem še le pripoveduje. To je tukaj velik kinč vnanje oblike. Tako najdemo le v Kerstu pri Savici neizbrojno lepot, skorej vsaka beseda nam naznanja vrednost našega pesnika, tode naši učeni ga ni kaj prav ceniti ne znajo.

Še se mora omeniti, de Prešern velikrat stavke vplete, ki imajo občno in gotovo veljavo, postavim:

Nar več sveta otrokom sliši Slave ...

in ktera beseda bi pri ogovoru Slovana bolj k kreposti vzgajala, kakor ta! čeravno merzli slovničarji terdijo, de svet nima ušes, da toraj slišati ne more. —

Ravno take veljavnosti je stavek, ki je pregovor narodni:

Le ptujcam sreče svit se v Kranji žari ...

kar latinec kratko in ravno tako dobro pove:

Propheta in patria nihil.

Žilštanj. Spisal I. Tušek.

Kjer stermo skalovje s sivimi glavami v nebo šterli, kjer med robovjem in grobljami le redko kaka bilka raste; tam za druge rastline potrebne mokrote ni, za živali ne postaje; pa drugi gostovi prebivajo v tacih puščavah, stari gadje namreč, ki tukaj »žilštanj« svoje nar imenitniši delo delajo. Vpehajo se pa tako, de so vsi penasti. Pa gorje človeku, ki bi dražiti jih se prederznil: gotovo bi do smerti opikan koj umerl, ker niso bili še tako razkačeni kakor so zdaj.

»Žilštanj« ki ga narede je pa tako čudna reč, de nobeden kaj gotovega od njega povedati ne ve. Pravijo, de je steklenim kroglicam raznih barv podoben, ki so skup zlite.

Tisti, kterimu je dano tako srečnimu biti, de ga dobi, ima vsega tistega obilno, v kogar ga dene. Če ga v žito položi, se mu žitnica nikoli izpraznila ne bo; če ga z denarji v trski prime, mu bo zmiraj polna mošnica; če ga deklica z golo roko prime, jo bo Bog z obilo otrok blagoslovil. Kdor ga pa dobiti želi — in kdo bi tega ne želil — naj slamnato kolo splete, s tekočo smolo polije in zažgavši ga, čez pridne gade potaka. Gotovo se bodo vsi v rože zviti za gorečem kolesom spustili, le eden bo ostal, zaklad varovaje. Tega naj vbije in žilštanj gotova pomoč zoper revšino, bo v njegovih rokah.

V spomin Bizjaka (spisal T. Mandelc.)

V bukvah si iskal si učenosti
Pa na sredi pota ti povelje
  Večniga obstati zapové.
Tamkej v nebeški velikosti
Se spolnile vse so tvoje žêlje,
  Tam, kjer glasi angelov doné.

Bukve večnosti so ti odperte,
Vidiš zemlje tek in zvezdic pota
  In na zemlji revne nad stvari.
Vse skerbi v sercu so zaterte,
Vzeta je od tebe svaka zmota
  Večni Bog resnic te sam uči.

Oh predragi iz nebeškiga raja

V mater, brate in sošolce svoje
  Oberni premilo ti okó?
Saj tud' nam ločenja čas prihaja.
Kmalo pridemo v naročje tvoje,
  Kmalo 'z nas le pest pepela bo.

Ljubljana.

(sp. Jenko)

Ravno je nekdo pri nebeških vratih pozvonil, i hitro je Gabriel pertekel, da vidi, kdo da pride. Vidi da je Ljubljančan, hiti tedaj Bogu povedat, da en kosmat Ljubljančan zunej stoji, i bi rad pred sodni stol stopil.

Naj pride, reče Bog, in ročnama se vrata odpro, pred visokim stolam pa stoji gizdelin, ki mu visoki zajci lice strižejo. ˝Kako si se poslužil dni, ki sim ti jih odmeril?˝ Vpraša Bog ˝Niks krajneriš nur deutsch.˝ reče bradač. Nur deutsch reče Bog, iz Ljubljane pride; Gabriel Ljubljančani več Slovenskiga ne razumé, boš mogel iti i Ljubljano iz slovenskih krajev med nemške mesta zapisati.˝ Komaj to izgovori, kar spet nekdo zažvenklja, i kmalo Gabriel druziga Ljubljančana pred Boga pripelje. ˝Wie bereitest du dich ... Niks tajč, reče ta, jaz le krajnsko zastopim.˝ Koj, ko Bog sodbo odpravi, z enim namreč po nemško, z drugim pa po slovensko stopi Gabriel prednj i popraša, kaj z Ljubljano. ˝Za zdaj jo že še morava pustiti, kjer je, saj vidiš, da pri taki meščanci ni mogoče soditi, bova vidila, čez nekaj časa, če se bojo ponemčeni spreobernili, ali se bojo tudi ti Slovenci ponemčili, i po tem bova odločila, kje naj stoji bela Ljubljana.˝

Odesa.

(sp. F. Erjavec)

Ime Odesa nas spomni na visoke bregove černega morja, ktero s svojimi valovi obdaja zibel človeškiga naroda, selišča pervo znanih narodov in kraj naše nar starše zgodovine. Dolgo dolgo časa so bili ti kraji skoraj pozabljeni. Ko je prišla čast, slava in omika Grekov, ki so tukaj mesta zidali in deržave snovali, ko je padlo obnemagano izhodno rimsko carstvo pod divjo silo polomesca, se je razprosterla čez te kraje noč turškega barbarstva. Še le car Peter Veliki je s svojim bistrim umom spoznal imenitnost in ceno teh dežel in v svojih načertih za velikost in povzdigo Rusije jim je odkazal njih prihodno osodo. Jih turški oblasti iztergati je bilo vedno prizadevanje rusovskih carov bilo in skriti vzrok vsih vojská. Vsi dobro poznamo vspeh tega prizadevanja. Veliko je že pridobljenega in spet vodi Rusia nebrojne čete na bojišča, se še ostalega polastiti. Že ima Rus poglavitno moč na černem morji in ker se je car prederznil to morje rusovsko imenovati, ste poslale Francia in Anglia svoje orjaški brodovji. Že pogled na zemljovid pokaže veliko važnost tih deželá. Velike reke jih preskerbijo z vodo in jim zlajšajo kupčijo po širokem svetu. Donava, kraljica europejskih rek veže kupčijo z novim svetom. Dnjestr, Berg, Dnjepr z vodotoki z Nevo in Dino sklenjeni vežejo černo morje z baltiškim in posredjejo izmeno pridelkov dalnih dežel, ktere te reke ločijo. Na drugi strani je pa Volga obertniškimu duhu ljudi na mestu, kjer se po ovinku Donu bliza pokazati, kje da naj se kaspiško morje s černem baltiškem in atlanskem morjem sklene.

Odesa novo in krasno glavno mesto tega, kar si je Rusia pridobila, nam dostojno pokaže kaj pravo spoznanje ugodnih razmer in redna stvorna volja jih porabiti v kratkim času storiti zamore. Bilo je leta 1789, ko je rusovski admiral Ribas Turke iz primorja zapodil. Pomorje je bilo pa prazno in pušobno. Majhina stara terdnjavica je stala na mestu sedanje Odese, ktere namen je bil morske tolovaje krotiti, ki so po bliznjih bregovih razsajali. Ribas, ki je od poglavarstva povelje dobil pripravniga kraja za napravo luke, od kodar bi se blago južne Rusie izvozvalo, poiskati, je svetoval mesto, kjer je nekdaj gerško mesto Oedes stalo. Carinja Katarina je poterdila predlog in Ribasa v vsaki reči podpirala.

V spomladi 1793 so jeli zidati. Konec leta je stalo okoli 60 hiš, in svetilni stolp, eno semnišče zaloge in tudi staro luke so bili večidel posnažili. To je bil začetek tega tako krasnega mesta. Šest let pozneje je imela Odesa že 4200 prebivavcov. v 500 zidanih hišah 27 cerkvami za razne bogočastja. Že je bila Odesa teržišče vsih južnorusovskih pridelkov in 200 ladij je izvazvalo od tod žito v Carigrad. Car Aleksander, komaj prestol stopivši, si je na vsakovizo prizadeval zazvitje in povzdigo teh dezel pospešiti. Posebno je za Odeso skerbel, pri ti reči ga je pa tudi vojvoda Richelieu podpiral. Richelieu, ki se je 1803 kot veliki dezelni poglavar preselil v Odeso, je s svojo za vse blago in dobro gorečo dušo zedinil vse lastnosti, ktere v tem, kar vtemelitev novih selišč zadene praviga moža kinčajo.

Ta moz, ves nadušen za svoj poklic pustine v obdelane kraje spremeniti in dežele, kterih še ni nikoli plug razoral obljuditi, in jih v središča omikanosti in nravnanosti povzdigniti, je svojo nalogo s tako previdnostjo in stanovitnostjo doveršil, da se mu bodo vsi časi čudili. Bil je prijazen, priprost in varčen v lastnih potrebah, pa njegova radodarnost in dobrotljivost je bila brez konca in kraja. V vsem pravem in dobrem v premagovanji težavnosti je bil on vsim drugim izgled. Deželo ktero je z neograjeno možjo in oblastjo vladal. je storil v pribežališe vsem, ki so per ostajah in vojskah obožali, vsaka prebrisana glava in vsaka izurjena roka, ktera si ni mogla drugot pomagati, je našla pri njem gotovo zavetje podporo in pomoč. Njegova osebnost je vabila iz vsih krajev cele trope novih naselnikov in obertnija in rokodelstvo ste izkale pod očetovsko vlado varstva in teka.

Mlinarca

Zložil S. Jenko

Na vodi colniček,
V čolniču junak
Na Kranjskim ga ni, ki
Mu bil bi enak.

Ga mlinarca mlada
Zagleda iz lin
Navzeto si čuti
Serce bolečin.

Iz mlina po stezi
Tik vode hiti
Pogosto po vodi
Obrača oči.

Ko vidi mladeneč
Mlinarco lepo,
Sladko se nasmeja
Jo praša tako:

Oj mlinarca mlada
Kam tak mi hitiš
Oj mlinrca zala
Se mene bojiš?

Mladeneč nikakor
Jaz zdaj ne hitim
Se mladih i lepih
Ljudi ne bojim.

Le malo se sprehodit
Sim simkaj prišla
Kjer voda šumeče
Kjer veterc pihla.

O mlinarca mlada
Sprehajat' se tod
Je kraj pre samoten
Prepesknata pot.

Če bi ti mene
Ubogati tla
Tam v senci za verbo
Bi sedla oba.
                              
Tako je govoril,
Čolniček pripel,
In mlinarco mlado
Za roko prijel.
                         
Na pol se branila
Na pol je pa šla,
Kjer v strani za verbo
Je senca tamna.
                      
Je ura potekla
I druga za njo,
Že dan se je nagnil
Je solnce zašlo;

Ko mlinarca mlada
Domu se ravna,
Ko zali mladeneč
Po vod' odvesla.

Takole je mlinar
Poprašal ženo:
Uj kje si obleko
Zmečkala tako?

I kaj se je zgod'lo
Da černi lasje
Tako ti skuštrani
Po glavi leže.

Po vozki stezici
Sprehajat se šla
Kjer voda šumeče
Kjer veterc pihla.

Čez kamen sim padla
Na verbo gosto,
Lase in obleko
Je zmedla tako.

Zaklel se je mlinar
Takole je djal:
Stezo bom popravil
Bom verbo požgal;

Da moja se žena
Skuštrala ne bo
I več si obleke
Zmečkala tako.

Nekaj od zgodovine in šeg Lapljanov

(sp. Polše)

Veliko se je že pravdalo in pisarilo zastran Lapljanov, kje je njih pravo stanovanje bilo in kje je perva in prava domovina bila. Gotovega se ne more veliko reči. Od Fincov, svojih sosedov, ki na norveški strani pod različnim imenam Kvekov kmetujejo, jo čisto razločni. Vse ljudstva merzlega podnebja, kakor tudi planinske rastline, so si zelo enake, pa vender različnost v jeziku, šegi in celo v postavi povsod nahaja. Nikakor se misliti ne sme, da bi pastirji popačeni in zdivjani bili, ker je gotovo živinoreja stareji od kmetije. Če niso Samljani — tako namreč sebe zovejo, Lapljani se imenujejo le po neki ondašnji rastlini – izvirni rojaki v "Samilanda" (to je če niso tu iz zemlje izlezli), so tedaj v davnih časih sem perderli in vender je njihova postava okolišnam teh krajev prav permerjena. Dvomljivo je, ali so bili v starih časih sami svoji gospodje te dežele in se proti jugu bolj razprostirali. V poterjenje te misli, kažejo mertvaško Lapljanovo glavo, ki so jo v Šonskem močirji našli. Brez dvoma so se večkrat bojevali z močnimi, junaškimi prebivaoci južne strani. Vse basni in praolice polnočnih krajev popisujejo s čverstimi barvami velikane in pertlikovce, ktere v spominu imajo. Ko je bila vsa učenost le sv. pismu so izvirek Lapljanov od po vsem svetu raztropljenih židov izpeljevali. Ne morem povedati, od kod so Lapljani sedanje misli od stvarjenja sveta dobili. Po njihovih mislih se je to zgodilo. Jubmelj se je zavolj stvarjenja sveta s Perkeljnjem posvetoval. Jubmelj je hotel, da bi vse drevesa iz steržena, vse jezera iz mleka bile in da bi na vsaki rastlini jagode rastle. Ker je bil Perkelj nasprotnih misel, je sedanji svet na pol dober in na pol slab. Vesoljini potop je po tem vso deželo potopil. Jubmelj je pa ohranil sobrata (enega dečka in njegovo sestro), ter v vsako roko enega otroka vzel in ju na visoko goro "Passe-Ware" nesel. Ko so se vode ulegle, sta šla ljudi iskat. Vse je bilo prazno in trikrat sta se srečala. Dvakrat se srečaje se spoznata, tretjikrat sta bila že mož in žena in od nju izvira ves sedanji človeški rod. Ko enkrat perkelj razsaja in gromi, zleze en sin pod desko, drugi pa zunej ostane. Jubmelj premeni to desko v hišo in strahu pezdljivi sin je bil očak švedski. Neprestrašn sin je bil očak Lapljanov, ki pod milim nebom prebivajo.

Med obojima močema so tudi srednje bitja. Aja, Atja katerega tudi Tor in Tierni kličejo, je sin Perkeljnov in ene od njega goljfane človeške hčere. Zmiram jokajočega dečka Jubmelj vpraša, bi li raji z očetom ali z materjo šel? Ker Aja pervo izvoli, ga sam izkoji, ki otrok hudičev in izkojeneč božji hudobne duhove preganja. Njegovo orozje je mavrica ali božji stolček.

dalje sledi.

Iz življenja študenta.

(sp. T. Mandelc)

Prišle so vakance, preserčno zaželeni čas, ker ne le samo, de so me rešile dolgočasnih aoristnih lovov, so mi dale priložnost, ozreti se po daljnih krajih kranjske dežele in domovine. Podal sim se v obliki učitelja na grad, od čigar posestnikov slavna zgodovina krajnska govori in bo govorila dokler bo solnce izhajalo in razsvetlevalo livade slovenske. V majhni dolini stoji grad, na strani velike vasi. Proti izhodu obdajajo nizki hribi kamnito dolino, le na južnozahodni strani se zrejo v megleni daljavi sneznikov kopé. Pod gradom v daljni globočini se zvija Kulpa, tiho in močno teče njena zelena gorka voda, ki loči Krajnsko od Horvaškiga. Krasni je ta kraj to de divji; in kakor naglo se človek prestraši, ko zajde v to raju enako pušavo, tako naglo se tudi razveseli i privadi, in težko, težko je ločenje o de bi nubenimu tako težko ne bilo in britko kakor meni.

Pridši v grad pregledam poslopje, zalo okrajno, bele kranjice. Mikalo me je vse, ker bilo je zame novo, pa kmalo je en pogled vse druge prekosil. Bila je zala deva, pri osemnajstih letih, iz Prage doma in tudi tu na okancah. Rad bi popisal občutke, ki jih je vdihnila meni njena podoba! To prekrasno truplo, te bele roke, te lica belorudeče kot jabelčno cvetje, ti rumenorujavkasti lasi, ta divjimili ogenj njenih oči. I čez vse ta sladki glas iz njenih angelskih ust. I sim zdihnil, če je Rafaelova Madona lepši bila, kot rumena zora večerniga neba, lepši kot Kerubinov obličje, tej devi ni bila enaka. Skorej brez uma sim prišel v svojo izbo, terdo sim hodil gori i doli, pa občutki neznani so me gnali iz grada na zrak. Hitel sim na vert; tu sim mislil se mi bo glava zopet zvedrila. Pa komaj v vert stopim, čujem mili glas iz zelenega šotora doneti, bila je Ludmila, ki se po vertu je sprehajala. Nisim vedil v tem trenutku, al' hočem ležati, ali obstati; pa Ludmila me je zagledala, bežati ni bilo več časa. Terdno i vender trepeče se bližam in jo ogovorim. Oh kak se mi trese serce, kadar se spomnim teh pervih besed, ki jih je z mano govorila, teh pervih pogledov, ki so mi do živiga šli. Tode le malo sva pervi dan govorila, vender dosti, meni okus rajskega veselja podeliti. Prišel je čas kosila, oh kaka radost, Ludmilo bodem zopet gledal. I še več, ravno meni nasproti je sedela. Kolikokrat sim skrivno spod čela nanjo pogledal, kolikokrat sim na jedilo pozabil, i še le, ko sim druzih plošice prazne i svojo polno zagledal, sim se zbudil iz presladkih sanj. Tako je šlo dan za dnevom celi teden, vsaki dan sva bila v vertu skupej, i vsaki dan se mi je ljubeznjivši zdela. Zapazil sim v njenim obnašanji do mene nekako priserčnost i presunila me je radost nebeška. Tode gotovega nisim še vedil. Ako me ljubi! ta misel mi ni šla iz glave, vsaki pogled, vsako besedo, vsako stopinjo sim imel za znaminje ljubezni, i kak sem bil srečen o presrečen v tem ^tistem času!

Bilo je saboto popoldne. Jaz grem na vert, tode pred, kot po navadi. Tiho kot miška se bližam šotoru, v kterim me je po navadi pričakovala Ludmila: hotel sim jo namreč prehiteti, i skrivaj položiti na mizico šotora pismice, v kterim sim v kratkih besedah svojo gorečo ljubezin razložil, jo za nasprotno ljubezin prosil, in ji obup pred oči postavil. ak' me ne ljubi. — Pa glej, Ludmila je bila že v šotoru, globoko zamišljena je sedela pri mizi, i na rudeč papirček počasi pisala, i časih britko zdihnila. Tiho prilazim do nje. Pisala je pismice, i nagovor je bil (čudež, strašni čudež, de se nisim straha i veselja zgrudil): "Predragi Milko"! — Trepeče sim gledal skoz listje zelene hišice, pisala je tole:

"Ni še dolgo, Predragi, kar sva se pervikrat vidila, in vender, o ne zasmehuj me reve, vender je že serce moje v vročih žarkih za Te goreti začelo. Ljubim Te, Predragi, ljubim Te bolj kot človek ljubiti zamore. Vsmili se me reve, ne zaverzi me, ljubi me, brez ljubezni Tvoje mi ni mogoče živeti."

Ni se mi bilo moč zderžati, s solzami radosti padem na njene persi, ki prestrašena gori skoči, in na pol mertva nazaj na klop pade. Ko se zopet zavé, me milo pogleda i preserčno objame, i kušlej, pervi kušljej iz njenih volnih ustnic zaznamva pečat ljubezni. O ura, naj srečniši, naj veselši mojega življenja, kaj si zgi- nila tako naglo v krilo preteklega časa. Le še eno uro takih okusov, i vso pravico na sladkosti nebeškega raja radovoljno odstopim!

O osoda britka, ki mi nisi dala zmiraj živeti na Ludmilni strani. Bližal se je z urnimi koraki čas ločitve, začetek moje nesreče. Mesec je šel h koncu, in šola me je klicala v dolgočasno Ljubljano, Ludmilo pa starši v slavno Prago. Pervi dan mesca sem odločil za čas svojega odhoda, tudi Ludmili ni serce pripustilo dalje ostati v kraji, ki ga bo ljubi zapustil. Zjutrej zgodej tistega dneva se vidiva zadnikrat z Ludmilo. O serce ne poči žalosti; kadar se zmišliš britke ločitve! Od ljube se ločiti; od ljube, za ktero mi serce gori, za ktero bi dal kri in življenje, se ločiti i morde – na veke. O osoda strašna, prestrašna!

Voz je naprežen, kot blisk zderči po planjavi, še enkrat se ozrem na okno Ludmiline izbe; tu stoji draga, milo jokaje, pa bela ruta ji krije obličje. Le jokaj preljuba, le jokaj! dokler se solza v očesu ne bo posušila, me ne boš pozabila. o de bi na veke ti tekla. Kakor bo vedno Kraljevala le tuga v sercu mojim, ki nikdar okrevalo ne bode!

Severna vojska.(1700–21).

Spisal po Eichhornu V. Bril.

Švedska deržava je bila posebno pod vlado viteškega Gustava Adolfa (1611–32) močna postala, in posesti na Nemškem, na južnem in iztočnem robu izhodnega morja dobila, in rusovski vladi dotiko z njim odvzela. Tudi Dragotin XI. je veliko pripomogel notranjemu in vnanjemu blagostanju deržave. Zapustil jo je, zavarovano z močjo na suhem in na morji in dobro uredjeno. Nova moč švedska bi bila terpežna, ko bi ne bil divji pogum njenega novega vladarja Dragotina XII. zapeljal, da se je z polovico Europe bojevati začel.

Sever imel je ta čas same krepke, mlade stvorne vladarje, ki so deloma silno iskreni bili, in lahko eden proti druzemu se vneli. Rusia imela je od leta 1688 cara Petra I., ki se je že z Turci srečno skusil in Azov jim za morsko kupčijo odvzel bil. V polski deželi kraljeval je od l. 1677 volivni Knez Miroslav Avgust Saksonski, v Švedii od ravno tega leta 18 let stari Dragotin XII. na Danskem od l. 1699 premladi Miroslav IV., kterega je tesna zveza z Dragotinom XII. čigar sestro je za ženo imel, oserčila k djanjem, kterih njegova deželica ne bi opravičila. Danski kralj Miroslav IV. je prekucije začel, ki so se kmalu po vsem severu raznesle.

Vojvada Holstein - Gottorpski je uterdil Töningen^[1] in je dolgo versto okopov poleg šlezviške meje naredil, kar so mu pogodbe pripustile. Danski kralj pa, ki mu je to za zlo vzel, je vkazalo kope podreti. Nato dobil vojvoda je na pomoč 1200 švedskih vojakov in s tem se je Dragotin XII. za branitelja svojega svaka razglasil. Neutegoma se danski kralj na skrivnem z rusovskim carom in poljskem kraljem izedini (še konec leta 1699) zoper Švedio in že na pomlad 1700 vname se vojska. Danski kralj napade terdnjavo vojvoda Holstein - Gottorpskega: ravno ta čas privihra kralj poljski v Liflandsko, ki je takrat švedsko bilo, in si je misli spet podvreči s pomočjo

1. Mesto Töningen leži na ustja reke Eider, ki je mejna reka med Holšteinskem in Šlezviškem

Liflandskih plemenitašev, ki so z švedsko vlado bili nezadovoljni, ker jim je nektere grajšine odvzela. Rusovski car pa napade mesca septembra Jngermanlandsko, da bi spet eno mesto za kupčijo pri izhodnem morju pridobil. Mislili so Dragotina XII. popolnoma pokončati. Med tem, ko vojvoda Holsteinski s pomočjo Švedov in Hanoverancov Töningen oblege oprosti, prilomasti Dragotin XII. podpiram od angleškega in holanskega brodovja, mesca junija na Dansko, in kralja k Travendalskemu miru prisili 28. avg. 1700, v kterem se je gotlorpska pravda končala, Dansko zvezi z Rusovskim in Poljskim odreči moglo?

O tem času je Peter I. vojsko napovedal. Komej je Drag. XII. nazaj prišel na Sihonen^[1], že stopi na ladjo, da bi s podporo Dancev mesto Narva osvobodil, ktero je Peter I. z 80.000 možmi oblegal. in 20. nov. 1700 je zmagal z 8000 vojaki desetkrat močnejo rusovsko armado.

Ne da bi Drag. XII. Ruse dalje pojal, oberne se drugo leto (1701) zoper Saksonce, ktere je August Poljski v Liflandskem in Kurlandskem imel, in namaha tudi te, oprosti Liflandsko, obsede Kurlandsko in sili ne poslušajoč ponudb miru, jadovit za Poljsko, s terdnim sklepom vražjemu Miroslavu Augustu vlado vzeti. 9. julija 1702 ga je premagal pri Klisovem, 4. oktobra dobi Torn^[2]. Kmalu je tudi Varšava njegova in 2. julija 1704 dal je Stanislava Lesčinskega za kralj izvoliti. 1706 udari švedski general Rhenschöld generala Sculenburga pri mestu Fraustadt, dragotno sam pa žene Ruse iz Litvanskega in rine, neverovaje obenostranske dežele, skozi Šlezko na Saksonsko, ktero mu brez upora prosto leži. Bil je Miroslav August že z eno nogo v jami in zdaj vkazal je dvema pooblastenima poslancoma s silovitim premagavcem mir skleniti 24. sept. v Altranstadtu. Krona Augustova je zgubljena, kliče se še kralj, pa brez pristavka: Poljski; Lesčinski pa spoznan je za pravega kralja poljskega; zvezo z Rusio mora August popustiti in dovoliti, da so se Švedi celo zimo na Saksonskem greli, redili, oblekali in novince si jemali. To leto, ko je Dragotin XII. na Saksonskem bil, stal je na nar višjem zubeljcu svoje slave. Vsi dvori, še nar iskreniši prijatli Miroslava Augusta, spoznali so Lesčinskega za pravega kralja; iz vsih krajev so na Saksonsko romali, da bi vidili junaškega viteza. Še Marlborough ga je 1707 tam obiskal in ga pregovoril, da se ni v špansko nasledno vojsko, Francii na pomoč, vtaknil. Cesar Iozip mu ni samo salastni hod skozi avstrijansko Šlezio prizanesil, ampak tudi po prigovoru Švedov šleskim protestantom hasnovito pogodbo poklonil.

Dragot. XII. je imel sedaj še enega sovražnika premagati Petra I., ki je doslej ne več od njega napaden Ingermanlandsko posedel, Petrograd (1703) ustanovil, vojaško brodovje na izhodnem morju oborožil in po Liflandskem se razprosterl. Zdaj pa, ko je Dragotin XII. skoro eno celo leto na Saksonskem si odpočil, si novincov nabral in se oborožil, dere iz Saksonskega čez Poljsko nanj.

Sicer jacega cara merzelo je in boju temu uiti je bil pripravljen mir s hasnovitimi pogoji skleniti. Lakonsko pa mu je dal Drag. XII. poročiti: V Moskvi bova od tega dalje govorila! in maršira počasno dalje; eno celo leto na Poljskem se zamudivši. Pervikrat je cara pri Holofčinu naletel, in bil se z njim tukej 3. julija 1708, pa zmaga ni se na nobeno stran nagnila. V septembru tega leta prišel je v Smolensk, kamor je generala Löwenhaupt z 19000 vojaci poklical bil. Tu so ga preslepili hasnoviti obeti hetmani Kozakov^[3] Maceppa, po imenu, ki bi bil na Rusovskem rad to, kar Lesčinski na Poljskem in namestu na ravnost nad Moskovo planiti, ide tje po ovinku čez Ukrajino, in ni čakal generala Löwenhaupta z živežem. Up, da bojo vsi Kozaki vstali in se njegovi armadi priklenili, ga je prekanil. Löwenhaupt je imel s tem, kar je Dragotinu XII. privažval, dolgo in nevarno pot; prederl je sicer z enim oddelkom svoje vojske pri Stopu na Dnjepru Ruse, ki so se mu nasproti ustavili in mu hod ovirati hotli; Tode drugi oddelek armade in vsa dovožnja bila je zaperta in ko Dragotin in Löwenhaupt v Ukrajno prideta, najdeta vse od Rusov razdjano. Huda zima leta 1907 je še povišala betežni stan njegov: vendar ga pogumno prenese in prične na pomlad vojsko z vzetjem Pultave. Še le v juniju pride Peter I. Pultavo oprostiti. Tukaj, brez nar potrebniših priprav, še brez potrebnega smodnika za artiljerijo, in sam na levi nogi ranjen, da je mogel v nosilnici vojakom zapovedovati, je bil primoran, bitvo pričeti, ki je osodo vsega severa razsodila. Sperva vidilo se je, da bode spet vojaški razum Drag. XII. zavolj dobro izbrane staje zmagal vsim oviram nasproti tode pregrešek enega generala vničil je up; strašno so bili Švedi nažgani; artiljerija, živež, denarnica in obleka vse je zgubljeno, ostala vojska je razkropljena, kralj sam mora nazadnje, kolikor se je sicer branil, bežati in s kacimi sto konjiki polke Rusov predreti. Löwenhaupt-a so z ostankom armade na Dnjestru zajeli in Drag. XII. jezdil je s pešico svojih konjikov na Turško v Bender,^[4]* ki je pa zdaj pod rusovsko oblastjo.

Od julija 1709 do oktobra 1714 mudil se je v tej tuji deželi, ki ga je zavolj slovesnega imena občudovaje sprejela, dokler se ga niso naveličali in ga na zadnje prisilili v svoje kraljestvo se verniti. Po Pultavski bitvi napravljali so se koj sovražniki Dragotina XII. spet na boj. Že mesca Augusta je kralj Friderik August na Poljsko priderl in Stanislava Lesčinskega s Švedi vred, ktere mu je Dragotin XII. varhe pustil, na Pomensko zapodil. Friderik IV. je napovedal 28. oktobra Švedom vojsko in v kraj Suhonen priderl; Peter I. si šel je več še privojskovat in zveza med temi deržavami bila je ponovljena. Peter І. vzel je Liflansko in nekaj Finlanskega, in hiti potem v Moldavo nad Turke, ki so mu vender enkrat 21. nov. 1710 napovedali vojsko, k kteri ji je Drag., odkar je v Bender došel, naganjal. Pervo leto potem je bil na reki Prut lako zajet, da mu ni bilo več na rešitev misliti, rešila pa ga je Katarina, potem njegova sopruga, velicega vezirja podkupivši, in mu kupila mir, v kterem je samo prej dobljeni Azov nazaj dal in daljnim naklepom zavolj Černega morja se odpovedal. Še dvakrat je Drag. Turke prignal, da so Rusom napovedali vojsko, 17. dec. 1711 in 31. marcja 1713, tode Peter je vedil je s pogodbami odverniti. Da bi bil mir na Nemškem o času španjske nasledne vojske, sklenili so cesar in z njim zedinjeni vladarji v Haag-u (20. marca 1720) Nemško obenostransko obderžati. Poleg tega ukaza bi bile danske in švedske vojne na Nemškem mirovati mogle. Poljcom, Dancam in Švedskim stanovam dopadel je ta ukaz; le Drag. XII. se mu je iz iz Bendra v Ratisboni ustavljati ukazal, 30. nov. t. l. Vojska na Nemskem je tedaj še dalje terpela, in Danci vzeli so Holstein, Šlezvik in Bremen, Poljci in Saksonci Pomernsko. Do leta 1713 bila je vsa švedska armada po mnozih zmagah in omagah večidel pobita in nazadnje v močvirjih od zedinjenih Saksoncov, Dancov in Rusov zajeta in vjeta. Ker so Rusi tudi na Švedsko Pomernsko namerjali, dobil je Branibor povelje to Krajino kot sekvester posesti z braniborskimi in holsteinskimi vojaci in Kralj Friderik Vilhelm doveršil je to povelje.

V tacih okoliščinah dobil je Drag. XII. svoje dežele, ko je 11. nov. 1714 iz Turčije v Stralsund prišel. Osorno je od Frid. Vilhelma svoje Pomernsko tirjal, ker mu je pa odrekel, gnal je iz Volgasta sekvesterske vojake. Zdaj še le zedinil se je Frid. Vihelm s sovražniki njegovimi in nadlegval Stralsund, kjer je Drag. XII. bil. Ker se mesto dalj deržati ni moglo, se zmuzne Drag. 11. Dec. v Schonen, in 12. se je podala. Vse Pomeransko je bilo zgubljeno in Dragotinu ni drugega ostalo, kakor sovražnikom z besedo osveta žugati. K njegovim 4 sovražnikom prišel je zdaj peti, volitni knez Hanoveranski. Kot nemški knez kupil je od danske vlade Bremen in Verden in danski armadi 8000 vojakov pridal, da so Vižmarje (Vismar) zajeli in 1716 vzeli. To je storil, da varoval je spodnje Saksonsko, kteremu je Drag. strašno žugal, in Bremen in Verden si zagotovil. Vse deržave, ki so se vojskovale, dosegle so svoj namen, le Dansko še ne. Imelo je že sicer sprednje Pomeransko, Vižmarje in utegnjene holsteinske dežele, želelo pa je, še dežele nazaj dobiti, ktere je v Kodanjskim miru /:1660:/ Švedii prepustilo. Tode ni bilo varno, švedske dežele napasti, ker so druge bojevavne deržave mirovale, in bi bil tako Drag. z vso svojo močjo nanj planil. V ta namen izedinila sta se s Petrom, ki mu je obljubil, da mu bo na vso moč pomagal, in res pripeljel je brodovje na Seeland. Dalje ni šel, samo Dragotinu je pa ubranil, da ni Norveškega napadel. Vse tirjatve pa, da naj Švedsko napade, je odnikal. Torej mu tudi Danski kralj ni v Seeland prezimovati pustil, Peter pa je oktobra Hrib z večino armade posedel Meklenburg, da bi to deželo za Kurland zamenjal.

S to ošabnostjo razderl je Peter 1. edinost med svojimi zavezniki, in vsim je bilo po volji Švedskega ne več nadlegovati, ampak na to gledati, da se Rusje na Nemškem ne ustanovijo. Holsteinski minister Goriški (v. Görz), kterega je Drag. po vernitvi iz Bendra nar bolj slušal, je predobro porabil nezadovoljnost zaveznikov z carom Petrom in skusil je Dragotina XII. s carom sprijazniti in po njem ga povzdigniti. Lahko je cara napravil, da se je zavolj zopernosti svojih prejšnih zaveznikov z Dragotinom izedinil. Vsled tega bil je napad Norveške dežele, ki je pod dansko oblastjo bila, zagotovljen in že stal je Drag. z vojsko svojo pred Friedrichshall-om. Prerovi bili so narejeni. Kar 11. dec. 1718 zvečer najdejo kralja mertvega v prerovih stoje naslonjenega na kraj pri rovu. Strelna oblica prederla mu je obe senci. Dedni pervenec Friederik Hessen-ski, mož mlajše sestre umorjenega kralja, namreč Ulrike Eleonore, peljal je armado domu.

Ulrika Eleonora bila je za kraljico izvoljena, akoravno bi bil pravi naslednik sin stareje kčere, vojvoda Friderik Holstein-ski mogel biti. Deržavni sovet, kteremu je kraljica mnogo pravic dovolila, da jo je za vladarico spoznal, razderl je hipoma zvezo z Rusi in napovedal jim vojsko. Peter prisadjal je trikrat in grozno razdajal in požigal, ta čas ko so švedski zavezniki Angleži mirno zijali. Po tretji vojni sklenili so mir v Nystadt-u 10. sept. 1721. Rusje dobili so v tem miru Lifland, Letland, Ingermannland in nekaj Kurelie in Finnlanda, plačali pa so Švedom 2 miljona tolarjev in jim dovolili vsako leto za 50 tisuč rubeljnov žita izvoziti brez colnine.

Po tej vojski dosegla je Rusia diktaturo v severu, Švedia je padla, Dania bila v homatii, Poljsko brez upanja samostalnosti, Prusia pa se pomnožila, da je kmalo krepko in vsemu svetu v začudenje vzdignila se, polovici Europe

nasproti.

Solze Slovencove.

V zlatih čerkah v zgodovini
Se bero narodov čini,
Pa med njimi mojga ni
Oh od njega glas molči.

Drugi na vojsko kervavo
Za domačo grejo slavo;
Naš junak na boj hiti,
Pa ne ve, čmu toči kri.

Vsaki lepih let kaj ima
Moj pa enga sam'ga nima:
Moj še srečen nikdar bil,
slobode nikol ni vžil.

Drugim ljudstvam pozne leta
Srečo prihod še obeta,
Pa za mojga nade ni,
Zanj le grob odpert reži.

S. Jenko

Katarina III

(Dalje)

Zlo soparčino popoldne je bilo, solnce se je na vso moč vpiralo v zidovje, sem ter tje so se pa nakerali tamni oblaki in naznanili, da se bo vreme kmalo spremenilo. Ta dan je bilo tudi naznanjeno celi višji vašanski gosposki / ktere predsednik so bili fajmošter, posebno v cerkvenih zadevah, v drugih rečeh sta pa župan in učitelj prednico imela, da nes ima tudi ta kraj en oddelk Francozov obsesti, ker so se že po vsi deželi razprosterli. Županu je bilo napovedanih 200 mož, kterim mora on po svoji razsodbi primerne stanovanja odločiti, tudi mu je bilo rečeno, da jim mora naj manj dobro uro naprot iti. Napravili so se po kosilu fajmošter, župan z Janezom in učitelj. Katarino so tudi silili, da bi jim bila kaj stolmačila, pa je le raji doma ostala. Šli so že ti štirje čez dve dobri uri, pa ni bilo še nič viditi, vsedejo se potem na klopico, ki jih je pri cesti k počitku vabila, sklenili so jih tu počakati. Med tem se je pa celo nebo pokrilo, slišal se je grom de bi bil kdo naglo z vozovi čez dolgi most derdral, sim ter tje se je bliskalo, debele kaplje so jim tolkle po klobukih in sklenili so se domu verniti, ker danes jih gotovo ne bo, ker že niso prišli. Ko vstanejo se pa zasliši boben in pri bliskanji so zagledali svitle puške in kmalo so bili vkup.

"Saprement" "Parbleu" "diable, que t´emporte" in druge krepke kletvine so donele iz srede dobro namočene čete. Spredaj sta marširala dva častnika, ktera je svit pozlačenih orlov na čakah naznanil. Stari sergeant, ki je en malo nemško in slovansko umel, stopi naprej in poverne pozdravljenje v imenu častnikov, ker faj- mošter in učitelj sta se jim kaj posebno priklanjala. Eden izmed častnikov je bil že bolj postarnega in ogorelega obraza, svitle črne oči ste se bliskale iz pod nizkega čela. Bil je bolj majhine pa čverste postave, na pervi pogled bi bil vsak mislil, da je to vodja. Ko bi bil pa kdo pazil in gledal, kako je na mlajega in večiga častnika povelja pazil, in ko je še ta jel z krepkim glasom že precej nemirne prostake opominjati, je vsak v njem lahko kapitana spoznal. Hitro so jo rezali proti vasi, ker ravno zdaj se je dež prav vlil, ti štirje in sergeant naprej, druga četa pa za njimi. Zvedrilo se je in ravno angelsko češenje je zvonilo, ko so jo v vas primahali, kjer jih je že precej možakov čakalo /niso se jih zdaj tako bali, kakor v pervih vojskah/. Ko so pred cerkveni prostor prišli, so se v versto vstopili in vidili so se prav zarašeni obrazi. Polovico jih je županov Janez v drugo vas eno uro od tod naprej peljal. Pol s kapitanom jih je pa tukaj ostalo. Kapitana in stariga sergeanta so peljali fajmošter v grad, ki je kakih dobrih sto korakov od cerkve na priličnim homcu stoji, ves z nogradi in sadnimi drevesi obdan. Bil je lastnina barena K*..., ki se je pa zdaj z Avstrijani vred na Dunaj podal. Sam vratar in nekaj druge družine je v njem stanovalo. Tu je bilo odločeno stanovanje kapitana, ker bilo je dostih praznih in lepih sob, zdrav zrak, prijetinena okolica in lepi prozor na bližnje štajerske in dalnje horvaške planjave. Ko so došli so zročili fajmošter častnika in sergeanta že čakujočimu vratarju, ki jim je prijazno odločene stanice pokazal. ===III===

Veliko se je spremenilo zdaj v ljubi vasi; starodavna županija je šla rakom žvižgat in gospod oče župan so se spremenili v Monsieur Maira. Zmiraj je stala tropa vojakov pred staro županijo, ker zdaj se je temu zdaj temu krivica zgodila in treba je bilo vse poravnati. Ponoči so jo pa še žandarji prijahali in kakega prestrašeniga kmeta zvezanega prignali, sami ne vedo zakaj. Vse je bilo treba tukaj razjasniti in potlej šele v Novomesto dalje poslati. Od konca je bila silna težava v zadevi jezika, ker so se le malo razumeli in župan so si s svojimi trohicami laškega pomagali, ki so se ga pri enoletnim bivanji v Reki naučili. Če se je pa kaj važnega primerilo, je pa le Janez mogel, akoravno z veseljem h Katarini teči, da sta se skupej zmodrovala. Stare zbirališa in ž njimi tudi vse politikarjenje so zaostale, vsacega sta strah in groza obšla, če si je zmislil, de bi ga utegnili poprej imenovani gospodje neutegoma zvezati, v Novimesto gnati in kakor "špiona" na pervi zid nasloniti in s svincem v kertovo deželo poslati. Tudi starega častljivega fajmoštra so kmalo potem pokopali, ker nagli mertvoud jim je že čez osemdeset let staro življenje končal in tako je padla ta štiridesetletna farna podpora. Bili so blagodušni in verli mož, niso jim bili, kakor se večkrat zgodi, tisuči forintov pri sercu, temveč blagor farmanov in do maliga so vse sproti zdajali. Marsikaka solzica jim jo pomočila hladno gomilo in hotla reči: "Ne bo ga kmalo tekega gospoda."

Tudi pri učitelji ni ostalo brez vojakov, dobili so silno velike otepače. Bila so, kakor so rekli vsi trije Bretonci, brez vse tako glasovitne francozke omike in pravi medvedji. Postregila sta jim Katarina in oče, kakor sta mogla in tudi sami niso zamudili vse kurnike ovohati in predrage "galine" v večnost pošiljati. Nekiga dne popoldne prihromijo silno izpehani iz straže. Čakala jih je na mizi navadna juha in meso. Gorko so pogledali svoje kosilo in eden je najvišjemu nekaj na ušesa šepnil in na ta miglej prime velikan skledo in treši vse skup po veži, da se je na deset in deset koscov razletelo. Na ta ropot prileteta oba hipoma iz svoje sobe in tisti velikan stopi pred prestrašenega učitelja in zagromi nanj: "Hudič! Kje imaš pa pečenko, kaj misliš, da smo prešiči, da bomo tako žlobodro jedli; če ne pripraviš precej "galin" se bomo drugače pomenili." Učitelj jim terdi, da ni zdaj ravno nobene pri hiši, ker so mu predvčeranjem zadne dve ustrelili in pojedli. Tako čedalje bolj besedujejo in se prepirajo, Katarina pa je trepetaje poslušala in se bala, da bi se očetu kaj hudiga ne pripetilo. Naenkrat pa potegne velikan sablo iz za pasa, jo nastavi na persi prepadeniga učitelja in ga žuga osmertiti. Ko Katarina to zagleda, se tako ustraši, da skoraj omedli, pa pride ji na misel se urno k poveljniku podati, ker slišala je, kako je priljuden in prijazen, pa tudi ojster in natanjčin proti svojim podložnim, in ročno se napoti proti gradu.

(Dalje sledi).

Odesa

(Dalje)

Vse, kar je za povzdigo dežele in posebno Odese v Petrogradu predložil bilo je dovoljeno: svobodna luka, zboljšane poštne naprave, svobodna obertnija, kontumacija, bolnišnica, kupčijska šola, kupčijska sodba, borsa, banka, šola učenih in umetnikov i. t. d. Komaj preteklo je deset let pod njegovo vlado in število prebivavcov, kupčija, dohodki Odese so rastli v taki razmeri, kakor se le v severni Ameriki, v tej na izgledih orjaškiga razvitja tako bogati deželi najti zamore. Ko je Richelieu poglavarstvo nastopil - ni kupčija na leto dosegla 5 milionov rubelnov. Ko je on leta 1816 Odeso zapustil, je imelo mesto 35000 duš, poštni dohodki so znesli 190.000 rubelnov, banka je zvedla na leto čez 25 milionov, vsa uvožnja in izvožnja je dorasla (je dorasla) čez 45 milionov, mita je dajala na leto dva miliona v deržavni zaklad. Pa ne le samo glavno mesto ampak tudi dežela si je zmogla. Kraje ki so bili pred 10 leti pušobni in malo ali pa prav nič obljudeni so oživili naselniki domači in ptuji, med ptujimi je bilo 30000 Nemcov. Lepe mesta in vasi so se vzdigovale in Aleksander je sam večkrat očitno rekel. Richelieu je čudeže delal akoravno ni čarovnik. Richelieu-a je nadomestoval general Langeron. Ta je v svojim načrtu peljal to delo naprej in akoravno ne zmiraj z enako previdnostjo in z enakim vzpehom. Ko je grof Voroncov 1823 poglavarstvo prevzel se je število prebivavcov scer le za 4000 duš povišalo, pa mesto se je za polovico zvečalo in veljalo je za najlepše mesto v južni Rusiji. Pod Voroncovom so velikost, število prebivalcev, premožnost in kupčija v taki razmeri rastle, da je lepo mesto konec lanskega leta že 85000 prebivavcov, 9000 zidanih hiš s širokimi ulicami, okoli 800 velikih zalog in čez 1400 štacun. Število cerkva se je podvojilo, 24 učenih društev in vekše šele razširjajo izobraženje na vse strani. To se ve, da gledišča in opere ne manjka in tako se tudi v te zadevi Odesa z drugimi starejimi mesti Europe meriti zamore. Pred nekimi leti so tudi morske kopve napravili in o lepim poletji vrejo od vsih strani gostovi. Število gostov preseže velikokrat 20000.

Kohl je Krimes 1838 obiskal in piše o Odesi takole: Kar zvunajno kupčijo zadene, je Odesa po redu tretje mesto med rusovskimi primorskimi mesti in je skor enake vaznosti, kot drugo, namreč Riga. Petere poglavitne tergovske mesta Rusie so namreč na ustju Dvine /Arhangel/, Neve /Petrograd/, Dine /Riga/, Dona /Taganrog/ in Dnjepera /Odesa/. Petrograd je med njimi pervo, Riga drugo, Odesa tretje, Arhangel četerte in Taganrog zadnje po redu. Riga in Odesa, ravno tako tudi Arhangel in Taganrog so si pa skoraj enake vaznosti. Z nobenim narodom ne terguje Odesa bolj pogostoma kot z laškim. Veči del laških bark jadra z austrijansko in sardinsko zastavo. Za lahi pridejo Angleži in potem Greki. Kupčija z Francozi, Turki in drugimi narodi je majhina. "Hotel de Petersbourg" ker smo ostali je veliko poslopje, tik mestniga ozidja z lepim prozorom na luke, na morje, na unkrajno brežino ocakovskih štep. Ta hiša stoji na mestu kjer je popred majhino turško selo Hedji-Bei in v starih časih v "deserta Getorum" rimski "pontus Istriorum" stal. Tema dvema seloma se pač ni sanjalo, da bodeta podloga tacemu mestu. (Dalje sledi.)

Nekaj iz zgodeb in šeg Lapljanov.

(Dalje.)

Viteške basni popisujejo le boje z rusovskimi tolovaji. Kažejo se jame, v katerih so se pri tacih priložnostih skrivali. Naj berže so pa to stanovanja, kakoršne si prebivavci Kamčatke še zdaj napravljajo. Morde so pa tudi te jame imeli, da so vanjo zverino, ki merhovino zalazva, lovili. Pripoveduje se, da je enkrat grozivna truma pervrela in vsi Laplanje beže nagloma na goro Kopovar ne deleč od Galivara. Na to goro pa vodo seboj neso, ktero po hribu doli zlijejo. Ko je zmerznila, v led stopnice vsekajo. Kjer so hotli Rusje gori jih pobijejo, ter steble in skale proti njim vale. Veliko bilo jih je ubitih. In še zdaj trava na tistem okervavljenem mestu lepo raste.

Enake pripovesti se najdejo tudi v Sulejski okolici, ki sovraštvo do Rusov vedno podpihujejo. Scer je njihova zgodovina pred spreobernjenjem zelò temna in gotovo so pergodki te dobe nevažni.

Magnus, ki je tatinstvo tako ojstro kaznoval, da ni nobenemu posestva zakljenenega imeti treba bilo, je Laponio leta 1277 tistemu v posest obljubil, ki bi jo švedski vladi prido bil. Zastran tega se jamejo koj pogodovati. Birkarlanje, in pomore vse, ki se niso hotli podati in bili so celo samovladarji v Lapiji. Za majhini davek Švedski vladi so dajali rujavkaste veverčine kože. Revni kmetji so bili zatirani in so se zelo pomanjšali. Birkarlanje so se kralje šteli in pervak družine je nosil rudeče oblačilo v znamnje svoje visoke stopnje. Le malo so jih katolški duhovni v tej revni deželi spreobernili. Birkarlanje, ki so le po kupčii hrepeneli, niso ne le spreobernenja podpirali, bili so tem več temu nasproti.

Gustav I Vaza pa to po svoji navadi hitro konča. On namreč ukroti hudobne in ošabne Birkarlanje in zadniga rudečosukneža Henrika Lorenca v ječo verže. On vse zmerniši in redovniši ustanovi in spreobernjenje resnobno podpira. Omejenje in cerkvena naprava je delo Dragotina II. Duhovni pastirji gospodujejo po očaški čez svojo srenje in čeravno močno svoje ljube brate molzejo, vender tudi prav resnobno zanje skerbé. Laplanje prav radi v cerkev hodijo in švedski oznanovavci skoraj vsi njih jezik govore. V Norvegii je večidel tolmača treba. Zastonj si perzadevajo Lapljane danskega jezika naučiti,ne čislajo jih pa tudi bolje, kot na pvol ljudi. Ko bi se še njih čarobija manj čislala, bo se tem revežem prav slabo godilo. (Dalje sledi.)

Kavkaz in ondotno ljudstvo.

Po Moretz-u Wagner-ju. Spisal J. Tušek.

Dva dela sveta meji Kavkaz, na njegovim podnožji stoji zibel človeškega rodu; nar stareji pesmi junaške so celi čas od ondot donele in v sedanjim casu so se spet omladile. — Vidil sim – pravi Wagner – te gore konec svojega popotovanja, pervikrat iz Jekaterinograda v celem njihovem veličanstvu. Že pozno zvečer sim bil dospel v to glavno mesto Kozakov pešcov. Ko sim se zjutraj prebudil, smejalo se je svitlo solnce skozi okna – dolgo že pogrešvani pogled. Moj služabnik je bil pred mano iz sobe šel, pa kmalo prilomasti nazaj z veselim vpitjem, da se ves Kavkaz v nar lepši čistoti vidi. Tekel sim vun, in razprostirala se je pred mano natvorna podoba, ki mi bo nepozabljiva ostala do zadnjega dne. Megla, ki nam je dolgo časa Kavkaz zakrivala je bila padla in čisti zrak se je sprostiral čez steno planin. Zdaj se skor veselim mračnega vremena poslednjih dni, ker moč nepopisljivo veličastnega pogleda bila je toliko večja, ker se je bilo zagrinjalo hipoma pretrgalo. V neizmerni daljavi so stali ledeni velikani Kavkazovi v zakotju stepnem; prav blizo so se vidili, pa so bili še vender več dni hoda daleč. Moleli so čez tamne, kosmate berda v nar čudniših podobah – stebrih, rogovih, verhih, berdih, piljcih ali piramidah. Tako divje sterganih pečin, tako čudnih visočin, kot so velikani Kavkaških planin, nimajo ne Švajcarske planine, ne Taver, ne Atlas, ne Balkan, ne Apenini, ne kake druge meni znane goré. Prebivavci jutrovih dežel ga zato po pravici imenujejo jezeroveršnika. Med goratimi deželami, ktero sim v 3 delih sveta prehodil, mi ni nobena znana, da bi bila tako pripravna, eno celo goro v nje nar večji širjavi pregledati,

kakor tereška štepa pri Georgievsku. Tukaj stoji človek skor enako daleč od obojih kavkaških na černem in kaspiškem morji. Mislimo si skor popolnoma ravno štepo malo visočeju kakor morje, prav pičlo z drevesi porašeno, v zakotju te gole ravnine pa dolgo versto velikanskih hribov čez 100 milj hoda v zrak šterleti, kterih srednja visokost čez tereško štepo 10000 do 12 tisuč čevljev znese. Dvomim, da bi kje na zemlji kraj bil, kjer bi se gore take visokosti in dolgosti môgle pregledati. Če kavkaz od daleč pogledamo, celo evropejske planine v krasni lepote prekrasni, pa priličiti se ne more v notranjem Švaju in Tirolam zavolj pomanjkanja jezer in velikih slapov.
Krasne proste narave prijatla, ki v znamenito kavkaško sotesko pride, ktera se proti jugu dve versti od Vladikavkaza prične, čaka velika lepota. Kamnete stene se večidel stermo, velikrat navpik, časih terasično, tudi kakor krasni rogovi, zmirom pa v čudovitih različnih podobah v sotesko znižajo. Lepe listnata drevesa, ktere so pa o tem času gole stale, kesičaji stermine; vendar pa so gojzdje toliko redkeje, kolikor više se pride in ž njimmi gaube skale nar lepši kinč, ktere je tako krasen, da še celo orjaški hribje srednje verste niso tako lepi.
Lepoto skalovja kavkaške soteske pa tudi mnogotere rodce povzdigujejo Viri in potoki ska-

kljajo veselo šumljaje čez krasne jederčnate stene v mnozih slapičkih, pa vender ni tukaj tako lepih slapov, kot so v Švajcu ali pa Tirolah. Terek, že tukaj precej velika reka, bobni v divjem skozi sotesko in se večkrat v divje gromečem slapu, ki je pa malo čevljev visok, peni, mesca junia menda po široci soteski teče, mostove pobere, in tako delj časa tukaj ne more dalje iti. Samo Kozaki na dobro plavajočih konjih si zmiraj vedo pravo pot dobiti in poštna zveza med Zakavkazijo in Rusio nikoli do dobrega ne zaostane. Visokokrasni pogled, kterega nam perva stopnja v Kavkaz daruje, je bil od mračnega na nebu svita bolj povišan, kot ponižan. En mlad dragonarški zastavnik in jaz bila sva tako ganjena, da nisva mogla dalje v vozu prestati. Ukaževa kozakoma, ki sta naji spremljevala se namesto naju v voz usesti in obljubiva jima več likova. Vzela sva sulice, skočila na dolgogrivasta konjiča, in zdaj spred, zdaj zad za vozom jezdila, kakor naji je lepota kacega kraja vabila, ali pa prozor na verhe in grape. Vender ne vem, ali bi se bila tako kot Kozaki, postavila pri kacem napadu Kavkažanov. K sreči se ni oben Čečenec pokazal. (Dalje sledi.)

II. Solze Slovencove. (Zložil S. Jenko)

Kje nek zemlja grobe krije,
Kjer junaci domačije
Mirno spanje smerti spé?
Al' nihče za nje ne vé?

Rad nad tvojo, Hrabri Samo,
Bi pokleknil černe jamo,
Kušnil rušnje, ki pod njo
Hrabro ti leži telo.

I kleče tik tvoje roke
Sebi moč ljubezni take,
Kakor ti si jo gojil,
V serce bi letole vlit!

V pesmah svoj bi glas povzdignil
Ž njim Slovence bi navdihnil:
Tvojo vrednost rod spoznal,
Tebe vreden bi postal. —

IV Katarina

/Spisal V. Zarnik./

Pred gradom je stala velika, košata lipa in pod njo je na pripravni klopici častnik z dolgo pipo v ustih in solnčnih žarkov se varoval. Ko tako zamišljen sedi, ga hitro nagla, šumeča hoja zdrami in komaj se dobro zave, kar Katarina bleda in na pol omedlela pred kolena pade z globocim zdihljejem rekoč: O dragi gospod pomoč, pomoč! Ta bolj preplašen, kakor da bi mu bila svinčenka prek ušes prižvižgala, plane kviško in pokliče sergeanta. Ta ročno prileti z nabito puško in golo sabljo misleč da je truma sovražnikov prihrumela. Ko pa le mlado žensko zagleda, dene orožje na stran in teče po merzle vodé. Med tem se je Katarina že zavedila in na klop usedla. Častnik pa je malo začuden in očaran debelo pogleduje in bil je bolj v zadregi, kaj rekel ali storil, kakor če bi bil ves oborožen Kozak pred njim stal. Na zadnje le reče: Preljuba gospodična! Kaj je vaša želja? Globoko Katarina zdihne, ga sramožljivo pogleda in oči spet v tla oberne, bledo bojo obraza s kervorudečo premenivši, in pove mu vse, kar se je ravno očetu pripetilo. Častnik to slišati se zavzame in pravi: Kaj taki so moji vojaki!? Tako – tako! Jih bom kmalu naučil zapovedi spoznavati in spoštovati; in reče sergeantu mu naglo sable s pasom prinesti. Otveze si jo, Katarino prijazno za pod pazho prime in naglo stopata proti vasi.

Ko v učiteljevo hišo prideta, so se vojaki pri vincu prav dobro imeli. Ker tri bokale ga jim je mogel učitelj po dolgi sili prinesti, da jih je potolažil. Zelo se zavzamejo, ko zagledajo bliskeče oči poveljnika. Naglo spodobno vstanejo in trepetaje ga pozdravijo, ker dobro so vedili, kaj jih čaka. Zagromi; kdo je tisti, ki se je prvi prederznil zapoved prelomiti? Ste vi francoski vojaki?! Ste vi vredni le en trenutek še šteti biti med slavne francoske armade?! V 24 urah se pripravite, že veste, kaj vas čaka. –

/Dalje sledi./

Neločljivost

/Zložil S. Jenko./

Roža raste
Tik vodé,
Vali hladni
Jo rosé,

Solnce žarko
Se zbudi,
Viru vale
Posuši.

Roža brata
Nima več,
Nje življenja
Preč je – preč. –

Kalin

/Zložil V. Bril /

Sem vidil devico
Prenježno mlado,
Kot pervo fretico
Na pomlad lepo.

S'cer rad ji v očesi
Sim gledal zarné,
Pa usta, ličeci
 :Nemične so m' blé.

Kar enkrat zakliče
Kalin jo prebit,
Da nese mu piče,
In vodice pit.

Pa zdaj - o presreča -
Mu gladi glavo,
Na žnablja rudeča
Pritiska ljubo.

Zavist se zbudila
Mi vnela sercé,
Ljubezen rodila
Za usta lepé.

Iz življenja učenca

/Spisal V. Mandelc/

Kakor je znano, za učence ni veseljega časa od dnevov vakanc. Lahko milo zdihne marsikter, ko grejo h koncu: "Oh, kako hitro so prešle!" in vendar menim, da šest ^(tednov)mescov ni prekratek čas. Se ve, da tudi nesreča večkrat to veselje kali, tužen jo časih učenec do domače vasi primaha, tu ga ogleda stara ženica, v trenutku že ve sosednja to novico od klavernega mladeniča, in drugi dan je že polna vsa vas te govorice. Tu eden šepta: V šoli se mu je slabje izšlo kakor navadno"; druga že pravi, druga že pristavi: "slabo je opravil, ni je izdelal, tretja že terdi, da za gotovo vé, da jo je za zmeraj na kol obesil in koliko manjka, če se ne sliši, da je s silo vislicam ušel. In časih je vsega tega pričkanja kriva le ljuba, ki jo je v mestu zapustiti mogel. — Večkrat pa mu serce veselja skaklja. saj bo kmalu zgubo ljube si desetkrat povernil, s kušleji in šalami domačih dev; saj ve, da so jim učenci ljubši, kot nar zaljši vaščan, ako ravno je vsem znano, da njega ljubezni ni več zaupati, kakor lanskemu snegu.

Tako sim prišel tudi jaz v domače pohištvo, ne ravno vesel, toda ne zavolj ljubezni, ker meni bilo je malo mar, ali tukaj ali tam deklice osleparim, temuč zavolj sreče v mošnjici, in kaj bi ne bil klavern bil, saj se tudi pri ljubezni le malo brez denarjev opravi. Od očeta mi je le malo pomoči upati, le na strica sim vse svoje zaupanje stavil. Pa popiši: človek moje začudenje, ko k njim pridem in jih poljubim. "No Milko no" začnejo, preden sim le eno besedo izustiti čas imel. "Kako ti kaj gre, ali bolj prav, kako se ti je kaj izšlo? si izdelal sedmo? — Tvoje molčanje mi ni dobro znamenje. Da, da, po Ljubljani devojke loviš, pa dvojke vjameš! Milko, Milko! ako je nisi izdelal, le enega krajcarja več od mene ne dobiš. Si me dosti dolgo že za nos vodil, zdajci pa je ven, kaj bi tudi denar, je izmotaval i se jezil?!"

Vsak mi lahko verjame, da te pridige nisim pričakoval, in da se mi je toliko neprijetniši zdela, ker ni bil postni čas, tudi ne sv. leto, ali kaj druzega te robe. Pa preden sim govorico poprijeti mogel, so že spet strici sami začeli:

„To ti pa vender rečem, da k Jadrotovi Alenki več ne zahajaj: tega ti sicer ne govorim iz jeze, temuč zato, ker se še vender enmalo zate bojim. Slušaj Milko, ravno zdajle sim nekaj čul, kar bi ne znalo dobro biti za tvoje pleča, ko ravno bi bilo zdravo zate, ki te nobena reč, nobeno osramotenje, nobena nesreča ne izuči. Glej tu sim šel mem Šimonovega poda in sim s svojo nesrečo morebiti srečo i zdravje tvojemu herdtu našel. Danes dopoldne je hudo deževalo, tla so bile zelo mokre i polzke, posebno po trati; kar mi zderčne i padem, kakor sim dolg, ravno za podom. Kot blisk sem bil zopet na nogah, pa na nar potrebniši nasledek, buzaradenje namreš, sim v trenutku pozabil, ko sim na podu tvoje ime imenovati slišal. Postojim in med tem, ko si obleko brišem, čujem tole: „Tako bi ga zmel, reče eden (glas se mi je zelo znan zdel, tode prehitro soditi vender nočem), de bi mu vse kosti v prah spremenil. Saj se še spomnite, kako me je lani

osramotil, ko smo tu plesali i dim jez stavil de s svojo Jerico četertinko ure v enem plešem? zlezel je od zunaj na verh poda in ke sva ravno plesala, kot da bi naju bil nosil vihar, vez že gerdun škopnik slame iz verha nama pred noge, da se na Jerico zvernem, kakor čok. Ta poterpljenje, reče dalje, skupaj bova prišla i ko bi čez sedem gora i čez sedem jezerov ga slediti mogel.”
„Saj imaš prav, reče. Dragi, zmeraj sem mislil, to bo en far, da ne tazega ; za nobeno devo, za noben ples za nobeno ponočvanje se ni zmenil in nismi bilo druzega v mislih, kot branje, strel in lov.”
„Da, da, reče tretji. tiče je podil i jih še zdaj podi, tiče pa lovi — i vrag ga nesi, pri nobeni mu še ni spodletelo. Deržal se je, kakor bi mu bile putke kruhek pozobale, pa to je bilo pred tremi letmi; koliko pa se v treh letih spremeniti zamore. Takrat je bil še otrok, zdaj pa je čverst i lep korenjak. Ta da bi le že s temi zadovoljin, kar jih v Ljubljani zvodi, da bi naših del ne brodil. Komaj se domu prikaže in že so vse nore, vsaka se le po njem ozira i nas še ne pogleda. Ravno sim hodil po polju; tu ste dve žele i se pogovarjale pa kaj? „„Nemorem sicer verjeti, reče ena, da bi bil Milko že domu prišel, pa hvala Bogu, še je res, jež ga i”

mam prisrčno rada. Verjemi Nežika, kolikokrat ga le pogledam, toliko lepši, toliko ljubši se mi zdi. Če bi le vselej toliko perstanov iz Ljubljane ne prinesel, to mi nič kaj ne dopade od njega." "De bi mu perstani s persti vred na vrh Grintovca odleteli, reče pervi. Pa Matevž, kaj je to, da tako moliš? Menim vendar, da tebe to naj bolj zadeva. Pazi, pazi ako dobro ne paziš, ti spelje Alenko z zemljo vred, ki bi jo priženil.

Te besede zbude Matevža iz njegovih sanj. Od poprejšnjega pričkanja je le malo slišal; ko pa Alenko imenovati zasliši, skoči po koncu, kakor da bi mu bil dvorogni meč oserije prebodel.

Da, da, reče počasi i si gladi lase, nar bolj se ga imam jaz bati; kaj če druge deve prekano, saj nimate ravno nič zagotovljenih; ali če meni Alenko prevzame, i kaj je temu lizunu lajšega kot to, saj je že vlani pri nji nar več veljal. O strašna misel, jaz bi zdivjal, ne bilo b' mi mogoče živeti. Nekaj časa vsi molčijo, potem začne zopet Matevž govoriti:

Veste kaj prijatli, reče tiho, da sim ga komaj razumel; meni je neprecenjena misel v glavo prišla, kako bi se nad njim maščeval. Maščeval bi se, da bi uni pom nil na veke, kdaj me je žalil, da bi mu za vselej veselje vzel, deve motiti, i nas, ki nas svoje prijatle imenuje, v obup in nesrečo pripraviti. Toda sam nisim v stanu tega izpeljati; bi le hotli, dragi prijatli, mi pomagati? Zagotovim vas, da ni nič nevarnega, tudi nič kazni vrednega, spodletelo pa nam nikakor ne bo. O presladek okus maščevanja, ki mi serce navdaja, da mi urniši, glasnejši bije od ropotajočih stop daljnjega mlina! Mi li hočete pomagati, dragi prijatli?" Iz serca radi, zavpijejo vsi in še rajše, ko bi bilo nevarno, saj je okus le toliko sladkeji, kolikor težji je bila dosega.

Le eden izmed njih se drugače oglasi: Ne odrečem ti, prijatel, temuč iz serca rad ti pomagam, pa dobro pomisli, ali je izpeljava mogoča. Milko je zvit tiček in jaz si ne morem misliti, kako bi ga prekaniti môgli.

"Môgli," reče Matevž, to je moja nar manjši skerb, ako mi le, kakor sem pred rekel, pomagati hočete. "Bomo pomagali, bomo z vso močjo, zavpijejo vsi, ž njimi vred pomišljivi svaritelj.

(Dalje sledi).

Odesa

(spisal iz Meyer's Vlksblthk)

Fr. Erjavec

/Dalje/:

Reči se mora, da izvitje in povzdiga rusovskega carstva preseže vse preroštva, katere bi bil nar bistrejši vedež pred enim stoletjem deržavi izgovoriti zamogel. To naglo množenje mest in ljudstva nima skor nikjer para razun Amerike in angleške izhodne Indie. Še v začetku tega stoletja imela je Odesa komaj 8000 duš in nepoznano ime, zdaj ima pa desetkrat toliko prebivavcov in po celem svetu razširjeno slavo.

Mesto je kot vse nove rusovske mesta po pravnem načertu sozidano. Prostor, kjer stoji, je neznano velik in na več strani, če predmestja vštevamo, se zamore 4–5 verst dalječ naravnost peljati. Jedro mesta je pa vender v podobi polokroga zidano. Prostor je povsod enako raven, kot štepa, brez prerova, brez grička. Le en par globocih grap, po kterih se ob deževji voda odtaka, je vrezanih. Ulice so jako široke in ploščadi velike. Mesto je na vse strani odperto in na ulicah je prozor na morje in v štepo odpert. Velika širokost in obsežnost poslopij, kteri ste pri druzih razmerah dobrota za mesto, pri Odesi gotovo niste, ker po tacih širokih uli- cah tlak napraviti je velika težava. Tudi imajo po letu solnčni žarki veliko moč in pripekajo vse, kar po ulicah hodi in lazi. Velika nadloga za mesto je prah, kterega vetrovi iz stepe prineso. Prah v Odesi je poletu tak, kot ga še nikjer vidil nisim in stanovanje v tem mestu ravno tako neprijetno stori. Kot čete strupenih mušic ob reki Orinsko. Prah je neizrečeno dober, čern in siln, pri vetru se vzdigne kot černi oblaki, kteri po ulicah proti morju bežijo. Če pa ni sape, se vzdiguje od voz in konj zbujen kot dim v zrak in ne samo da bi le ljudi v izbe, pri vsaki nar manjši luknjici ali beznu pri oknih in vratih se zmuza. Ker se iz stepe zmiraj nove blato z vozmi in živino vlači, še celo na cestah s tlakom prahu ne morejo ukrotiti.

/Dalje sledi/:

Čerte.

/Spisal S. Jenko/:

Ko človek misli, da se mu vse uklanja, mu vender še nekdo zapoveduje in ta nekdo je čas. — Kamnje z opeko se še da zidati, pa ne vem, kako bi se kamnje z lesom sprijemalo. Perva dva sta pri svoji razločnosti vender še enake, ali vsaj podobne obstojnosti. Ali ni pri prijatlih ravno tako?

Kaj je nada? — Nada je cvetje na drevju, lepo je in veliko ga je, tode, koliko nam bo sadu prineslo? Morebiti celo nič. —

Če celo nebo z oblaki zakrito vidiš, ne misli, da solnce nikjer ne sije. —

Bog ne dela hudega, ampak je le pripusti. Ravno tako pri atroku, kogar oči so solnčni žarki otamnili, ni solnce otroka oslepilo, ampak je le svojim žarkom pripustilo, slepiti ga. —

"Kogá? Kako berač se z mano meri?
Naj ve, da dedov 3 × 5 imam."
""Že prav prijatel, pa mi ne zameri,
Imam jih več, moj ded je bil — Adam.""

Nekaj od zgodeb in šeg Lapljanov.

(K Meyer's Volksblthk Sostavil M. Polše.)

Težko se prostejši malikovavstvo najde, kakaršno je pri starih Lapljancih bilo. Rusovski Lapljanci so še zdaj berz ko ne neverniki, ker se nobeden zanje ne peča. Niso imeli ne tempeljnov, ne duhovnov. Vsak oče je bil višji duhoven svoje družine in je streljaj deleč od svoje hiše svetišče sezidal. Postavil je namreč prilično, nizko mizo, jo z brezovino ogradil in lesen porungelj, ki Tierma pomeni, nanjo djal. En par zarez v koreninin konec je zaznamovalo glavo in obraz Boga. Leseno kladivo so navskriž skozi deblo djali. Pot od koče do svetišča bila je z vejami potresena in Lapljan je prav ponižno po tej poti lezel po vseh štirih, če je hotel bogu darovati, ali kak drug opravek pri svetišču doveršiti. Nobena ženska se ni smela svetemu kraji bližati in tudi ne skozi zadnje svete vrata iti — če bi bila smerti zapadla.

Razen teh lesenih, vsako leto ponovljenih malikov, so častili Lapljanje tudi čudovito slikane kamne. Če je namreč slap kako skalo čudno izvotlil, so jo razpostavili in ta je bila »Storjunkar«, ki je kmalo, če je bilo enacih kamnov blizo, dobil ženo, otroke in druge tovarše.

Jubmel ali Jumala je bil tako visok bog, da se Lapljan po nobenemu načinu njemu bližati ni vedel in tudi ne poskušal. – Bliže mu je bil že Tierma, gospodovavec duhov in ljudi, kterega so tudi »dobrega starca« klicali. – Storjikar je manji bog. Ta beseda ne pomeni druzega, kot "veliki gospod". Sedanji Lapljanje svoje duhovne "Storfare" zovejo, to je veliki oče. Storjunkar skerbi povsod in vselej za živalstvo. Za sedlona so imeli posebno boginjo, Bajvijo, ktere pa niso ne risali, ne na posebnih krajih častili.

Drugih bogov in duhov, kterih je bilo grozno veliko, niso ravno močno čislali, v sili so se ž njimi celo sprijeli. Tako je enkrat Lato zapazil, da njegova hči suhih nog od čede dojde. Precej si misli, gotovo je s Stelom, hudobnim duhom, v zvezi in ta jo je čez močirje nesel. Dolgo se na kamnu s Stelom bojuje, pa ga ne more premagati, na zadnje, ga pa se sekiro, ki jo je v roki deržal, hipoma ubije. Sekira je dolgo na bojišči brez ruje ležala, dokler je ni en prebrisan Lapljan za sedlonove rogove zamenjal.

Sedlonovi rogovi so pri vsakem darovanji jako čislani bili. Okoli marsikterega svetega kraja je bila rožena ograja. Tudi so zraven obešali mesene kosce mnogoterih del trupel zaklane živali.

Po letu so napravili slamnato ležišče bogovom v čast in ga s kervjo pomazali. Meso v božjo čast zaklane živali pa bilo je snedeno od vse družine in prijaznih sosedov.

/Konec sledi/:

Kavkaz.

(Iz Meyer's Volksbibliothek)

/Sp. I. Tušek/

Dalje.

H sreči se ni nobeden učenec pokazal. Tla v soteski so povsod z neizmernimi odterganimi skalami pokrite, ktere so skorej samo plutonske osnove. Nar več skal sestoji iz jederčnika, porfira, serpentina in trakita. Kamnje ploščnate osnove se tukej redko najde. Iz tega bi bilo soditi, da so verhi, iz kterih snežnice priverše in kamnje sabo privale, temena, ki čez apnenek molé plutonske osnove. Lepoto tega kraja mnogotere osnove zelo povišajo. Povsod, kjer stene iz granita, gabrota ali serpentina obstojé, so podobe pečinj bolj divje, čudne in krasne, kakor, kjer iz apnenka iz škervi sterme stene obstoje. Bazalt se na celi poti med gorami nikjer ne najde. — Pri Lač-u so drevesa že redke in majhne, kurjavo popotnikom dobro zarajtajo. —

Gosta meglaje obdajala Kavkazov verh. V vaseh pod njimi stoječih na obeh straneh Tereka bivajo Gruzi. Gruzovski mnihi stanujejo v samostanu na njegovem bregu. Drugo noč smo v Kobiltu preno- čili, ktera vas še veliko višje leži, kakor ves Kazbek. Majhina revna vas leži v sredi planinske doline. Dolgi čas smo si v ptičjem lovu krajšali. Jezilo nas je, da nismo ustrelili nobenega tiča, ki bi se tudi v Evropi pogostoma ne našel. Vsi ti ptiči so bili gotovo na poti čez Kavkaz, ker obsnežene visočine so jim malo živeža dale. —

Drugi dan smo se na pot čez Križno goro napravili. Šest konj so v voz napregli pa se nam je pot vender počasi odsedala, ker je sterma, in ker so veliki kupi snega še po cesti ležali, ktere viharji in plazovi vsaki dan nakopičijo, akoravno delavci pridno cesto otrebljuljejo.

Tukajšnja cesta gre 7534' visoko nad morjem. Gorkomer je padel na -22°. Kaj merzel veter nam je sneg v lica medel. Ta dan je bil izmed vsih, kar sem jih doživel, nar hujši, zmerznili smo skorej ako ravno smo bili v kožuhe jako zaviti, in moj ogerski spremljevavec je ozebel v perste, ki so mu dalj časa potem terdi ostali. Eno miljo od postaje Kešavez je bila pot tako težavna, sneženi kupi teko visoki, nevarnost na kraji prepada 2000' globocega tako blizu, da so še celo vozniki obupali nas dalje spraviti; in nam svetvali iz voza stopiti. Pod vozom smo gazili, ki je komaj eno dlan od strašnega pre- pada stal. Ko srečal bi nas bil tukaj kak drug voz, ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, ker nemogoče bi bilo pri tako ozki cesti se umakniti ali oberniti. — Južni breg Križne gore ni tako sterman, kakor severni, pa je vender tudi težaven in ne brez nevarnosti. — —

/Dalje sledi/

Iz življenja učenca.

/Spisal V. Mandelc./

Dalje. II.

Verjemi Milko, da sim kakor na šivankah stal, ko sim to zakletbo čul. Matevž, kterega menim, dobro poznaš, nekaj časa obmolkne, i jaz se bližej k steni pomaknem. Takole govori potem: Mislil i mislil sim že, kako bi ga bilo mogoče ukrotiti, ali s tem, de bi devam prepovedali se ž njim meniti, pa saj veste, de se s prepovedjo ljubezen le bolj vname, ali s tem, de bi ga pri njih počernili, pa ktera bi nam verjela, ki vsaka ve, de ga le iz nevoščljivosti čertimo i preganjamo. Tale misel, ta pa nam bo dala zmago. Prišel je še le danes domu, pa gotovo je, de bo morebiti že jutri, /danes menim, je še od poti truden) k Alenki vas šel. Podnevi naj že gré, tačas mi ne more dosti prevzeti, ali jaz menim, de bo zopet, kakor vlani le po noči k nji lazil. Ravno to pa mi daje up. Juter večer, kadar ljudje pospé, pridemo za Jadrotov stog, i jaz bom krog hiše lazil i pazil, kdaj se bo približal, vas urno poklical, vi boste pritekli - i - i - ne, ne, pustiti ga moramo, da k nji v izbo zleze, i potem, ko bo že notri, zaženemo hrup, ga iz izbe zlečemo, i - o drugo se bo že našlo, srečno se gotovo iz naših pesti splazil ne bo!

Tri sto zajcov, zavpije eden izmed njih, ter si zavihuje rokave, ti si vender glavica de ti je ni para! Huj! Kak ga že vidim trepetati in nas za odpuščanje prositi, pa stoj gerdun, prej si pustim glavo odrezati kakor tebi odpustiti. I dekleta, kak ga bodo zaničvale, de se je pustil omlatiti, s perstom za njim kazaje, boječiga zajca ga imenovaje!

Ker ste mi, dragi prijatli, reče Matevž dalje, obljubili pomagati, kar koli je v vaši moči, moramo nar bolj na paziti de našega naklepa nihče ne zve! Prosim vas torej pred nobenim ne besede čerhniti, sicer nas gotovo na led spelje. Saj smo že tako preglasno govorili, vetrovi imajo ušesa reče po okolici se oziraje, pa k svoji sreči sim se tako mirno k podu pritisnil, de bi me ne bilo moč ugledati, razun ko bi bil čisto k meni prišel; pa to se ni zgodilo, temuč k prijatlam se vernivši jim tiho še nekaj pošepta, kar pa nikakor nisim razumeti mogel. "Molčite torej," zakliče i skoči z pručke, na kteri je sedel. "Molčimo torej do jutrega večera," zakličejo vsi, i se z njim vred iz poda podajo.

Kakor serna sim tekel proti domu, i ravno sim bil pripravljen, k tebi iti, i te posvariti; ki si pa sam k meni prišel, je še bolje, saj si urnijših nog, kakor jaz.

Grom i strela zavpijem goreče, ko stric nehajo, ta je pa nova! Pa saj sim bil že zdavnej pripravljen, torej le veseli striček, kdo bo mislil na take šemarije. Kaj neki maram za Alenko i kaj za druge salobarde,

Študentovska četa,
Nar lepši je sveta,
Kaj mara za druge?!
Le upavcov trôpe
Požrešne i skope
Boji se kot kuge!

Tiho malopridnež zakričijo stric, kaj mi zopet od upavcov klasiš, že vem, kaj s tem hočeš! Kje pa je ura, ki sim ti jo vlani podaril?

Ne jezite se striček, ne jezite se, jeza škoduje. — Ura? o le brez skrbi bodite, le brez skrbi, jaz – jaz je nisim mogel domu prinesti, ta zlodjev urar je ni popravil, i popačene vendar nisim hotel prinesti, kaj bi bil s tako v čelih vakancah počel?

Že prav, že prav rečejo stric, vsi potolaženi, ker sim jih tako priprosto gledal, kakor bi res ne bil vedel, de ura že sedmi mesec pri "troštarci vsih revnih" počiva. le to mi ne dopade, de si mi zopet od upavcov krožiti jel, si mi pa že na cente kont i drugih takih ropotij privlekel, de bi jih zate poplačal. Tode ne bo, nič ne bo, dokler mi ne skažeš, de se ti je v šoli dobro izšlo.

"Le ne hudi" jih tolažim, ki sim jih s svojim petjem od upavcov, ki so vendar učencam v veselo življenje neobhodno potrebni, tako razžalil. Pa gotovo, da jih nisim mislil razžaliti; al kaj se če, navada je železna srajca: včasih sim se Pegazu za grivo obešal, i ne morem se zdržati, ga še včasih za rep poprijeti: "Zna biti" rečem "že jutri posel pripelje skrinjico, noter imam vse svoje ropotije i tudi spričbe; teh nikdar pri sebi ne nosim, kaj bi bilo, ko bi jih zgubil, al' ko bi mi jih dež zmočil, al' kaj druzega tacega, kaj bi vi rekli, saj bi mi gotovo ne verjeli, de sim jih zgubil. – toraj zmirej rajši to gotovo ravnam, i jih zaprem. Te pak sim še bolj skerbno, kot vsake zaperel, ker so take, de še nikdar take. Začudili se bote, ko vam jih bom pokazal, vse drugače boste o meni mislili.

Že dobro, že dobro, rečejo striček, ti si venderle en verli mladeneč, – jaz ne vém koliko bi dal, ko bi ti nehal za dekletami postopati; le pomisli Milko, saj se to s tvojim prihodnjim stanom ne brati, pusti toraj norčije i bodi pameten! —

Kolikokrat vam bom še mogel zagotoviti, rečem hitro in kakor enmalo nevoljan, de sim se vsimu temu že zdavnej odpovedal, pa saj se bote kmalo sami tega prepričali. — Zdaj imam pa še eno prošnjo, ktero mi bote gotovo radi spolnili. Preden sem iz Ljubljane šel, pride prijatel, i mi jame tožiti, de nima ne dinarja v žepu, ker mu starši niso kar nič za popotnico poslali, i me prosi, mu saj kaj majhnega posoditi, ali pa nekaj beličev za druga leta od njega kupiti. Posoditi mu nisem hotel, ker ne ne vem, ali se še kdaj vidiva, ki je osmo šolo že zdelal. Veš kaj rečem zadnjič, če mi bukve dober kup daš, jih pa kupim. »O iz serca rad, mi odgovori, po taki ceni ti jih dam, de si nar manj pol prihraniš, če jih od mene namest kakega druzega kupiš« — Jih že kupim rečem potem, ko sva kup ustanovila, to de zdaj sim ravno tudi jaz zelo na suši. Kaj pa bi bilo, ko bi tako napravila, de bi ti jaz zdaj toliko dal, de bi do moje vasi priti mogel, doma pa bi ti striček radi še drugo plačali, ko bodo vidili kako dober kup sim bukve dobil. »Že velja,« reče prijatel ves pokrepčan, ki je že gotovo menil, de bo s praznem trebuhom i prazno mošnjico se napotiti mogel, doma pa je še dvakrat dalje kot jaz. »Kar je pa tvoja vas enmalo od velke ceste pristavi prijatel, bom v kerčmi, ki vštric tvoje vasi pri cesti stoji, jutri ob dveh popoldne te počakal — Prosim vas toraj striček, za štiri goldinarje de mu jih ob dveh v kerčmo nesem. Jutri vam jih bom pokazal bukve, ki so zdaj še v skrinjici, le čudili se bote, kako daleč je reveža sila gnala, de mi jih je skorej zastonj dal.

Me prav veseli odgovori stric, de znaš tako dobro barantati. Pa ker imam danes ravno čas, bova pa skupaj tje šla, saj se mi ravno zljubi en kozarec ga zverniti, i tebe pokrepčati, ki si mi upanje tako dobrih spričb napravil.

Ko bi me bili s krampom po glavi butili, ne bil bi se tako prestrašil, kakor ko so mi od te, po njih mnenji prevelike dobrote, od kupice vina namreč spomnili. Pa kakor sim ostermel tako hitro sim se zopet zdramil. »Vi ste pre dobri striček rečem mal' bolj tiho, ki mi na vso to jezo še v kerčmi eno veselo popoldne napraviti hočete. Zdaj je še le enajst, se grem domu malo očediti, saj vidite, de sim še ves prašen. V dveh urah sim zopet tu. Srečno striček, dober tek!

/Dalje sledi/

Solze Slovencove.

/Zložil S. Jenko/

III.

Buči morje adrijansko!
Bilo nekdaj si slovansko.
Ko po tebi hrastov brod
Vozil je slovanski rod;

Ko še Tevta je slovela,
I po tebi jadra bela
So nosila nje imé,
So nosila nje vojské.

Tiho, morje! Kam si djalo,
Al brodovje pokopalo
Si ga zbilo ob peči,
De ga viditi več ni?

Ni ga morje pokopalo
Ni v pečinah ga razdjalo;
De ga viditi ni več
Tega kriv je ptuji meč.

Katarina

(Novela. Sp. V Zarnik)

Dalje.

V.

Katarini pa in učitelju so se vojaki jeli v serce smiliti, ker so tako trepetaje stali, kakor pred sodnim božjim prestolom v peklo obsojene dušice. Katarina jame častnika prav lepo prositi, de bi se jim zavoljo tako majhnega pregrešno nič žaliga ne storila in oče se tudi k njenim prošnjam pridružijo. Gospodu poveljniku so se tudi smilili i zmislil si je, v kakšno sramoto bi svojo četo pripravil, ko bi jih precej tri mogel vstreliti dati. Reče sergeantu, ki je počasi tudi za njim doli prikoračil, da naj k 'Mair-u' (županu) pelje, in za kazen naj jim ta stanovanja posámezno na naj bolj oddaljenih kočah odloči, kjer se jim gotovo ne bo tako dobro godilo, kakor se jim tukaj. Ko so ti odšli, reče Katarini, naj povabi gospoda, ko bi hotli v zgornjo hišo iti, če se jim za malo ne zdi. Ko gor pridejo, naglo oče bokal vina in beliga kruha na predalniku prinesó. Tukaj se zgovorni učitelj precej v pogovor spusti, ker mu je poprej poveljnik rekel, de precej dobro kranjski razume, samo prav ročno se še izgovoriti ne more. Se ve politika je bila pervi predmet, kako kaj Austrijanska reč stoji, in kje se kaj zdaj cesar Napoleon vojskuje. Pa gospod častnik je rekel "de" ali "ne" ker je bolj pazil na Katarinine vprašanja, ktere so se pletile okoli "kako mu kaj ta kraj dopade?" "Če mu je v gradi dolg čas, ker je sam" in druge te baže. Naglo je večer pretekel in napravljal se je častnik za domu verniti, lepo se mu še enkrat oba zahvalita, ker jih je iz take nevarnosti rešil; odverne jim, de je le svojo dolžnost spolnil, in prosi, če mu privolita, jih še včasih obiskati priti, ker mu je samimu v gradu neznano dolgčas. Rečeta mu, de bi jim strašno veselje storil, ko bi jih še kterikrat z obiskovanjem počastil. Poslovi se in Katarina mu do konca verta posveti, kjer ji prav s sladkim glasom reče: Lahko noč, Katarina, au revoir!

Ponoči mu je zmiraj bledi prepadeni obraz Katarine pred oči stopal, ker znano je, kdor še lepote v žalosti ni vidil, ta še prave ne pozna. Drugi dan se mu je dopoldne tako dolgo zdelo, de še ne kmalo tako, in ko se je nakosil in ga eno lulo popuhal, se precej v vas napoti — kam? je znano. —

En teden potlej je Katarina po navadi, kadar je solnce prav pripekalo, pod košata lipo, pred krasnim jezercom na klopi sedela, en malo šivala, včasih v bukve gledala; bila je majhina nova zgodovina, in tudi kakšno vižo bolj potiho zapela. Ko v jezerce pogleda, zagleda notri častnikov obraz, ki ji je čez rame v bukve gledal. Zlo rudeča postane in ko se nazaj oberne, jo častnik prijazno pozdravi, ter reče, de jo prav ponižno prosi za odpušanje, če jo je kaj zmotil, ker je bila tako zamišljena de še njegovih korakov čutila ni. Praša dalje, kaj je tako mičniga, v kar je tako zamišljena. Odgovori mu, de je zadnja delitev Poljskega in junaški bran Tadeja Kočiuškega. Reče mu, de se ji zelo smili ta hrabri bratovski narod, in de jo veseli, ker se je Varšovska vojvodina ustanovila. Ali se vam, gospod častnik zgodovina tega naroda tudi mična zdi, vpraša. Pri tem vprašanju se mu čelo zgerbanči, resen postane, de še ne kmalo tako in odgovori:

Gotovo, predraga gospodična, še kaj več kot mična; pa vi ste mi že povedali vaše ime in okolišine, tudi jest sim dolžan svojo dolgočasno in žalostno zgodovino v kratkim povedati.

Medtem se Katarini nasprot vsede in jame? pripovedovati.

/Dalje sledi/

Odesa

/Po Mayer-ju sp. Fr. Erjavc/

Dalje.

Tlak v Odesi je pač eden nar dražjih, kolikor jih je na svetu. Ker štepa in cela okolica nima pripravnega gradiva, napravljajo tlak iz laških kamnov, posebno jih pa iz Malte dobivajo. Nekoliko jih brodarji, kot tezilo (balast) sabo pripeljejo, nekaj jih pa nalašč naročijo in kot blago uvažajo. Imena cest in ulic Odese so vse v rosovskem in laškem jeziku na voglih napisane, postavim: Aleksandrovkaja ploščad in "prazga Messandra". — Ta dva jezika sta namreč naj bolj v rabi. Rossovskiga govori preprosto ljudstvo, in vsakemu je potreba, da ta jezik zavoljo voznikov hlapcev in služabnikov zna. V tem jeziku se tudi Lahi z Judi, Koraiti z Greki, Nemci, z Bulgari in Rusi razumejo. Je tudi jezik sejmišča luke, in zatoraj tudi jezik vsih javnih vradnij.

Laški govorijo pervič Lahi, ktereh je tukaj obilno, in potem tudi Greki in ker so Lahi in Greki veči del trgovci je laški tudi jezik kupčije in borse, ktera vse svoje oglase in naznanila, kakor tudi vsakkratne cene v laškim jeziku natiskuje. Da je tudi tu Francoski jezik omikanosti in višjih stanov, se že tako razume. Tudi izhaja v Odesi francoski list z naslovom "Journal D´Odessa". —

Judje govorijo med sabo eno popačeno nemščino. Angleško se tukaj le malo obrajta. Na ulicah se sliši vseskozi: Rusovski, Angleško, laški, nemški, polski, judovski, tatarski, turški, gerški, španjski in še več druzih jezikov, pa le od ptujcov, ampak tudi od domačih. To se ve, de za rusovskim je laski pervi, kar se že iz tega previdi, da tukajšni priprosti Rusi domači jezik z laškim nekoliko mešajo. Tako bo vsak Odeški voznik vsacega gospoda z besedo "signore" nagovoril, in beseda "Ecco" se jo celo v rusovski jezik vrinila. Ker so k obljudenji Odese narodi Evrope in Azije pripomogli, je tukaj skor tako žlobodranje kot "tam v Babiloni, ko bil jim Bog je govorico zmedil". —

Nekaj od zgodeb in šeg Lapljanov.

/Po Mayerju sostavil M. Polše/ Konec.

Lapljani so še precej radi nevero popustili, - zdaj menijo da je Jubmelj dobri bog, Perkelj pa hudič. Ta prememba je tudi pod vladarji iz hiše Bernadotov, ki so po vladarjih iz hiše Vazov sledili. Copernija pa se ni tako lahko in hitro zgubila, in še skoraj gotovo živi. Per posebnih priložnostih so pred še kakega copernika sežgali ali jim pa glave odsekali, zdaj jih pa raji živeti in se znašati puste.

Coperniški boben Hun še menda zdaj rabijo. Posebno ga ptujcom skrivajo in ob času selitve ga nazadnje sem privežejo. Hun je po dolgast in narejen iz izdolbljenega bezgoviga stebla, iz katerega je oguljena košutna koža preprežena iz z mnogoterimi podobami okončana. Rabili so ta boben, da so zvedili, katermu bogu morajo darovati, kar so pokazali krožci, ki so bili v sredi kože rahlo privezani.

Pa tudi pri drugih priložnostih so ta boben rabili, pri boleznih, tatvinah i. t. d. Merliče so zavijali, jih v votlo deblo vtikvali, in njim pridjali sekiro in lopato in kresalo. Se je per pokopavanji kaj napčnega pripetilo, je boben terjal skorej vselej eno daritev za napokojne mertve in potem je bilo vse dobro. Najpoglavitneši so bile zamaknjenja. En krožec pa so položili na znaminje solnca, in copernik je začal prepevati. Drugi so ž njim prepevali, in so mogli peti, če je on omedlel. Po dolgi omedlevici se čudoviti mož spet zdrami in pripoveduje od popotovanja po daljnih krajih, iz katerih je sabo vsaktere znaminja prinesel. Sosedje so se zelo takeh prerokovanj bali in velikrat svoje sine v hribe pošiljali, se tega učiti. Kterega so bogovi posebno ljubili so ga podpirali v hudih boleznih po razločku starosti. Kdor je tretjo stopinjo moštva dosegel, je vidil in čul sve po širnem svetu. Ta velika vidnost mu je bila velikrat težavna, ker ga je zmiram nadlegovala.

Nosili so in še nosijo pri sebi majhne duhove, katere čez svoje sovražnike, pa tudi tje v en dan spuste. Ti duhovi so dvojni: Ganje in Siri. Pervi so enaki majhnim višnjevim živalim brez perut, drugi so pa kroglice narejene iz prav lahke rumenkaste vovne, ki je nabrana iz beških simen. Naj nevarniši so povezniki (štriki) s tremi vozli. Se pervi vozel razveže, pride dober veter, se drugi, prihrumi vihar, se tretji, se pa vse razruši.

Ker Lapljanje pod trojno vlado žive, je tudi njih stan razločin. Rusovska vlada se malo zanje peča. Skorej ravno taka je tudi v Norvegii, pa tukaj je že več za njih omiko storil Nil Stokfloth. V Švedi so pa že v srenje razdeljeni in o posebnih časih pridejo tudi duhovni k njim.

Število Lapljanov ni ravno veliko in se zmirej manjša. Njih življenje je ravno tako mično, kakor pri nas priprostih beračev. Neumno je pomilovanje, če take ljudstva sahnejo in zginujejo, pa tudi neusmiljeno se tega vesiliti. Pri tacih okolišinah moramo le ravnati, kakor zdravnik, ki v levici žilo umirajočega bolnika derži, desnico pa na svoje persa položi in po enakomernih udarcih svojega serca udarke že umirajočega bolnika šteje.

Kavkaz in ondotno ljudstvo

(Sp. I. Tušek)
Dalje.

Zračni naravni prizori, kakoršine v mnogoteri različnosti delajo v tirolskih in švajcarskih planinah čudne oblakov podobe, barv polni ovit pri solnčnih izhodu in zahodu, viharji in podobna tista krog snežnikov nakopičena megla, katere izmišljene podobe kakor pošasti nad hribom in dolino plavajo, se v Kavkazu malokdaj vidijo. Čisto jasno nebo je tukaj poleti navadno. Le enkrat 8. avgusta 1844 smo vihar občudovali, kteri </noinclude>je na planini veliko bolj veličanstno, kakor pa v dolini. Pred viharjem, ki se je proti poldne napravljal, je bila navadna nemirna tihota, mračen polsvit, čarovno, nestalno, zmiraj spremenljivo razviharjenje visočin. Na to je jelo strašno grometi in bliskati se, kar ni mogoče popisati. Kavkaški velikani, le strašno razdivljeni so se kaj strašni in temni vidili. Černi oblaki, kterih kraji so zdaj rumeno, zdaj kervavordeče razdivljeni bili – meglene pošasti v vedni spremembi, podêne od strašnega viharja – višnjevorudeči, divjerogljati bliski, kteri so čez Kavkaške snežnike v strašni svitlobi švigali, krasna dvojna mavrica, ktera je mične barvice pod tamnimi oblaci razlivala, grom s trojnim jekom, in nazadnje še mesca prikazen, ki je milo skoz oblake kukal, kakor pominljiva nebeška moč, ko se je vihar oddalil, bliski zmiraj redkeje švigali, in gromenje bolj in bolj puhlo bobnelo in nazadnje potihnilo, to vse se mi je tako globoko vtisnilo v serce, da ne bom nikoli tega dneva pozabil.

Solnčni vzhod in zahod pa v Kavkazu ni tako krasen, kakor v tirolskih planinah, ker tukajšno obnebje nima tako krasne zarje.

Take lepote z veličanstvom zedinjene, kakor v Švajcarskih planinah naj v Kavkazu nihče ne išče. Mrzel in brez občutka nobeden ne bo, ki iz visočine kavkaško naravo pregleduje, pa mu bo vendar lako pri sercu, kakor je bilo Viktor Jaquemont-u, ki je na naj višjim hribu cele zemlje, na Himalaju, vender zavpil: "O kako krasne so Evropejske planine!"

--- . ---

Zgornja dolina Riona je zlo enaka dolini pri zgornjim Rajnu. Zdaj široka dolina, zdaj oska grapa, obdana od hribov, ki prederzno glave proti nebu mole, mnogo gradov i stolpov, zelenkasta penasta in divje-šumeča reka, ki se čez velike skale vali in ki v rodovitno Kolfriško ravnino hiti. Vsaki trenutek popotnik, naravne lepote željan, novo krasnoto vidi. Tukaj je visoka dolina, v kteri se sto in sto rok trudi, pomladni trud požeti, 89. in hranilnice s sadjem, žitnice s pšenico in kleti z vincem napolniti; tam je tako ozka grapa, da se komej reka okroz vali. Prisiljen je človek, po skalah plezati, če hoče dalje iti. Tam je grapa ravno za stezo dosti široka, pa tukej branijo košate drevesce, od germovja in srobota preprežene popotnika dalje. Hrasti in bukve, ki se mordè več vekov viharju in vremenu okljubovale, so nazadnje vender času se omaknile in zdaj vpreti čez dolino leže. Nihče jih iz gnjilobe zlagama pokončal. Od premišljevanja kavkaške narave pridem do ljudstva, ki ga obljuduje.

Solze Slovencove

(Zložil S. Jenko)
IV.

Ti ravnina, polje laško,
Ti si pilo kerv junaško,
Si pokrilo trupel broj,
Ki posekal jih je boj.

Le odpri mi grobe svoje,
Daj nazaj mi brate moje!
I ki tvojo perst gnoji,
Daj nazaj jim serčno kri!

Kaj bo polje ravno dalo?
Saj je lastnih pokopalo,
Sinov svojih sto i sto
V domovja sveto zemljo.

Vi, ki jih ste jih k klanju gnali,
Serčno kri njih prelivali,
Vam pravice vpoje glas:
Bo prišel plačila čas!

Iz življenja učenca.

(Spisal V. Mandelc) III.

Zdaj ga pa imaš zlodja, si mislim, ko stopim iz stričove hiše. — Sam so se zoper mé zakleli, da mi stric te krajcarje v roke ne dajo. Zavoljo spričb sim jih sicer opeharil, res bi stermeli, ko bi jih vidili, pa kaj, da je le pervica, kaj bi bil tužen, če so mi dvojko v zaderžanju dali, saj ne bo nihče spričbe vidil, v osmo pa pojdem vender le, i to je nar gorečniši želja mojega strica. Pa kako zdaj k učenju priti! Pač sim jo dobro skoval od bukev in potrebe prijatlove, pa vrag nesi starcovo žejo, vse je prekucnil. Iti pa vendar morava, znabiti mi osoda pomaga, kjer so mi stric vse upanje odvzeli.

Bilo je že poldvéh i jaz še doma, ker resnično nisim mogel skleniti s stricom iti, kjer sim vedil, de le sledice imenovanega prijatla ne bo. Keri stopijo stric sami v izbo. „Tù vidimo, pravijo, zakaj moram včasih po dve uri čakati, predem v mestu s stricom govoriti morem, gotovo se po Ljubljansko čedi.” Že grém, že grém, rečem hitro, vzamem palico i napotiva se proti kerčmi. — Do konca sim bil prav vesel pri kozarcu, terkala sva na zdravje strica i na uničenje zakletbe – tode zadnje le tiho. — Pa ura preide i prijatla ni, kaj sim hotel? Tolažiti sim jih mogel v tem, de sim jim strašno vročino predstavljal. — Pa ura je že stiri i od prijatla ne duha ne sluha. Tresla se mi je že, ko vidim, kako nevoljni so stric, pa prav za prav ne zavoljo tega, temuč ker so mogli že tako dolgo za vince dajati, ako ravno so ga proti zadnjim zlodjevo počasi pili i si vošili, da bi jih tudi jaz posnemal, kar mi pa ni ravno zlo k sercu šlo, ker sim v njih nar veči jezo kozarec za kozarcom izbil.

Kar stopi v izbo učenec iz moje šole, ki ga je ravno ta pot v svojo vas peljala. To ravno sim želel, naj bi bil že prišel, kdor bil hotel, za moj del iz Devete šole. V tre- nutku sim izza mize, mu podam roko, jamem govoriti, de mu le za eno besedico časa nisim dal, i ga medtem tako pomenljivo pogledujem, de je lahko spoznal, kaj prav za prav hočem, ker sam ni bil ravno zabit tiček. Ali si vender prišel, mu rečem, kakor bi bil ravno njega pričakoval, dosti dolgo si hodil, ki si mi že ob dveh priti obljubil, gotovo si pa povsod, kjer Bog nad vratim roko moli, zastal; pa dansi ti tega ne more nobeden hudo vzeti, saj je vroče, de vrana zija. — Tu so moj stric i ti bojo plačali te solde ki ti jih imam še dati, danes jih boš gotovo še zelo potreboval. „Res sim malo bolj počasi hodil, kakor drugekrat, pa (k stricu se obernivši) stric mi bodo že odpustili, saj vedo, de se učencom v vakancah ravno ne mudi.” „Se pa meni mudi,” zareže stric, vsi razkačeni, de je resnično prišel, i polože iz mošnice 4 goldinarje na mizo, ter rečejo; No Milko, zdaj pa le pojdiva, svojo reč sva že opravila.”

Oh striček, rečem pohlevno, jaz imam prijatlu še nekaj prav imenitniga povedati, ne bodite hudi, de še malo tù ostanem, v pol ure pridem gotovo za vami. Že dobro, toda urno hodi, rečejo striček i z milim pogledom na goldinarje, ki so še na mizi ležali, gredo iz kerčme.

„Grom i blisk i strela”, zavpijem, ko sva sama, to sva ga zvodila, starega gumpca” i si oddahnem, kakor bi mi kdo cente iz rame vzel. Milko, reče prijatel, ali noriš, ali si že ob ves um prišel? Jaz ne razumem ne besedice od vsiga, kar se tù godi.

Boš že razumel, mu rečem, ko ti povem, de sim na takole vižo strica za 4 goldinarje osmukal, de sim jim namreč rekel, de sim od tebe za toliko bukev nakupil. Pa za to pomoč se moraš od tehle bankovcov enmalo pokrepčati. Kar sim, saj strica ni več tù! —

Ko se s prijatlom ločiva, grem proti domu, pa čudne misli so mi glavo težile. Tepeškanja bi se bil sicer lahko obranil, de bi le k Alenki ne šel, ali moja želja je bila, njim ne le sama uiti, temveč jih spraviti v jamo, ki so jo meni kopali. Pa kako? To ravno me je zamišljeniga storilo. —

Ko v vas prikoračim, ugledam prej imenovanega Matevža jo v kerčmo zaviti. V trenutku sim bil za njim v izbi. Debelo me pogleda, ali jaz se ne dam omotiti, prijazno ga pozdravim i se usedem na drugi vogel mize, pri pri kteri je že Matevž sedel. Sama sva bila v izbi. Pa kterokoli govorico sim pričel, nobena mu ni dopadla, ni se hotel meniti. Čakaj, si mislim, če te nobena reč ne zbode, ena te pa vender bo.

„Precej” rečem, kakor brez vsega pomenka, „bi mel sicer k Gadretovi Alenki iti, ker me je že zdavnej povabila, pa srečna ljuba, jaz imam druzih na kupe. Glej Matevž, mu rečem tiho, i se po hiši oziraje, če naju kdo ne sliši, medtem ko se sam radosti i začudenja trese, glej tebi bom povedal, kar še dozdaj nikomur nisim. Pa se ne smeš tako jezno deržati, saj sva stara prijatla. Slušaj torej: v Ljubljani se je zaljubila krasna deva v mé. Ni ji para pod našim cesarjem, ravna kot jelka, bela kot sneg i znabiti nar bogatejši v Ljubljani. Kaj praviš, Matevž, ali bi ne bil jaz neumen, ko bi jo zavergel i za druzimi hodil? – Pa Alenka, vpraša urno Matevž. – No, no, rečem zaničljivo, ta naj si pa druziga zbere; pa kaj, pristavim tiho, nisi li ti včasih za njó hodil, Matevž? ako je res, ti vošim iz celiga serca srečo, ker Alenka je berž pripravna deklica.

Ko bi me le ljubila, zdihne Matevž, ali kaj, ki ne mara zame, ki le nate misli. – Če je taka, mu odgovorim, se kmalo pomaga i tebi še rajši to storim, ker menim, de si vender moj naj zvestejši prijatel še od šolskih let, saj druziga v celi vasi nimam, de bi mu zaupati mogel. Ako si voljen, bova takole napravila: Nocoj me Alenka pričakuje, jaz bom svojo obleko tebi dal i če boš malo bolj tiho govoril, mislila bo, de sim jaz pri nji.

Mi li hočeš res to storiti, zakliče Matevž ves osupnjen, o dragi prijatel, odpusti mi, de sim te za svojega nar večjiga zopernika imel, saj --

Že dobro, že dobro, ga ustavim, drevej po mraku tedaj se pogovoriva več o premenjeni obleki. Za zdaj se mi mudi. Zbogom! —

- . -

Ura odbije devet, ko stopim iz hiše, tiho se oziraje, če me kdo ne vidi. Matevž je že poprej obleko zamenjal, jaz sim njegovo nategnil. - Težek polen si iz klade izberem, ter se napotim proti Gadratovim stogu. Tu najdem že une štiri za boj pripravljene, ki so Matevža željno pričakovali. Vsi menijo, de sim Matevž. nihče me ne spozna, le pretih se jim zdim.

Žalost mu ne pusti govoriti, reče eden. — Jeza ga mori, norčuje drugi. Tiho zašepetam jaz, ki sim enmalo spredaj bil i sim pazil, kdaj bi prišel, tiho je že tu.

Richt euch! zapove eden izmed njih, ki je bil dve leti že pri vojacih, i smehlaje vzdignejo vsi kole.

Zdaj pa za mano, od stoga proč, znabiti pride ogledovat, če ni nobeniga tu, i zdaj nas še ne sme stakniti. — Mirno se pomaknejo kacih 200 korakov od stoga nazaj, le jaz sim ostal bližej na vsih štirih, i sim res vidil, de je h stogu prišel i se ne malo začudil, de le ne eniga prijatla tu ne najde. Pa si misli, saj je še pravši, i gre pod okno. Na miglej pridejo tovarši bližej i skupej gremo počasi i tiho proti hiši. Poterka, Alenka odpre, i že ga je pol skoz okno, - kar skoči eden tovaršev, ki se ni več deržati mogel, nadnj, ter ga znak po tleh podere. Kot blisk planejo tudi drugi nanj i hujši, kot stope bijejo njih koli po reveži, ker ne poslušajo ne vpitja, de je Matevž, njih prijatel, ne stoka, ki ga mu je strašno bitje izmoralo. Jaz pa sim tekel domu i preserčno se smejal, de se je tako krasno izšlo. Deve pa so zvedile že drugo jutro to viteško djanje vaščanov, i moja slava je v njih očeh na mesto namenjene srage le biser vedno bliskeči si pridobila. ---

Žêlja

(zložil Bril.)

Čul sim, da za herbtom
So mi ženke djale,
Da sim nekaj berhek
In postave zale.

Ali kaj! v obraz mi
Djale so dekleta,
Da na mojih licih
Ni lepote cveta.

Da bi b'le zlagale
Stare se ženice!
Da bi b'le zlagale
Zale se deklice!

Naj bi u obraz mi
Rekle koj vse žene,
Da mi na obličju
Cvetke ni nobene.

Naj mi saj za herbtom
Le reko deklice
Da poljubljeja je
Vredno moje lice.

Katarina

(Novela. Sp. V. Zarnik)
VI.

Vidli ste, de precej dobro slovanski razumem, kar bi bilo za Francoza nemogoče, in de sim jaz Poljak. Rojen sim na gradu blizu Varšave, kjer je bil moj oče plemenitaž; bili smo trije bratje, Vladislav, Jožef, Kazimir in ena sestra Katarina. Mene Kazimira grofa Sokolskega, naj mlajšiga, so oče naj rajši imeli, bil sim brihtne glave, naglo sim se latinskiga in francoskiga naučil, tudi v zgodovini sim dobro napredoval in kmalo sim se zavedel, kakšniga naroda sin sim. Še majhnimu, kakor Hanibalu, so mi doma vsi goreče sovraštvo do Rusov in Nemcov vdihnili. Pri nas je bilo tudi ognjiše, kjer smo se zbirali naj slavniši vitezi domovine in kovali zakletbine zoper roparje domačije. Šestnajst let sim bil star, ko smo se pod poveljstvom hrabrega Kočiuškega bojevali. Z nado in obupanjem napolnjeni smo se zbrali pri Mačievicah. Oče moj so bili general, starejši brat Vladimir je bil pri topništvu polkovnik, jest in jožef sva bila pa oba lajtnanta, k belim Ulanom overstena. Bili smo se kakor levi s severnimi medvedi, skerbljivi oče so dvakrat memo mene prijezdili in me navduševali: Le hrabro naprej, Vladislav! Ko tretjikrat proti večeru pridejo, vsi krvavi, mi podajo ročno debel zapečaten papir z besedami: Tako ravnaj, dobro opravi! Komaj sim hotel usta odpreti, so se že zakadili nad sovražnike, ki so se že zelo približali. Ko to reč naglo spravim, mi znani Jožefovi glas bije na ušesu: Zbogom, predragi Kazimir! Ko se ozrem, vidim rusovskiga častnika, ki je Jožefa v trebuh zabodil. Potegnem samokres izza pasa in prevotljim Rusu čepino, da se zdajci zgrudi. Brat me še milo pogleda, zdihne in bilo je po njem. Ko se pripravljam preljubiga brata na konja vzeti, prihrumi nadme četa Kozakov in naglo sim mogel teči, de sim ji ušel, ker dobre dve uri so mi sledili. Drugi dan pridem po stranskih potih proti domačimu gradu, pa groza me obide, ko le razvaline zagledam in od predrage Katarine ni bilo ne duha ne sluha (pri teh besedah globoko zdihne in Katarina zarudi). Grem v bližnji (grad) gojzd, kjer se na kraj, kjer sim drugekrat bukve prebiral, vsedem, in konja spustim, da se malo popase in si počije. Odpečatim tisto debelo pismo, zagledam naj preje podobšino nas vsih šestih v eni sliki (mati so mi že zdavnej umerli). Potlej je dolgo pismo od očeta, o kterim mi priporočajo, če zgubimo, naj en za druziga skerbimo, posebno gorko so 18 let staro Katarino priporočali: Bila je naša Katarina, kaj vam, predraga, podobna in za to sim se, kadar sim vas pervikrat pred gradom vso bledo zagledal, koj zelo začudil. Rekli so oče tudi na dalje, naj ostanem zmiraj vreden sin domovine in da naj se pri vsaki priložnosti overstim k protivnikam sovražnikov naše domovine. Ni bilo dolgo časa za primišljevanje. Prudružim se druzim emigrantom. Ker v domačii po 3. obropanji ni bilo več nade. Šli smo večidel na Francosko, nekaj se jih je tudi po Angleškim in po svobodni in po prostora polni severni Ameriki razkropilo. Bival sim potem pri vsih bitvah republike in cesarstva, vidil sim Laško, Nemško, Egipt in Špansko. Zvedel sim pozneje tudi, de očeta in brata so Rusi ujeli, že oba na pol mertva in kader sta okrevala, so jih v sibirski Elizium ulekli, dalje mi ni znano, kako se jim je izšlo. Četa Rusov je že poprešnji dan po stranskih potih do Varšave priderla in vse gradove okoli ropala in požigala, tako tudi našimu gradu ni zapernesla. Katarino, na pol mertvo je rusovski častnik dal v svojo kočijo prinesti in potem je nežna mladika že vsa obnemagana še na poti v Klni izdihnila. Zdaj, ko je varšavska vojvodina ustanovljena, so bile tudi vse prazne posestva v vradnih časnikih naznanjene, de naj se emigrantje, kteri so še pri življenju, v enim letu oglasijo. Tako sim tudi jest svoje nazaj dobil in nadjam se, predkone v petih mescih poslovenje dobiti in potem v miru po 14 letnim boji in popotvanji po ptujih deželah, na ognjišču predrage domačije svoje življenje skleniti. Katarina, bi hotli vi z mano iti meje domo- vanje pogledati in mi predrago sestrico ali pa še kaj več nadomestiti? Katarino, ki ga je pred kaj verno gledala in pazljivo poslušala, je to navtegama vprašanje v težko zadrego pripravilo, de naglo oči pobesi in sama ne ve, kaj odgovoriti, pa o pravim času pridejo skerbni oče pogledat po svoji ljubi hčerki, ostala je čez navadni čas na vertu, ker bilo je že pozno zvečer in bali so se, da bi se ji ne bilo kaj hudiga pripetilo. Ko pa oče častnika zagledajo, se mu globoko priklonijo, tudi ta vstane in jih prijazno pozdravi, in tako je bila Katarina iz te zadrege rešena. Potlej so še z očetom kake pol ure posedeli. Bil je lep, hladen letinsk večer in menila sta se od noviga uradniga razdeljenja krajnskiga in od druzih predmetov te baže.

VII.

Tako sta se navadila se zbrati vsak večer pri prebistrim jezercu, naglo so jima minili večeri, dnevi, tedni in mesci, in kmalu sta spoznala, da sta si edendruzimu neobhodno potrebna in draga postala. Kazimiru ni moglo nikoli spred oči prebledo lepo lice, enako ime, skoraj ravno tista podoba, velikost, starost, omika in nedolžno nepopačeno serce z njegovo umerlo, preljubo sestro Katarinco. Katarini je pa globoko v serce segla žalostna Kazimirova zgodovina, njegovo blago navdušenje nad domovino in se ve, tudi lepa, čversta postava, en malo obledeli in resni obraz sta dosti pripomogla, ji še dozdaj za take vtise neobčutljivo serce ukrasti. Dostikrat se je smejala in čudila sama pri sebi, ko je kakšen roman ali kako drugo povest prebirala, kako je mogoče, da je Kunigunda, Olivia, Sofia ali Olga tako zmedena bila zavoljo svojiga viteza, ker mislila je Katarinca, da ona tudi županoviga Janeza ljubi, ker ji je on tolikrat zagotovil kako jo ima rad, pa se vendar nikoli zavoljo njega nič mešala ni. Neko popoldne, ko sta bila pod košato lipo pred gradom (ker tudi Katarina je včasih v grad priskaklala, odkar sta si svoje občutke obstala) reče Kazimir: Katarina, v 14tih dneh dobim poslovljenje, kje bi ti raj poročenje imela, tukaj doma ali v moji domovini, vidiš, ljubši bi bilo meni, ko bi naj v domači kapeli poročili, kjer so bili tudi vsi moji dedji poročeni, pa, kakor ti hočeš, to je le na tvoji volji, ljubezniva, ležeče. Tudi oče počasi gori pridejo in sklenili so potlej, naj bosta le raji tukej poročena, kjer se bojo tako vsi ljudje čudili, kakšina čast bo to vsi fari, ker, kar pomnijo, ni bilo še take poroke in tudi bojo sami tukaj vse po domače pripravili. Med tacimi kratkočasnimi pogovori jim je popoldne naglo preteklo so prišli v Emavs. Drugi dan zjutrej je prašal serjeant kapitana: Gospod, kaj mar vam je resnica oženiti se, ker bote poslovljenje dobili? Pa res, precej časa mi že vedno tako zamišljeni hodite, in nič se mi nočete spovedati, kakor ste mi pridolanskim pred Saragosso zmirej pravili, kako prekrasno Olivio ste ujeli, pa ste nazadnje, ko smo bili prestavljeni, vse skup na mokrim pustili in se niste več za to pečali, samo včasih, kader sim vam nagajal, ste se enmalo posmejali in ponorčevali. Ljubi moj Antoine, zaverne Sokolski, med špansko Olivijo in slovensko Katerino je velik razloček, vedil sim, da Španjolka, že po naravi naša okoreninjena sovražnica, me ne zamore resnično ljubiti, to je bilo za kratek čas v ležišu, tudi oženiti bi se tako ne bil mogel z Olivio, ker mislim očetovo voljo spolniti, ki so ojstro naročili v pismu, se nikoli ne z Nemko ne z Rusinjo zaročiti, temveč če je le mogoče s hčerjo polskiga, če pa ne, pa kakiga druziga slovanskiga naroda, in to je moja preljuba Katarinka. Tudi ti starec boš mogel vojaštvo popustiti in se na svoje stare dni na mojim gradu opočiti. K vaši volitvi, reče serjeant, vam moram prav dati in obstati, de, čeravno sim že dokaj kmečkih in gosposkih punc vidil, pa take, kakor Katarine nisim kmalo naletel, res, de je bila Olivia bolj krasna in našopirjena, pa té Katarine priljubnosti, nedolžnosti in prave omike ni nič na sebi imela in zelo me bo veselilo, če vam bom kterikrat sine ali hčerke pestoval. Pri teh besedah se mu Kazimir nasmeja in med tacim pogovorom sta se počasi oblekla prišla v Emavs.

Čez tri tedne mu pride na večer poslovljenje iz Noviga mesta in precej leti z njim k Katarini, ki je ravno vstala in mislila v park iti. Pomoli ji zapečateni papir, ljubeznjivo se z očmi vjameta in pervikrat sta molče na persih si ležala, ker taki občutki se ne dajo izustiti. Ali na enkrat zagromi puška in krogla obema prek ušes zabrenči. Naglo Kazimir meč potegne, Katarino omedljivo na klop posadi in hiti proti kraju, odkoder je strel prišel, ki je pa samo klobuk izbil. Vidi blediga človeka s zmeršenimi lasmi, ki je pri svitu polniga mesca stal, kakor okamenjen in se ni iz mesta ganil. Kazimir zagromi: Kaj, prederznež, sim ti žalega storil, de me greš tako po roparsko napasti? Ta pa začne bolj tuliti, kakor jokati: O predraga, preljubezniva Katarina odpusti, odpusti, če sim te usmertil! Pri tem glasu se Katarina opet zdrami, stopi k tema in vidi Županoviga Janeza. Vsa oterpne in naglo popade Kazimira za roko, ki je ravno mislil svojiga protivnika prebosti, in reče francosko: Nikar! preljubi Kazimir, če si me kdaj ljubil, prizanesi tem človeku in pusti ga iti. Roka mu obnemaga in meč mu na tla pade in z ginjenim glasom reče Janezu: Pojdi, nesrečnež, zavoljo Katarine naj ti bo prizanešeno. Janez se naglo zave, popade klobuk, verže puško čez ramo, stopi dva koraka naprej pred Katarino: Ne bova se več vidila, ji reče, pa tudi nikoli srečna ne boš! S tem besedami skoči urno čez mejo in hitro korači proti Savi. Katarino pa, ki se je vsa obnemagana na Kazimirove persa naslonila, je Kazimir v naročje vzel, v hišo nesel in ji tam postregel, ker oče so bili zavoljo nekih opravkov v Kerškim.

Vzrok poprej popisaniga dohodka je bil pa ta: Cela truma vojakov, med njimi tudi serjeant, so celo popoldne pri Maire–u pili, Janez jim je pa na mizo nosel in jim stregel, bili so prav dobre volje, mnogotere šale so vganjali in med tem je prišlo tudi kapitanovo poslovljenje v pogovor in njegova ženitev, in vsi so rekli, da je Katarina prav berhka deklica in pili so na zdravje poveljnika in Katarine. Janez, ki je od strani vse to na uho vlekel, jih le nazadnje popraša, ktero Katarino mislijo. Reče jim, da učiteljeva ne more biti, ker to je njegova nevesta; ti mu pa le zagotavljajo, da. Nazadnje sergeant se smehljaje vstane in reče: Pojdi, pojdi, kmečki trape, zate bo taka nevesta! če le nočeš verjeti, pa pojdi h Katarininim jezeru in kmalu se boš prepričal. Janez zdaj zarudi, zdaj obledi, ne zine ne besede, gre vùn in stori to, kar smo gori omenili.

(Dalje sledi)

Odesa

(Po Mayer–ju spis. Fr. Erjavec) (Dalje)

Poslopja notranjiga mesta so večidel bolj ali manj po laškim načinu zidane z raznimi strehami s stebri in balkoni. Akoravno niso tako močne, kot so poslopja, ktere si po Angleškim bogatinci po laškim načinu zidajo, so vender prijazne in posebno je prijetno viditi, da se vse tako zložno in lahko razprostirajo. Nikjer prostora ne manjka in nikjer ni tedaj teh nepostavnih, stlačenih, sukamb hiš viditi, kot jih imamo po naših starih mestih.

Posebno lepo je po vsih ulicah razdelene žitnice viditi kjer se skoz okna poljski pridelki nasuti vidijo. Te žitnice, kterih je v Odesi veliko z enako lepotijo zidanih kot stanovališča in to iz dobičkarije. In res se sčasoma te žitnice v prebivališča spremene. Ker je namreč zdaj mesto svojo mejo doseglo in se več slepo ne izprostira, se žitnice, ki so dozdaj v naj bolj obiskovanih ulicah bile, čez dalje bolj v stanovališča spreminjajo in te se v zadej ležeče hiše in proti koncu mesta pomikujejo. Nektere teh žitnic so pa res krasne poslopja n. pr. grofa Potockiga, polskiga plemenitnika Sabanskiga. Zadnja je res kaj lepo zidana in bolj palači kot žitnici podobna. Zdaj ni več Sabanski njeni posestnik. Po izidu zadnje poljske vstaje je prišla v last carske rodovine.

Odesa je bila tačas prebivališe veliko polskih plemenitnikov, ki so imeli tu svoje shodiša in zbirališa, odtod so podpirali vstajo v domovini. Sabanski je eden pervih med njimi in je po nesrečnim izidu vstaje pobegnil. Od tistega časa je Odesa nehalo biti središče polskih plemenitnikov in celo kupčija je v Odesi po končani vojski nekoliko terpela.

Odesa ima posebno to lastnost, da se po mestu od njene velike kupčije malo vidi in če po njenih ulicah hodiš, boš pred mislil, da je stolno mesto kacega domačega kneza. Le samo pri velicih žitnicah bi moral eno oko zatisniti. Mornarjev in kapitanov ni v mestu celo nič viditi. Z blagom obloženi čolniči ne švigajo po mestu, kot v Benetkah in v Hamburgu, in ker so zaloge palačam podobne in luke nekoliko pri strani leže, je viditi, kot da bi se mesto na visoki stepi nič ne zmenilo za to, kar se spodaj godi.

Pri Odesi so zidali dva podaljšeka (Molls) v morje, in tako so naredili dve luki. Ena se imenuje Kontumaena luka in je namenjena za barke, ki pridejo iz kužnih krajev, to je za vse brodovja vunajnih narodov, zato ker morajo vsi morsko ožino, ki se Bospor imenuje, in ki jo Turci v posestvu imajo, preiti. Druga se imenuje vojna luka in je posebno za rusovske vojne barke namenjena in potem tudi za vse ne sumljive barke, to so pa te rusovske male brodovja, ki ne gredo daleč po morji ampak se le bolj brežine derže. K vsaki teh dveh luk pelje od visoke stepe, na kteri mesto stoji, globoka dolina, ali bolje rečeno grapa, po kateri se je popred le deževnica stakala, zdaj je pa zmirej polna ljudi, voz in blaga. Ker do luke ni druge poti - le nekoliko stranskih stezic, pa še te so slabe - se večkrat rajda voz praznih in naloženih celi dan ne preterga, posebno ker tudi z voli vozijo, in tem se nič kej ne poljubi se hitro premikati. Nato še vedno dirjanje tergovcov, in njih služabnikov v majhnih vozičkih, ker se je treba za vsako besedo, ktero hoče s kapitanom v kontumacii sedečim, nalašč voziti.

Kontumacna luka je veči in bolj važna. Luka sama, njeni podaljšek in velik kos brega noter do stepe, notrajne zaloge za sumljivo blago, bolnišnice, stanovanja za vrače in druge uradnike, kakor tudi za popotnike, kteri v kontumacii ostanejo, kavarne, veliki prostori za šetanje in skladanje blaga, vse to je obdano z zidovjem, terdnavami in železnimi mrežami, in s celo rajdo vojakov z nabitimi puškami in samokresi, ki nobeniga, ki nima pravice, živiga noter, še manj pa vun ne puste. Na morji sklenejo to rajdo barkice. Na vsaki je 40 vojakov z dvema topovama. Ena teh barkic je precej daleč v morji in ta vstavi vsako barko v spodobni dalji in jo prisili, da mora na barkostaji [Ufer/Mole??] mačka začasno vreči.

Kupčija Odese je perva za Petrogradom in potrebuje 2500 bark; sama barka je za tako kupčijo premajhina in tudi preplitva. Dobra barkostaja pa vse to popravi. Barke veržejo mačke veči del pol ure od podalška in rabijo za izkladanje manjši čolničke. Zunanjo kupčijo imajo veči del ptuji tergovci v rokah. Rusi se pečajo le bolj s kupčijo po suhem; z vožnjo po rekah in ob brežini.

Žito je glavni del tukajšne kupčije. Odesa je velika žitnica za žito iz Kerzona, Podolie Volinie in Ukrajine. Carigrad, Zante, Livorno, Genova in Marseille so poglavitna mesta, kakor se posebno pšenica, včasih 20 mil. rubelnov vrednosti na leto izvažva. Loja gre [povtaki?] veliko na Angležko, usnje na laške semnje in čez Brodi na Austriansko. Tudi volne že veliko spečajo, še več je bodo spečali, ker ovčja reja v tem kraji čez dalji bolj napreduje. Blago, surovo maslo, kaviar in lojeve sveče prejema Carigrad na debelo. Laneno seme pa Angležko.

Uvoženje obstaji iz kolonialskiga blaga in rokodelskih izdelkov, posebno Angležkih. Pa za voljo veliciga meta je uvažanje komaj 2 tretjine izvožanja. Uvožnjo so prerajtali na 25, izvožnje pa na 40 mil. rubelnov. Zavoljo veliko mitnic je kupčija po suhim čez Brodi na Avstriansko le majhina, znese okoli 3–4 mil. na leto, ko bi pa prosta bila, bi znesla 20 mil. Posebno važna je kupčija Odese za njeno okolico in Besarabija, Podolia, Kiev in Ukrajina le Odesi za svoj blagor hvala vedo! V te meri, ki Odesa bogati se tudi dežela oživlja in odselava. Odesni kapitali, njene posojila in plačila so dobrotljive za deželo in koristijo na mnoge viže. Samo voznikom plača Odesa na leto 2–4 mil. rubelnov. Tudi posojujejo bogati tergovci ljudem, ki se živinoreje v stepi podstopijo, kapitali. S temi si nakupijo živine, jemljejo pašnike v najem in počasi dolg z lojem in usnjem plačujejo.

Kavkaz in ondotno ljudstvo

(Spis. Janez Tušak)

Dvajset celih let se kavkaške ljudstva vojsku- jejo z orjaško Rusijo za ohranjenje svobode in neodvisenosti, v celiga sveta čud.

Vidi se na obrazih vsim Kavkažanov hrabrost in divja prederznost, pri veliko njih je s tema izedinjena naj krasneši postava, tisti vpognjeni nos, tiste iskrene oči, tiste kakor vranovi černe brade, ki so v podobi tega ljudstva izedinjene, ktero za nar lepše vaja. Koj med pervim tropam hribovcov, ki sim jih na Kubana vidil, sim zagledal Čerkeške vojake. Resnično rezveselivni pogled ti tanjki kavkažki jezdici z drazim orožjem kinčani, kako se moško in prederzno obnašajo in kako se razločijo od štorastih kozakov! Vidila se je na obrazih tem hribovcam zavest svoje večje moči, in ošabno zaničevanje niskiga ljudstva, med kterim so hodili. Dve reči se pri vsih Čerkesih najdete: urna, lahna hoja in moško obnašanje, ki se njim prostim sinovom gora, nasproti pohuljenim Rusom, kaj dobro podá. Ko sim se s Rusovsko pošto po kubanski štepi peljal, sim zdaj Čerkeške jezdece, zdaj Kozake srečeval. Oboji imajo v okrožji Kubana, od Rusovskega meča podjarmljenim, enako nošo, enako orožje, in še med rodovnimi kozaki se velikokrat čerkeški obrazi vidijo. Pa praviga Čerkeza sim že od dalječ spoznal na moškim zaderžanji. Černe oči so se vselej tamno in sovražno izpod kučme zabliskale, in njegova roka v pozdrav dvignila, od knute vkrateni kozak je pa že trideset stopinj daleč od voza kučmo iz glave potegnil in ponižno pozdravil mene in moje spremljevavce.

Oba rodova, Čečenci in Čerkesi, ki na komaj 1200 štirjaških miljah živita, imata z Kubardi in Abazaki vred 600.000, k večjim 700.000 duš, in to perišče, ki komaj 80.000 mož za boj pripravi, tišči že dvakrat po deset let Rusovske vojske v rogu, in si je čast nepremaglivosti pridobilo! 400.000 Rusov je pobitih v kavkaških soteskah, ali v vzetih terdnjavah, in Rusi so v podjarmljenji tako dalječ, kakor pervi dan. ----- Rusi so po ogleduhih precej natanjko pregledali kraje in zvedili velikost vasi, posebno od takih, ki blizo Rusovskih terdnjav stojé.

Ko bi Čerkesi in Čečenci pod enim poglavarjem izedinjeni bili, ki jim ne bilo teško 10–20000 mož nabrati, in Rusom od Tomana do Ustlabinske bi ne bila zadosti močna, se takimu napadu v bran staviti, in še clo glavno mesto Kozakov Jekaterinoslav bi ropanji teško odšlo. Pa razcepljenje Čerkesov take velike vojske ne pripusti. Električne moči poveljstva nimajo. Čerkesi, kteri bi bili od svobodniga duha nadušeni zavoljo telesne moči, hrabrosti in junaškiga duha Rusom kaj nevarni. Do zdaj niso bili nikoli v stanu Čerkesi, več od 4000-5000 mož za napad na enim kraji skupej spraviti. Zato so njih zmage včasih velike, pa brez posebniga uspeha. Upajo se lè sosedne terdnjave napadati in obropati, ktere pa kmalo zapusté in še clo nasipov ne razdenejo.

Zdaj so le trije Čerkeški knezi živi: Njih predniki so imeli veliko oblast v deželi, ktera je pa od Mahometanstva, (ktere), kaj okrajšana bila, in zdaj se le v zunanji časti, postavim, pri pojedinah, od druzih razločijo. Samo Sefir Bey še veliko zamore in njegovi svet in izgled vselej veliko velja. Knezovska oblast je v Čerkesii sicer kaj kratka. Posebno jo plemenitaži (od Rusov in Turkov Uzdi imenovani) kratijo. Izmed njih so nar hrabrejši in častljivi ti povelniki v boji, kakor še zdaj živeči: Manzur, Šamuc in Čimbulat, kterih junaška dela čerkeški piesniki prepevajo. Čerkeške vasi obstojé iz zidanih hiš, ktere so po bregeh razstresene. Vsaka vas je nekaj maliga vterjena. En malo visočeji zidana hiša predstojnika služi tudi za terdnjávo, če je sovražnik zunanje leseno kolje prederl. Kjer je pri vsakim rusovskim napadu premoženje gorjancov v nevarnosti, Čerkesi tudi kaj junaško branijo svoje vasi.

Tri natvorne ovire Kavkaza sovražnika varujejo, ki od severa prilomasti: Močvirje na štepah pri Kubanu in Tereku; pervotni gojzdi orjaških bukov, hrastov, jesenov, javorjev, kteri vse visočine in doline nižjih gorá z gosto čumo pokrivajo, ---- in visoke planine, ktere visoko, visoko v zrak svoje glavé dvigujejo, in ktere so zadnja terdnjava in zadnje pribežališče prostih gorjancov.

Čerkesi so revno ljudstvo, in ta revšina bo zmiraj večji, kolikor težji bo zveza s turško-aziatskim bregom. Kar je časih, ko se je še Sultan gospoda Kavkaza mislil, iz Čerkeškiga prišlo zraven deklet za babišča, nekaj volne, kož, loja, voska in sterdi, ni bilo misli vredno. Še manj so pa v Kavkaško iz druzih dežel pripeljali. Čerkesi kupijo le tobaka, soli in vojaške priprave. Tem prostim ljudem, ki so z malim zadovoljni, pičli domači pridelki zadostijo.

Za vero se Čerkesi malo pečajo, nikakor niso iskreni Mahometanci. Kakor druge neizobražena ljudstva tudi oni sovražijo ptujce, so nepremakljivo ojstri proti sovražniku, so sumljivi proti sosedu in prijatlu, imajo nenasitljivo lakomnost in nezaupljivost, so potuhnjeni in se nad vsakim mašujejo; pa tudi ljubi Čerkes svojo deželo in navade prednikov, ljubeznjivo spoštuje svoje očete in starčike, je gostoljuben in za svobodo vnet.

Kar telesno hrabrost in ročnost zadene, Čerkes kaj zlo Rusa prekosi. Njega presune nadušenje za svobodo in neodvisenost, ktere Rusovski prostak kar nič nima. Če 50 Čerkeskih jezdicov 500 černomorskih kozakov napade, le zadnji navadno pete brusijo.

Angelj tužnih.

(zložil Šimen Jenko.)

Da obide strah duha
Angelj pride spod neba,
Pride v hali žalostni
V hali tamno višnjevi,
V levi čern verč imá,
Ki napolnjen je solzá;
Zliva jih na pote vse,
Kjerkol' tužni človek gre.
Koder solze padajo,
Rožcam glave sahnejo,
Trava hitro se suši,
Zemlja pusta ne rodi.
V desni angelj pa ima
Plošo gladko zgolj zlata,
Pred oči mu jo derži,
Kaže v nji pretekle dni
Mu v svetlosti jadni spet
Čas prihodnih kaže let.
Upu serce se odpre
Duh otožni zjasni se.

Katarina

(spisal Valentin Zarnik) VIII.

Zadnji večer pred poroko je prišel. Katarina je bleda pri Kazimiru na vertu sedela, kteri je jo za nježno ročico deržal; zidala sta gradove v prihodnost; ura bije iz stolpa devet. Kazimir se vzdigne in pravi: „Katarina necoj bom zadnjikrat vojaško službo opravil, sliši se, da se Avstrianci unkraj Save včasih zelo semtertje približujejo, zatorej bom šel spet, v plajš zavit, enmalo v čolniču okoli Savnih bregov ogledovat (recognocirat), mislim, de me boš spremila, kakor zadnjikrat de mi ne bo domimu tako dolgčas, posebno pa sem od tako čudnih krasnomislih občutkov navdihnjen, kadar pri bledim svitu se pod oblaki skrivajočiga mesca tiho naravo premišljujem, po pravici ti rečem ni lepših občutkov, ko srebrno, na pol blisketečo Savo, visoke stolpe, tihe koče pregledujem, na zadnje pa še svoj pogled v tvojih demantnih očeh vtopim, ah, ti neveš, kako mi je takrat lahko pri sercu, pa gotovo, de tudi tebi.”
„Res je to, ljubi Kazimir, reče Katarina, tudi jaz imam nepopisljive občutke, pa necoj me je tako strah, zmiraj se bojim, de bi kdo ne vstrelil ali usmertil, vzemi ene dva prostaka raji sabo.”
„Ali morebiti dvomiš nad mojo serčnostjo? Kaj

imaš tako malo zaupanja v me, vidiš če imava priče, precej ni tako kratkočasno." Katarina za opravičenje svojiga pregrešika ogerne plajš in molčé gresta proti Savi vsak v svojih občutkih vtopljen. Ko prideta, se vsedeta v pripravljeni čolniček in peljeta se po svitlo-temni Savi, Kazimir vesljaje, Katarina je pa, mu nasproti sedé, majhnim valovam z očmi sledila, ki so se mu pri gibanju vesla vzidgovali. Ko blizu uniga brega prideta, reče tiho Katarina Kazimiru: "Ti, meni se zdi, de se nekaj beliga za unimle grmom sveti in giblje, vari se! ti si tako na koncu čolna!" Komaj te besede izreče, kar nekaj poči in Kazimir se z besedami: "O predraga Katarina! srečna ostani!" zverne v šumeče valove. Z vso močjo zakliče Katarina vsa omedljiva:" Moj Kazimir! moj Kazimir! rešiti te morem! in se zgrudi po čolnu. — —
Z zagrinalom prekrijem te dogodke, ne bom popisoval žalovanja in tuge pobitiga očeta, cele fare; na drugi strani pa spet serjeant-a, vojakov in drugih častnikov. Le to dostavim, ko so Katarino domu dobili, je bila dolgo, dolgo zelo bolna in zmiraj bledla od poroke, Kazimira, in Save. Kadar je počasi okrevala, je le ostala tužna senca poprejšne, naj zalši in naj priljudniši farne deklice. — — — ———
Leta 14 so čez Savo po slabim mostu pervi oklepniki privihrali in velik, rujav in zarašen častnik polne persa svetinj, odsedlá naglo berziga konja, ga odda svojimu hlapcu in napoti se naravnost proti naši vasi. Viditi

je bilo, de mu je znano in de so mu ti kraji dragi spominki nekdanjih srečnih časov. Šel je po stranski poti čez učiteljev vert in na pragi zagleda klaverno žensko, ktere obraz se mu dobro znan dozdeva. Komaj ga ta zagleda, kar z glasom: "Kazimir! Kazimir! pride! naglo v hišo pobegne. Oče pridejo vun in pozdravijo ponižno častnika, kteri jih prijazno ogovori: "Me le še kaj poznate? me še niste popolnoma pozabili? Ne zamerite, mu uni odvrne, pa ne, ko bi bili županov Janez. Jest sim, mu tiho odgovori in molčé se gorko pojubita nedanji učenec in učitelj. Vsedeta se zunaj na klop in ko je še dekla vina na mizo prinesla (Katarina ni več točila.) jamejo že zgodaj sivi oče žalostno in že znano zgodovino pripovedovat pri kteri so se večkrat polne solze Janezu vlile kterih že dolgo ni bilo viditi na vterjenim obrazu. Povedali so mu tudi, de njegovi oče, stari župan so kmalo po njegovim odhodi od žalosti umerli, kir vsi smo mislili, de v kakšni kernici Save počivaš. Zdaj si je pa pojhištvo bližnja rodovina razdelila. ————
Še isti dan je Janez, ali prav za prav nadlajtnant Monič, proti Ljubljani odrinil, čeravno ga je učitelj na vso moč pregovarjal, naj bi saj enmalo ogledal domače kraje in znance obiskal. Čudni občutki se se njegoviga, že davno ranjeniga serca poprijeli, naglo jo je jahal s svojo četo proti beli Ljubljani in ————
perva francozka krogla iz grada je bila sila prederznimu nadlajtnantu Moniču namenjena.

Tudi nesrečno Katarino so kmali pokopali — in združila se je s predragim Kazimirom za zmiraj. — — —

Mladenič na zeleni gori.

(zložil Simon Jenko)

Ti gora vkljubvaš starosti stoletni.
Na tebi ne pozna se časa ost,
Ko verne se na zemljo čas prijetni
Nekdanjo zlije čez - te spet mladost.

Cveteča prešnje gledala narode.
Cveteča vidla si njih cvet in pad,
Častila nisi ti moči vsode,
Še zdaj, kot nekdaj ti obraz je mlad.

I, ah, mladeneč, ki po tebi hodi,
Ki bije mu serce tako gorko.
Le kratek tek znabiti še prehodi,
I biti mu serce bo nehalo.

Lesjak in mlada opica.

(spisal Venceslav Bril.)

Stara opica prebivala je v hladnem, senčnim berlogu vroče Afrike in v njim sadje in druziga živeža toliko nakopičeniga imela, da je bila nar premožniši v soseski. Imela je mladega sinka iz perviga zakona, mož ji je bil že umerl. Ta mlada opica imela je neokretno bučo in okorne roke. Torej skuša skerbna mati svojemu otroku odgojitelja dobiti, in za to reč se ji noben mož tako pripraven ne zdi, kakor on star lesjak njeniga znanstva. I res bila je ž njim prav zadovoljna. Pa skrivaj je lesjak vse dobro, kar je ona pri opici sozidala, poderl. Govorila je mati mlademu: Ne hodi mi predaljič od hiše, de te kaka zver ne ujame in požre. Mladi se strahu stresne in svoji materi pritisne. Ko pa ona zaspi, reče lesjak: "O kaj se boš tako bal! Te ni sram, tak strahopozdljivec biti. Pojdi, pojdi, greva na lov. Nobena reč i zver naj ne bo srečala, ako nama ktera manji naleti, jo bova pa uplenila, alo, skaži se junaka!" Ta govor spodbode spijoči pogum mlade opice in zapovedi matere ukljub od doma gre, misleča si: to je že prav, kar mi odgojitelj nasvetuje, ki so mi ga mati dali. Ko pa kacih sto sežnjev od berloga prideta, plane lesjak sam na opico in jo zadavi. Potem si rujav kožuh enmalo s kervjo pomaže in sitno tulé v berlog hiti. Oh mati, kaj se je zgodilo, vašega mladega je en tiger pretergal, branil sim ga, pa še mene je ranil, vidite tukaj strašno rano, in mogel sim bežati. Stara opica žalostno zarjove, in se pet tednov na beli dan ne prikaže. Potem pa jo vender po novim zarodu mika, in prigovarja sama sebi, da je lesjaku skoraj kako dobroto za srečno rojeniga mladiga - Bog ga večno živi - dolžna in čuj! - poda svojo roko in svoje premoženje priliznjenemu potuhnjencu.

Slovenija

(spisal Martin Polše)

Po mičnim gaji šeta ponosna deva krasotne lepote. Njeni černkasti lasje se razlivajo po vratu in zatilniku, lepo razčesani. (Na obrazu že močno) Na obrazu, že močno vsahnjenem se lahko žalost njenega srca bere. Njen pogled je ves upaden in le redko odpira svoje oči. Njeno, dolgo modro oblačilo, in njeno belo-rudeče ogrinjalo me tako mika, da se prederznem se ji bližati. Ali ker je v vsem svojim obnašanju tako sramožljiva, zraven pa tako ljubezniva se še pomišljujem jo ogovoriti in jo zdramiti. Dva koraka od nje obstojim in jo merim od glave do nog, ona pa vsa zamišljena ne čuti, da ji je kdo blizu. Ko nekaj časa stojim in jo gledam, se ji njen mili ljubeznivi pogled odpre in me presune z nenadno ljubeznijo. Zasmehlja se tudi ona in me hoče nagovoriti, pa ne more pregovoriti zavoljo velike žalosti. Zdaj svoje oči eden v druziga vpirava brez besedice.

Radovedin njene žalosti, jo poprašam, kaj jo tako teži. - Ona mi pa zaverne: "To še prašaš, zakaj sim tako pobita? Nimam li uzrokov, da jih ni prešteti! Ne zatira me samo ptujec, ampak še celo moji lastni sinovi me zasmehujejo. Pa ne le zasmehujejo, temuč še pregnati in s ko[?]nino zatreti me hočejo. To pa zato, saj že skoraj nobeden ne terpi, da bi se brez sumljivosti in zgolj odkritoserčnostjo od mene, od naših preddedov, od šeg in pač naših sorodov govorilo. Povsod se jih mnogo najde, ki se temu posmehujejo (in pravijo: "wird' ist [?] ein Unsinn.") Groza in strah me sprehaja, če to enmalo pomislimo. In če se bo tako napredovalo, v kratkim se ne bom smela med ljudi pokazati, več mi ne bo živeti, mogla bom iti v pozabljene temnice. Ali povem ti in te zagotovim, peršel bo dan, peršla bo ura osvete, ki me bo zdramila iz spanja in zadušila bom in vkratila vse sovražnike in svoj prestol postavila na razvalinah protivnih sovragov."

To izrekši zgine, krasotna podoba in osupnjen tu stojim in se še le čez nekaj časa zavem.

Kazalo

Naše dela. Zl. Jenko	1
Katarina I Sp. Zarnik	2
Kerst pri Savici. Sp. Bril	9
Žilstanj. Sp. Veršek*	17
V spomin J. Bizjaka Zl. Madelc	19
Ljubljana. Sp. Jenko	20
Odesa Sp. Erjavec	21
Mlinarica. Zl. Jenko	25
Nekaj iz zgodeb in šeg Lapljanov. Sp. Polše	27
Iz življenja učenca. Sp. Mandelc	30
Severna vojska. Sp. Bril	36
Solze Slovencove I. Zl. Jenko	49
Katarina II & III. Sp. Zarnik	50
Odesa. Sp. Erjavec	57
Nekaj iz zgodeb in šeg Lapljanov. Sp. Polše	61
Kavkaz in ondotno ljudstvo. Sp. Tušek	64
Solze Slovencove II. Zl. Jenko	67

Katarina IV. Sp. Zarnik	68.
Neločljivost. Zl. Jenko	69.
Kalin. Zl. Bril	70..
Iz življenja učenca. Sp. Mandelc	70.
Odesa. Sp. Erjavec	76.
Čerte. Sp. Jenko	77.
Nekaj od zgodeb in šeg Lapljanov. Sp. Polše	78.
Kavkaz in ondotno ljudstvo. Sp. Tušek	81.
Iz življenja učenca. Sp. Mandelc	89.
Solze Slovencove III. Zl. Jenko	89.
Katarina V. Sp. Zarnik	90.
Odesa. Sp. Erjavec	93.
Nekaj od zgodeb in šeg Lapljanov. Sp. Polše	95.
Kavkaz in ondotno ljudstvo. Sp. Tušek	97.
Solze Slovencove IV. Zl. Jenko	99.
Iz življenja učenca. Sp. Mandelc	100.
Želja. Zl. Bril	104.
Katarina VII. & VIII. Sp. Zarnik	105.

Odesa Sp. Erjavec	110.
Kavkaz in ondotno ljudstvo. Sp. Tušek	113.
Angelj tužnih. Zl. Jenko	117.
Katarina VIII. Sp. Zarnik	118.
Mladeneč na zeleni gori. Zl. Jenko	121.
Lesjak in mlada opica. Sp. Bril	121.
Slovenija. Sp. Polše	123.

Pesmi.

Angelj tužnih. Zl. Jenko	117.
Kalin. Zl. Bril	70.
Mladeneč na zeleni gori. Zl. Jenko	121.
Mlinarica. Zl. Jenko	25.
Naše dela. Zl. ≈	1.
Neločljivost. Zl. ≈	69.
I. Solze Slovencove. Zl. Jenko	49.

II Solze Slovencove. Zl. Jenko	67.
III " " " "	89.
IV " " " "	89.
V spomin J. Bizjaka Zl. Madelc	19.
Želja. Zl. Bril	104.

Prostoskladni spisi.

Čerte. Sp. Jenko	77.
Iz življenja študenta. Sp. Mandelc	30.
Iz življenja učenca. Sp. Mandelc	70. 83. 100.
Katarina. Sp. Zarnik	2. 50. 68. 90. 105. 118.
Kavkaz in ondotno ljudstvo. Sp. Tušek	64. 81. 97. 113.
Kerst pri Savici. Sp. Bril	9.
Lesjak in opica. Sp. ≈	121.
Ljubljana. Sp. Jenko	20.
Nekaj iz zgodeb in šeg Lapljanov. Sp. Polše	27. 61. 78. 95.
Odesa. Sp. Erjavec	21. 57. 76. 93. 110.
Severna vojska. Sp. Bril	36.
Slovenija. Sp. Polše	123.
Žilštanj. Sp. Tušek	17.

Venceslav Bril.

Kerst pri Savici	9.
Severna Vojska	36.
Kalin	70.
Želja	104.
Lesjak in opica	121.

France Erjavec.

Odesa iz Meyer's Volks. bibl

21. 57. 76. 93. 110.

Simon Jenko.

Naše dela	1.
Ljubljana	20.
Mlinarica	25.
Solze Slovencove I.	49.
" " II	67.
" " III	89.
" " IV	99.
Neločljivost	69.
Čerte	77.
Angelj tužnih	117.
Mladeneč na zeleni gori	121.

Valentin Mandelc.

V spomin J. Bizjaka	19.
Iz življenja učenca	70. 83. 100.
Iz življenja študenta	30.

Ivan Tušek.

Žilstanj	17.
Kavkaz in ondotno ljudstvo	64. 81. 97. 113.

Valentin Zarnik.

Katarina. Novela.

2. 50. 68. 90. 105. 118.

Martin Polše, častni sočlen

Nekaj od zgodb in šeg Lapljanov	27. 61. 78. 95.
Slovenija	123.

Redakcija faksimila: Branko Reisp

1. Sihonen je nar južniši okrajna na Švedskem
2. Torn, terdnjava pri reki Visli, na sedanjem Poruskem.
3. Kozaki prebivajo nar bliže v Ukrajini; po narodnosti se prej ko ne Rusje in sicer taki, ki so v sredoveku svoje prošlo življenje proti ptujim bojevavcom obvarovati znali na nerodnih štepah; od tod izvira njih ime, ktero jahajoče vojake, ali pa pohajajoče ljudi pomeni. Ko se je rusovsko carstvo razširjalo, so bili Kozaki pod varstvom rusovskim neodvisni, in še zdaj velja pregovor, tako prost, kot Kozak. Rusovsko ima zdaj med svojo armado 98 polkov Kozakov Ki so kot lahno konjištvo za nadlegovanje in zasledovanje sovraž nikov kaj porabljivi, kar vemo iz francoske vojske leta 1812 in -13. Sicer so še Kozaki Rusovskemu na jugu in jugoiztoku graničarji. Malorusovski so sicer svojega hetmana imeli zdaj pa, ker so se večrat v turških vojskeh nezveste skazali, so je Rusje ponižali in deloma preselili. V ti Ukrajni leži mesto Pultava.
4. Bender je trdnjava v Besarabu na Dnjestru.